UPRS sodba I U 970/2014

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim Zaključnim poročilom o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank A.A., B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F.(v nadaljevanju: Poročilo) Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) uvodoma na str. 1 ugotavlja pri zavezancu B.B. sistematično in večkratno kršitev zakonske obveznosti poročanja o premoženjskem stanju glede razpolaganja z gotovino, vrednostnimi papirji in o spremembah/povečanju finančnih sredstev na bančnih računih (v vrednosti prek 2,4 mio. EUR); nadalje tudi ugotavlja, da je del finančnih prilivov (208.000 EUR) v obdobju štirih mesecev leta 2011 prispel na osebni bančni račun zavezanca iz naslova verižnih transakcij, ki imajo svoj začetek v podjetju, ki posluje z Mestno občino G.; ta sredstva niso samo neprijavljena Komisiji, ampak so tudi izrazito obremenjena s korupcijskimi tveganji, tveganji za nedovoljeno lobiranje, nasprotje interesov v najširšem smislu in sumi zlorabe položaja. Nadalje pojasnjuje kronološki in materialno pravni okvir izvedbe nadzora ter dolžnosti zavezancev v zvezi s prijavo premoženja po določilih Zakona o preprečevanju korupcije (ZPKor) in Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) ter metodologijo in postopek izvedbe nadzora ter konkretne ugotovitve izvedenega nadzora, ki se individualno nanašajo na vsakega izmed imenovanih zavezancev, vključno z navedbami njihovih javnih funkcij, ki so jih zasedali v časovnem obdobju, na katerega se nanaša sporni nadzor.

2.Tožnik je zoper toženko dne 30. 1. 2013 hkrati vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe in tožbo v upravnem sporu, sklicujoč se na določilo 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), podredno pa na 1. odstavek 4. člena ZUS-1. Na poziv sodišča je tožbo dopolnil dne 2. 2. 2013. Naknadno je tožbo popravil dne 7. 2. 2013 in dne 24. 3. 2013 vložil še pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri vseh že podanih navedbah in dokaznih predlogih. V dokazne namene je predlagal izvedbo dokazov po vpogledu izpodbijanega Poročila, po vpogledu spletne strani Komisije na spletnem naslovu (

https://www.kpk-rs.si

), po vpogledu listin (tožbene priloge A3 do A18 ter A19 do A172) ter po vpogledu več judikatov Ustavnega in Vrhovnega sodišča (tožbene priloge A174 do A184). V tožbenem zahtevku primarno predlaga, da naj sodišče odpravi Poročilo kot nezakonito iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena ZUS-1 v delu, ki se nanaša na tožnika na str. 1 in v obrazložitvi v odstavkih 14 in 20 - 44 ter da hkrati ugotovi, da je bilo s sprejemom in objavo izpodbijanega akta ter s postopkom, v katerem je bil sprejet, poseženo v tožnikove človekove pravice iz 14., 22., 23., 25., 27., 29. in 33. člena Ustave ter iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o temeljnih pravicah in človekovih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP). Podredno predlaga, da naj sodišče ugotovi, da je bilo s sprejemom in objavo izpodbijanega akta ter s postopkom, v katerem je bilo sprejeto Poročilo, poseženo v tožnikove človekove pravice iz 14., 22., 23., 25., 27., 29. in 33. člena Ustave ter v njegovo pravico do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP ter ugotovi, da je Poročilo nezakonito v delu, ki se nanaša na tožnika in prepove njegovo izvrševanje; hkrati zahteva, da naj sodišče Komisiji prepove dajati izjave za javnost glede navedenega dela Poročila in ji naloži, da ga mora v spornem delu odstraniti s svojega spletnega naslova. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Dodatno v tožbi ob sklicevanju na 156. člen Ustave in 23. člen Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) tožnik podaja pobudo, da naj sodišče prekine predmetni postopek in pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ustavnosti ZIntPK. Da naj bi šlo pri izpodbijanem Poročilu za dokončni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, in sicer ugotovitveno odločbo, je po mnenju tožnika odločilna njegova vsebina, ki se nanaša na obveznosti oziroma kršitve obveznosti tožnika, nanašajoče se na zakonsko dolžnost prijave (sprememb) premoženja. Tožnik naj bi kot politična osebnost izkazoval pravni interes, da se Poročilo preizkusi v upravnem sporu in odpravi v primeru, če se ugotovi njegova nezakonitost, češ da ogroža tožnikovo nadaljnjo politično kariero, kar tožnik šteje za splošno znano dejstvo, ki je razvidno tudi iz zahtevi za izdajo začasne odredbe priloženih časopisnih člankov oziroma objav v medijih (priloge A20 – A172). Glede na določbi 134. in 178. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki mu pred sodiščem splošne pristojnosti ne omogočata uveljavljanja zahtevka na odpravo Poročila, tožnik uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu, kar dodatno utemeljuje s sklicevanjem na odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up 438/09 in U-I-181/09 ter na določila 5. in 15. člena ZintPK, iz katerih izhaja, da je Komisija samostojen in neodvisen državni organ, ki v svojih postopkih uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), zoper odločbo Komisije pritožba ni mogoča, dopusten pa je upravni spor. Za tožnika je bistveno, da se z morebitno odpravo izpodbijanega akta odpravijo tudi vse njegove pravne posledice z učinkom za nazaj (ex tunc), vendar meni, da takšnega zahtevka, kot ga lahko uveljavlja v upravnem sporu pred upravnim sodiščem, tožnik ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti v okviru zahtevkov po 134. in 178. členu OZ.

3Ob sklicevanju na 84. člen ZIntPK tožnik uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne oziroma zmotne uporabe materialnega prava, češ da Poročilo temelji na 3. točki 2. člena in 23. alineji 12. člena ZIntPK ter 32. - 37. členu Zakona o preprečevanju korupcije (ZPKor) za čas do 5. 6. 2010, oziroma določbah 41. - 45. člena ZIntPK za čas po 5. 6. 2010, čeprav sama Komisija navaja, da je procesno-pravno izvedla nadzor po določbah ZIntPK, vključno z uporabo pooblastil iz 16. člena ZIntPK, četudi je bil postopek nadzora pričet po uveljavitvi tega zakona. Upoštevajoč določilo 1. odstavka 41. člena ZIntPK tožnik sklepa, da v svojstvu predsednika parlamentarne stranke ni zavezanec za prijavo premoženja, zato naj v tem svojstvu tudi očitanih kršitev sploh ne bi mogel zagrešiti. Komisiji očita, da naj bi zato presegla svoje pristojnosti, ko je tožnika obravnavala kot predsednika parlamentarne stranke in zahtevala dokazovanje izvora njegovega premoženja vse od njegove prve prijave dalje, namesto šele od njegove zadnje prijave dne 20. 1. 2012 dalje, in sicer po načelu obrnjenega dokaznega bremena iz 1. odstavka 45. člena ZIntPK.

4Nadalje tožnik, v kolikor se Poročilo šteje za načelno mnenje oziroma ugotovitve v konkretnem primeru, opozarja na kršitev njegovih procesnih jamstev iz 13. člena ZIntPK, češ da mu tekom predmetnega postopka ni bila zagotovljena pravica do izjasnitve skladno z določilom 7. odstavka 13. člena ZIntPK. Resda je po 46. členu ZIntPK Komisija upravičena javno objaviti določene podatke zavezancev iz 41. člena ZIntPK, vendar naj je ne bi določilo 46. člena ZIntPK upravičevalo še do javne objave izpodbijanega Poročila (z dne 7. 1. 2013). Dodatno še očita, da vse od 16. 1. 2013, ko je vložil zahtevo za vpogled v spis oz. dostop do informacij javnega značaja, naj ne bi prejel odgovora tožene stranke, kar šteje za kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Po mnenju tožnika naj bi vse kršitve pravil postopka, ki jih uveljavlja, vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega Poročila.

5Tožnik, čeprav po lastnih navedbah ob prvi prijavi svojega premoženjskega stanja na obrazcu PS-01 resda ni navedel lastništva dela nepremičnin in vrednostnih papirjev, a jih je prijavil naknadno dne 29. 11. 2011, označuje kot zmotne in pravno zgrešene navedbe Komisije (da je od leta 2006 dalje sistematično opuščal svojo zakonsko dolžnost celovite in pravočasne prijave premoženjskega stanja) v 21. odstavku Zaključnega poročila, sklicujoč se na 13. točko elektronskega obrazca za prijavo premoženjskega stanja. Nenazadnje naj bi ZIntPK nepravočasno oziroma neprijavo opredeljeval zgolj kot prekršek, za katerega velja v skladu z določili Zakona o prekrških (ZP-1) dveletni zastaralni rok, ne da bi bile z zakonom Komisiji podeljene posebne pristojnosti za izdelavo poročil o ugotovitvah kršitev dolžnostnega ravnanja, zato naj bi Komisija v konkretnem primeru prekršila svoje pristojnosti. Njene ugotovitve, da tožnik ni že s prvim obrazcem za poročanje prijavil lastništva navedenih nepremičnin, opisuje kot nedopustne tudi zaradi poteka dveletnega prekrškovnega zastaralnega roka. Enako opisuje kot nedopustne tudi njene ugotovitve glede tožnikovega lastništva in poslovanja z vrednostnimi papirji, razpolaganja z gotovino, položeno na transakcijski račun v letu 2007, češ da je že nastopilo zastaranje prekrška, ter nadaljnjih ugotovljenih sprememb denarnih sredstev v zneskih, ki letno presegajo več sto tisoč evrov, česar tožnik vse od njegove prve prijave premoženja Komisiji ni nikoli prijavil, kar je ocenila kot sistematičen pristop k izogibanju prijavljanja sprememb v premoženjskem stanju (odstavek 25). Te navedbe označuje tožnik kot zgrešene, češ da v njegovem premoženjskem stanju ni prišlo do spremembe s poplačilom njegove terjatve do gospodarskih družb H. d.o.o. in I. d.o.o., iz naslova v letu 2004 danega dolgoročnega posojila, ki ga je tožnik prijavil Komisiji že v svoji prvi prijavi premoženjskega stanja leta 2006, saj tožnik meni, da zaradi poplačila njegove terjatve ni prišlo do kvalitativne razlike v višini njegovega čistega premoženja. V tej zvezi stališče Komisije, da terjatve ni mogoče enačiti z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu, tožnik označuje kot pravno zmotno, češ da premoženje ne obsega samo stvari, temveč tudi premoženjske - vključno z obligacijskimi - pravicami, katerih vrednost je mogoče izraziti v denarju.

6Nadalje kot neresnične opisuje ugotovitve Komisije, češ da ne drži ugotovitev, da tožnik ne razpolaga z neodvisnim in transparentnim dodatnim virom premoženja, ker da je že v svoji prvi prijavi premoženjskega stanja navedel dve posojilni pogodbi iz leta 2004. Zato kot neutemeljene označuje tudi navedbe o njegovi od plače bistveno večji tekoči porabi (odstavek 30), kot tudi tezo o obremenjenosti dodatnega vira premoženja tožnika s korupcijskimi tveganji. Slednje tožnik šteje za pavšalen in nedorečen očitek, češ da ga ne morejo podkrepiti niti navedbe Komisije o časovni povezanosti med odhodki podjetja J. d.o.o., ki posluje z G., in prihodki na tožnikov osebni transakcijski račun, ki jih opisuje zgolj kot možen indic v nakazani smeri, vendar ne v konkretnem primeru. Pri tem opozarja na problematiko dokaznih standardov, kljub pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu iz 45. člena ZIntPK, na katerega se sklicuje Komisija. V zvezi z ugotovitvami Komisije, da je pri tožniku podano izrazito sistemsko korupcijsko tveganje in resen sum kršitve 37. člena ZIntPK, njegovo ravnanje pa močno odstopa od standardov integritete, ki jih določa ZIntPK in ki se pričakuje od javnih funkcionarjev, tožnik poudarja, da „resen sum“ še ne nakazuje višine dokaznega standarda gotovosti, ki se praviloma zahteva v upravnem pravu, oziroma dokaznega standarda iz 138. člena ZUP, medtem ko se dokazni standard verjetnosti iz 144. člena ZUP uporablja le izjemoma. Tožnik pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz 45. člena ZIntPK primerja s pravilom iz 5. odstavka 68. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), kljub temu pa kot pavšalne označuje izpostavljene ugotovitve Komisije, ki jih opisuje kot izraz samovolje Komisije, češ da nima pooblastila v zakonu za razpravo o etičnih in moralnih standardih tožnika, ko ugotavlja, da ravnanje tožnika močno odstopa od standardov integritete, ki se pričakuje od javnih funkcionarjev. Navaja še, da med pooblastili Komisije v zvezi z nadzorom nad premoženjskim stanjem v V. poglavju ZIntPK, to je v členih od 41. do 46. naj ne bi bilo pooblastila za ugotavljanje izvora premoženja. Ker med osebami, nad katerimi Komisija lahko vrši nadzor, niso navedeni predsedniki parlamentarnih strank, tožnik zato očita, da je tak kriterij - kot političen kriterij - nedopusten, četudi obenem izrecno pritrjuje, da je bil v obravnavanem obdobju nadzora tožnik po lastnih navedbah župan Mestne občine G. in poslanec Državnega zbora ter se kot tak uvršča v kategorijo zavezancev po 41. členu ZIntPK.

7V nadaljevanju tožnik Komisijo označuje kot upravni organ, ki naj bi kot tak moral izvrševati zgolj taksativno določene pristojnosti in naloge iz 5. in 12. člena ZIntPK, češ da nima pristojnosti za vodenje postopka, kot ga je vodila v konkretnem primeru, niti za sprejem akta, kot je izpodbijano Poročilo, zato naj bi šlo posledično za kršitev načela zakonitosti dela uprave iz 120. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ko gre za sum koruptivnih ravnanj ali drugih kršitev ZIntPK, bi smela po mnenju tožnika Komisija voditi postopek v smislu 13. člena ZIntPK in po končanem postopku izdati načelno mnenje ali ugotovitve v konkretnem primeru, ne pa Poročila. Ker pa v konkretni zadevi takšnega postopka ni vodila, naj bi bila njena procesna dejanja nedovoljena, njene ugotovitve v Poročilu pa nezakonite, češ da naj bi za to bilo v smislu 5. odstavka 13. člena ZIntPK primerno le načelno mnenje oziroma ugotovitve v konkretnem primeru, medtem ko gre po mnenju tožnika pri izpodbijanem Poročilu za mešanico obojega v smislu 6. odstavka 13. člena ZIntPK.

8Komisiji zato očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, ki naj bi jo storila s tem, da je samovoljno in arbitrarno odločila, da bo nad tožnikom uvedla postopek nadzora nad premoženjskim stanjem, in s tem, da je pri tej odločitvi uporabila prej omenjeni politični kriterij izbire, ki v demokratični pravni državi ni dopusten

9S tem, da je namesto prekrškovnega postopka v skladu z določili ZP-1, vodila drugačen postopek, brez zagotovitve procesnih jamstev po določbah ZP-1, ter da je bilo po zaključku postopka izdano Poročilo namesto odločbe o prekršku, pa naj bi Komisija posegla v človekove pravice tožnika iz 22., 23., 27. in 29. člena Ustave.

10Kršitev pravice iz 22. člena Ustave naj bi Komisija storila s tem, da naj bi brez zakonite podlage preverjala izvor tožnikovega premoženja, ki naj bi bilo nesorazmerno nad njegovimi dohodki, ter tudi s tem, ko Poročila predhodno ni poslala tožniku, da bi se v skladu s 7. odstavkom 13. člena ZIntPK v roku 7 delovnih dni izjasnil o ugotovitvah, pa tudi s tem, da naj bi samovoljno in arbitrarno odločila, da bo nad tožnikom uvedla postopek nadzora nad premoženjskim stanjem ter pri tej odločitvi uporabila prej omenjeni politični kriterij izbire, ki naj ne bi bil dopusten v demokratični državi, kot tudi s tem, da je sprejela Poročilo brez razločitve funkcije preiskovanja in odločanja o domnevnih kršitvah dolžnosti posameznika po ZIntPK.

11Kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave naj bi Komisija storila dodatno s tem, da je v nedovoljenem in nezakonitem postopku izdala Poročilo, ki ga tožnik označuje kot nedovoljen akt, za katerega navaja, da gre za dokončno odločitev brez priziva.

12Kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave naj bi Komisija storila s tem, da je bila tožniku odvzeta možnost vložitve pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva, enakovrednega pritožbi, zoper Poročilo, dodatno pa tudi z ravnanjem, opisanim pod točko 9.

13Kršitev pravice do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave naj bi Komisija storila s tem, da je v okviru postopka po V. poglavju ZIntPK namesto, da bi o morebitnem sumu kaznivega dejanja obvestila državnega tožilca, o tem sprejela Poročilo, in s tem, da je tožnika označila kot osebo, “okuženo s sumom korupcije“, ter ga postavila za primer sistemskih pomanjkljivosti in drugih težav pri preprečevanju korupcije in boju zoper njo, dodatno pa tudi z ravnanjem, opisanim pod točko 9, ter s s tem, da je javno objavila Poročilo, četudi je v 18. členu ZIntPK navedeno, da se lahko objavijo načelna mnenja, stališča in odločitve ter sklici sej Komisije in njihovi zapisniki, pa tudi s tem, da naj bi v medijih po svojem predsedniku potencirala ugotovitve Poročila ter pozivala k političnim posledicam zoper tožnika.

14Kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave naj bi Komisija, poleg tega, da je namesto prekrškovnega postopka v skladu z določili ZP-1, vodila drugačen postopek brez zagotovljenih procesnih jamstev po določbah ZP-1, ter da je bilo po zaključku postopka izdano Poročilo namesto odločbe o prekršku, dodatno storila s tem, da naj ne bi zagotovila tožniku v okviru postopka nadzora nad premoženjskim stanjem pravice do zagovornika ter privilegija zoper samoobtožbo in pravice do možnosti za pripravo obrambe, vključno s seznanitvijo z vsem relevantnim procesnim gradivom.

15Kršitev pravice iz 33. člena Ustave ter kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št.1 k EKČP naj bi Komisija storila s tem, da naj bi brez zakonite podlage preverjala izvor tožnikovega premoženja, ki naj bi bilo domnevno nesorazmerno nad njegovimi dohodki.

16Tožnik je hkrati s tožbo predlagal tudi izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče že odločilo, in sicer jo je zavrnilo s pravnomočnim sklepom št. I U 192/2013-8 z dne 6. 2. 2013, ki ga je po pritožbi tožnika potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 58/2013 z dne 27. 2. 2013.

17Tožena stranka se v odgovoru na tožbo in v svojih nadaljnjih vlogah v celoti sklicuje na svoje navedbe, podane v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Kar zadeva (ne)pristojnost sodišča za odločanje v predmetni zadevi vztraja pri stališču, da bi se moralo Upravno sodišče v tej zadevi izreči za nepristojno in zadevo odstopiti sodišču splošne pristojnosti. Izpostavlja odločitve Vrhovnega sodišča RS v sklepih št. I Up 575/2008 in I Up 50/2013 z dne 21. 2. 2013. V slednjem v zvezi s tožbo drugega funkcionarja, ki ga prav tako zadeva izpodbijano Poročilo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima glede varovanja osebnostnih pravic tožnik na razpolago drugo učinkovito sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti.

18Podredno, če bi Upravno sodišče ugotovilo, da je pristojno za odločanje v predmetni zadevi, se tožena stranka v zvezi s pravno in dejansko naravo Poročila sklicuje na svoje navedbe v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Izpostavlja, da tožnik uveljavlja poseg v svojo čast kot okrnitev zavesti o vrednosti, ki jo ima v družbi kot predsednik politične stranke in župan MO G., kar izhaja sicer pretežno iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe, vendar kaže na njegovo prizadetost zaradi objave Poročila. Dodaja še, da je že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pojasnila tako pravno podlago izvedenega nadzora nad premoženjskim stanjem določenega kroga zavezancev, kot tudi razlog za vrsto izdanega dokumenta po zaključku nadzora, pa tudi razlog za neuporabo 13. člena ZIntPK glede pošiljanja Poročila v predhodno izjasnitev ter v tej zvezi zavrača vse očitke o prekoračitvi pooblastil ter sprejemu arbitrarne odločitve.

19Glede razlogov, zakaj ni ugotavljala nesorazmernega povečanja premoženja le od zadnje kronološke prijave premoženja dne 20. 1. 2012, navaja, da jih je obširno pojasnila že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe; zato se v odgovoru na tožbo opredeljuje le do okoliščin, ki v odgovoru na začasno odredbo niso bile pojasnjene, zlasti kar se tiče navedb v tožbi pod točko IV. Poudarja, da je dejansko stanje, ki ga je ugotovila in opisala v Poročilu, razvidno iz priložene dokumentacije, pridobljene tekom nadzora nad premoženjskim stanjem tožnika. Zato meni, da je imela ne le pravico, pač pa tudi dolžnost, da je tožnika kot zavezanca pozvala k dokazovanju izvora njegovega premoženja, pri čemer tožnik, čeprav mu je bilo na razgovoru pojasnjeno, da je dokazno breme na njem, ni bil uspešen, kot izhaja tudi iz Poročila.

20Ob sklicevanju na 8. alinejo 1. odstavka 42. člena ZIntPK glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na vrednostne papirje, ob izobrazbi tožnika, ki je univerzitetni diplomirani ekonomist, izpostavlja njegove dolžnosti v skladu z 31. členom ZIntPK - B glede prijave vseh lastniških vrednostnih papirjev - ne glede na njihovo vrednost - katerih lastnik je bil na dan poročanja podatkov o premoženjskem stanju, to je na dan 20. 1. 2012, kot tudi predhodno v letih med 2007 in 2009 glede na tedaj predpisano vrednost za obvezno poročanje sprememb v premoženjskem stanju po tedaj veljavnih določilih ZPKor. Upoštevajoč tožnikovo doseženo izobrazbo ocenjuje kot neprepričljive, neutemeljene in zavajajoče navedbe o njegovem razumevanju svojih zakonskih obveznosti. Glede njegovih ugovorov v zvezi z vsebino 23. točke Poročila pojasnjuje, da tožniku ni očitala „neprijave povečanja premoženja“, ampak „opustitev dolžne prijave sprememb“ denarnih sredstev oziroma premoženja, ki presegajo predpisani cenzus, ker mora sam zavezanec, kadar v koledarskem letu na posamezni račun prejme več kot 10.000 EUR, ki ne izvirajo iz plač, drugih prihodkov iz delovnega razmerja, avtorskih pogodb in drugih osnov, ki so razvidne iz dohodninske odločbe, to prijaviti kot spremembo premoženjskega stanja, kar velja od uveljavitve ZIntPK dalje, medtem ko je prej veljavni predpis, ZPKor, določal cenzus pri prvem poročanju v višini 8.346 EUR ter ob poročanju sprememb v višini 10.432 EUR. Tudi vračilo posojila pa pomeni spremembo premoženjskega stanja v smislu navedenih določb ZPKor in ZIntPK. Zato kot neutemeljene označuje tožbene navedbe glede dveh posojilnih pogodb z dne 14. 12. 2004 in 20. 12. 2004 in delnih vračil iz njiju izhajajočih tožnikovih terjatev, saj ne vplivata na odločitev Komisije, ne glede na to, da ju tožnik med postopkom sploh ni predložil Komisiji, ampak ju je priložil šele k tožbi, čeprav mu je bilo pojasnjeno, da je dokazno breme na njem.

21Kar se tiče njenih ugotovitev o obremenjenosti s korupcijskimi tveganji Komisija zavrača tožbeni očitek o pavšalnosti in arbitrarnosti teh ugotovitev ter posledično kršitve 22. člena Ustave, saj nasprotno meni, da je konkretno pojasnila, kje in zakaj vidi ta tveganja. Z vidika korupcijskih tveganj in pričakovane integritete zavezancev po ZIntPK kot relevantno izpostavlja dejstvo, da tožnik prejema na svoj transakcijski račun nakazila, za katera navaja, da gre za vračilo posojila, vendar mu jih nakazuje tudi gospodarski subjekt, ki sploh ni pogodbeni posojilojemalec oziroma tožnikov dolžnik, četudi gre za pravno osebo v lasti tožnika, medtem ko je bil gospodarski subjekt, iz čigar transakcijskega računa prihajajo nakazila, oziroma tako imenovana delna vračila posojila tožniku ter asignacije, v času navedenih transakcij dejansko dolžnik nekaterim drugim gospodarskim subjektom in tudi davčnim organom, ki pa jim ne poravnava svojih obveznosti, ni pa bil tožnikov dolžnik. Da opisane transakcije, ki zadevajo J. d.o.o., kažejo na ravnanja, ki izkazujejo neobičajno časovno povezanost nakazil, Komisija nima dvoma, saj meni, da bi šlo za naključje le, v kolikor bi šlo za enkratni/izjemni dogodek, vendar pa se je v konkretnem primeru „to ponovilo“.

22Tožena stranka pojasnjuje, da v primeru suma nesorazmernega povečanja premoženja velja obrnjeno dokazno breme v skladu s 1. odstavkom 45. člena ZIntPK, po katerem je zavezanec tisti, ki mora sporočati in z gotovostjo oziroma verodostojno in prepričljivo izkazati/dokazati svoje premoženje oziroma njegov izvor. Zato kot brezpredmetno označuje sklicevanje tožnika na določila ZUP in ZDavP-2, saj gre za poseben postopek po ZIntPK, ki ni ne upravni in ne davčni postopek, pač pa za svojevrsten (sui generis) nadzorstveni postopek, katerega namen in zakonska ureditev sta popolnoma ločena in drugačna od pravil davčnega postopka, niti ni nikakršne zakonske podlage za smiselno sklicevanje na pravila davčnega postopka. Prav tako predmetnega postopka, niti postopkov po 13. členu ZIntPK, ni mogoče enačiti s postopkom o prekršku, čeprav so dejstva, ugotovljena v postopku nadzora nad premoženjskim stanjem, sicer lahko podlaga za odločanje tudi v ločenem prekrškovnemu postopku, ki ga je tožena stranka zavezana uvesti po uradni dolžnosti, če ugotovi, da je kateri izmed zavezancev kršil tudi določbe ZIntPK, ki so hkrati opredeljene kot prekršek. Vendar je v prekrškovnem postopku tožena stranka prav tako zavezana ugotavljati, ali (ni)so nastopile okoliščine, ki preprečujejo njegovo uvedbo, kot med drugim, ali je nastopilo zastaranje.

Glede očitka o posegu v več ustavnih pravic, ker da je namesto prekrškovnega vodila nek drug postopek brez procesnih jamstev, Komisija pojasnjuje, da je tožnika že pred začetkom razgovora dne 14. 6. 2012 seznanila, kakšne so njegove pravice po 9. odstavku 16. člena ZIntPK ter njegove obveznosti iz 45. člena ZIntPK, tožnik pa je pravni pouk razumel, kar je vse razvidno iz priloženega zvočnega zapisa razgovora, na katerem je večkrat ponovil, da nima nikakršnih težav pri preverjanju svojega premoženja.

24Dodatno pojasnjuje, da je bil po zaključku postopka nadzora nad premoženjskim stanjem tožnika zoper njega uveden tudi prekrškovni postopek, a le za tiste kršitve, ki so hkrati inkriminirane kot prekršek, ker drugih kršitev ni mogoče obravnavati v prekrškovnem postopku, ki se povsem ločeno vodi po določilih ZP-1 in je z vidika namena in ciljev nadzorstvenega postopka po ZIntPK sekundarnega značaja.

25V zvezi z opravljenimi poizvedbami tožene stranke zaradi ugotavljanja dejstev, povezanih z njegovim premoženjem, glede katerih tožnik očita kršitev njegovih ustavnih in konvencijskih pravic iz 33. člena Ustave in Protokola št. 1 k EKČP, ker opravljene poizvedbe pri drugih državnih organih in pravnih osebah razume kot ugotavljanje izvora njegovega premoženja brez ustreznih zakonskih pooblastil, toženka pojasnjuje, da ni pridobivala nobenih podatkov v nasprotju s svojimi pooblastili, pač pa zgolj tiste, do katerih je Komisija upravičena v okviru pooblastil iz 16. člena ZIntPK, medtem ko tožnik ni predložil podatkov oziroma dokazil, ki bi izkazovala nasprotno, čeprav je izrecno potrdil, da je razumel pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Izpostavlja 12. in 16. člen ZIntPK in 103. člen Poslovnika Komisije, ki ji omogočajo v zvezi z vsemi njenimi nalogami oziroma pristojnostmi pridobivanje podatkov in dokumentacije, potrebne za ugotovitev vseh relevantnih okoliščin, tudi v obravnavanem postopku nadzora nad premoženjskim stanjem predsednikov vseh parlamentarnih strank kot posebne kategorije zavezancev iz 84. člena Poslovnika, v katerem je dodatno vpogledala v lastno evidenco prejetih prijav. Ker se ji je ob primerjavi podatkov o premoženju tožnika vzbudil sum glede njegovega nesorazmernega povečanja, je na podlagi s 16. in 45. člena ZIntPK v povezavi s 86. členom Poslovnika Komisije v skladu z namenom zakona časovno umestila „zadnjo prijavo“ v smislu 1. odstavka 45. člena ZIntPK in na tej podlagi definirala časovno obdobje, za katerega je nato izvedla preverbo suma nesorazmernega povečanja premoženja, kot je razvidno iz Poročila, saj zgolj primerjanje podatkov v prijavah s podatki iz uradnih evidenc, ne da bi ob sumu nesorazmernega povečanja premoženja zavezanca hkrati preverila tudi njegov izvor, ne bi bilo v skladu z namenom zakonodajalca .

26Tožena stranka ob dejstvu, da je tožnik zavezanec kot vsak javni funkcionar, izraža zaskrbljenost v zvezi z njegovim prerekanjem njenih zakonskih pooblastil in pristojnosti z namenom izogibanja nadzoru nad premoženjskim stanjem ter razvrednotenju ugotovitev o dejanskem stanju v nadzorovanem obdobju. Pojasnjuje, da za tožnika sicer neugodno mnenje tožene stranke njegovega pravnega položaja v ničemer ne spreminja in ne posega v njegove pravice, obveznosti in pravne koristi, češ da gre pri izpodbijanem Poročilu le za zaključni procesni akt v konkretnem postopku nadzora nad premoženjskim stanjem, ki je hkrati predstavitveni akt oziroma podlaga za dolžnostno obveščanje javnosti o delu Komisije in s tem uresničevanja javnega interesa, izraženega v 18. členu ZIntPK.

27Sodišču tožena stranka primarno predlaga, da naj se v predmetni zadevi izreče za nepristojno za odločanje, podrejeno pa sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

28Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je tedaj tožbo kot neutemeljeno zavrnilo s sodbo št. I U 192/2013-19 z dne 28. 3. 2013. Vendar je po pritožbi tožnika navedeno sodbo na podlagi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 3. odstavkom 75. člena ZUS-1 razveljavilo Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 200/2013, ker je presodilo, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali in v katerih določbah ZIntPK ima Komisija pooblastilo, da sprejme, izda in objavi Poročilo v obliki, z vsebino in na način ter po postopku, kot ga je v tem primeru, kar je bistvo tožbe (točka 18 obrazložitve). Vrhovno sodišče je v obrazložitvi citiranega sklepa št. I Up 200/2013 pod točko 21 še navedlo, da se bo moralo do vseh pomembnih tožbenih ugovorov, ki so v bistvu enaki pritožbenim, najprej konkretno in jasno opredeliti sodišče prve stopnje ter na novo presoditi in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi.

K I. točki izreka:

29V ponovljenem postopku je sodišče razsodilo, da tožba ni utemeljena.

30Tožnik v tožbi, ko zahteva sodno varstvo pred Upravnim sodiščem v upravnem sporu namesto pred sodiščem splošne pristojnosti, ki mu izrecno nasprotuje, izpostavlja določila 5. in 15. člena ZIntPK in uveljavlja kršitev oziroma poseg v več človekovih pravic iz 14., 22., 23., 25., 27., 29., 33. člena Ustave in do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP zaradi domnevnih postopkovnih kršitev tožene stranke, in izrecno navaja, da ne uveljavlja kršitve osebnostnih pravic. Sodišče je ne glede na ugovor tožene stranke, da tožnik smiselno uveljavlja kršitev osebnostih pravic, tožbeni zahtevek obravnavalo tako, kot je postavljen v tožbi z dopolnitvijo, kot je predhodno povzeta. Ob tako postavljenem zahtevku sodišče meni, da tožnik nima zagotovljenega drugega sodnega varstva. Zaradi izrecno zatrjevanih kršitev določb 14., 22., 23., 25., 27., 29., 33. člena Ustave in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP pa tožnik v pravdnem postopku, kjer lahko uveljavlja kršitev osebnostnih pravic po določbah OZ, ob tako postavljenem tožbenem zahtevku, ne bi imel zagotovljenega učinkovitega sodnega varstva v smislu 23. člena Ustave. Ker torej tožnik za varstvo zatrjevanih ustavnih pravic nima zagotovljenega drugega sodnega varstva v pravdnem postopku, niti le-to zaradi izrecnega zatrjevanja posega oziroma kršitve ustavnih pravic iz 14., 22., 23., 25., 27., 29., 33. člena Ustave in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP zaradi domnevnih postopkovnih kršitev tožene stranke ne bi bilo učinkovito, je sodišče presodilo, da so podane procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.

31Med strankama ni sporno, da je tožnik neprekinjeno vse od leta 2006, ko je 17. 11. 2006 prvič nastopil javno funkcijo župana MO G., nadalje vseskozi kot javni funkcionar hkrati tudi zavezanec po ZIntPK za sporočanje prijav (sprememb) premoženja Komisiji v skladu z določbami ZIntPK in prav tako tudi ni sporno, kar tožnik v tožbi izrecno potrjuje, da že ko je prvič nastopil javno funkcijo v letu 2006, tožnik ni v svoji prijavi premoženja točno navedel vsega svojega premoženja v celoti. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ki ga je izpostavilo Vrhovno sodišče v citiranem sklepu št. I Up 200/2013 z dne 9. 5. 2014, ali in v katerih določbah ZIntPK ima Komisija pooblastilo, da sprejme, izda in objavi Poročilo v obliki, z vsebino in na način ter po postopku, kot ga je v tem primeru, kar je bistvo tožbe. Prav tako sporno ostaja tudi vprašanje, ali je v tem sporu izpodbijani akt po svoji pravni naravi upravni akt iz 2. člena ZUS-1, čemur tožena stranka vseskozi nasprotuje, medtem ko ga tožnik šteje za ugotovitveno odločbo, oziroma podrejeno uveljavlja, da gre za drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

32Že ko je prvič odločalo v obravnavani sporni zadevi, se je sodišče s pravnomočnim sklepom št. I U 192/2013-8 z dne 6. 2. 2013, ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 58/2013 z dne 27. 2. 2013, že izreklo glede pravne narave izpodbijanega Poročila. Sodišče je tedaj zavzelo stališče, ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v citiranem sklepu, da v tem primeru ne gre za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, saj v konkretnem primeru niso kumulativno podani vsi taksativno določeni elementi iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, ker izpodbijani akt ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije na področju upravnega prava v smislu 1. odstavka 2. člena ZUP, oziroma ne gre za upravno zadevo v smislu 2. odstavka 2. člena ZUP.

33Po določbi 2. odstavka 2. člena ZUP se namreč šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, za kar očitno ne gre v konkretnem primeru, upoštevajoč določila 5. člena in 15. člena ZIntPK: namreč z določbo 5. člena ZIntPK, ki se nanaša na njen položaj, je zakonodajalec Komisijo opredelil kot samostojen in neodvisen državni organ, ki samostojno izvršuje svoje pristojnosti in naloge, določene v tem in v drugih zakonih, z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji, medtem ko 15. člen ZIntPK opredeljuje pravila postopka tako, da predpisuje subsidiarno rabo ZUP (1. odstavek), vendar izjemoma pritožba zoper odločbo Komisije ni mogoča, dopusten pa je upravni spor (2. odstavek). Sodišče ugotavlja, da v tem primeru izpodbijani akt – Poročilo - očitno ne obsega vseh predpisanih sestavnih delov iz 3. odstavka 210. člena ZUP (uvod, naziv, izrek oziroma dispozitiv, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu ter podpis uradne osebe in žig organa), ki definirajo upravno odločbo kot takšno šele, če so kumulativno podani, medtem ko vseh taksativno naštetih elementov očitno ne obsega izpodbijano Poročilo, ki je bilo izdano ob zaključku postopka nadzora nad premoženjskim stanjem zavezancev po ZIntPK - predsednikov vseh parlamentarnih strank, vključno s tožnikom.

34Glede na njegovo vsebino gre po oceni sodišča pri izpodbijanem aktu za posamični akt v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1, saj Poročila po mnenju sodišča prav tako ni mogoče uvrstiti med upravne akte niti po definiciji upravnega akta, kot je vsebovana v 2. odstavku 2. člena ZUS-1.

35Namreč po določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

36Nosilni element, na katerega je zakonodajalec oprl definicijo upravnega akta v citirani določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1, obsega odločitev v materialno-pravnem smislu o pravici, obveznosti ali pravni koristi v okviru izvrševanja upravne funkcije. Za to pa v konkretnem primeru očitno ne gre, saj izpodbijano Poročilo samo po sebi ne vsebuje nikakršne materialnopravne odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako pa tudi ni bilo izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije tožene stranke, ki z določbami ZIntPK nikakor ni ustanovljena kot upravni organ za izvrševanje upravne funkcije na področju upravnega prava, temveč kot poseben samostojen in neodvisen državni organ sui generis, s pooblastili in pristojnostmi, ki jih je potrebno tolmačiti zlasti tudi z vidika Konvencije Združenih narodov proti korupciji v povezavi z 8. členom Ustave, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

37Sodišče v upravnem sporu torej na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, vendar le glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Up 50/2013).

38Navedeno pomeni, da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, sodišče pa v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj le, če sta kumulativno podana dva predpisana pogoja, in sicer je prvi pogoj, da takšen akt (ali dejanje) posega v ustavne pravice posameznika, ob dodatnem pogoju, da posamezniku ni na voljo drugo sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči, ki pa tožniku v konkretnem primeru ni zagotovljeno, kar je sodišče, kot rečeno, glede svoje stvarne pristojnosti ugotovilo že predhodno v svoji prvi odločitvi v tem sporu ob presoji zahteve za izdajo začasne odredbe.

39V konkretnem primeru sodišče glede svoje stvarne pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu ugotavlja enako, kot je navedlo že ob svoji prvi odločitvi v obravnavani sporni zadevi v sklepu št. I U 192/2013-8 z dne 6. 2. 2013, s katerim je zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, da je stvarno pristojno za odločanje v tem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 in do česar se je opredelilo tudi v pozneje razveljavljeni sodbi št. I U 192/2013-19 z dne 28. 3. 2013.

40Pravilnost navedenega stališča pa je potrdilo tudi že Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 58/2013 z dne 27. 2. 2013, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper prej navedeni sklep št. I U 192/2013-8 z dne 6. 2. 2013 o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe, ki temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so v tem primeru kumulativno podane procesne predpostavke iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika v skladu z načelom subsidiarnosti iz 2. odstavka 157. člena Ustave le pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

41Sodišče se tako v ponovljenem postopku, v katerem je bila vložena tožba na podlagi 4. člena ZUS-1 in s katero tožnik zahteva odpravo Poročila v izpodbijanem delu, ki se nanaša nanj, ker naj bi tožena stranka s sprejemom in objavo Poročila kršila in posegla v več tožnikovih ustavnih in konvencijskih pravic, ob upoštevanju napotil Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu št. I Up 200/2013 mora jasno in konkretno opredeliti zlasti do tega, ali in v katerih določbah ZIntPK ima tožena stranka pooblastilo, da sprejme, izda in objavi izpodbijano Poročilo v obliki, z vsebino in na način ter po postopku, kot ga je Komisija v konkretnem primeru.

42Preden sodišče preide k presoji vprašanja, ali gre za poseg oziroma kršitev več temeljnih pravic, oziroma konkretneje človekovih pravic tožnika iz 14., 22., 23., 25., 27., 29. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola št.1 k EKČP zaradi izdelave in objave Poročila v izpodbijanem delu, ki bo sledila v nadaljevanju obrazložitve, se mora primarno ob upoštevanju napotil Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu št. I Up 200/2013 opredeliti do tega, ali je tožena stranka z izdajo Poročila, v izpodbijanem delu, ki se nanaša na tožnika, delovala v skladu s svojimi predpisanimi pristojnostmi in pooblastili ter ali sta nadzor, ki ga je opravila, ter sedaj izpodbijani akt - Poročilo - ki ga je izdala in javno objavila, v skladu z veljavnim pravnim redom Republike Slovenije, vključno z določbami ZIntPK, ki se nanašajo na nadzor nad premoženjskim stanjem uvodoma imenovanih zavezancev, oziroma tožnika kot enega izmed njih, ter na določitev njihovega nabora glede na izbirni kriterij, ki je poleg individualnega opravljanja javne funkcije dodatno opredeljen z opravljanjem predsedniške funkcije v parlamentarnih strankah aktualnega sklica Državnega zbora RS.

43ZIntPK je namen zakona izrecno opredelil z določbo 1. člena, ki določa, da ta

zakon z namenom krepitve delovanja pravne države določa ukrepe in metode za krepitev integritete in transparentnosti ter za preprečevanje korupcije in preprečevanje in odpravljanje nasprotja interesov. Ta namen in način uresničitve izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva

(EVA: 2009-3111-0031, št. 00714-6/2010/10, z dne 25. 2. 2010, v nadaljevanju zakonodajno gradivo)

, zlasti obrazložitve 1. in 2. člena ZIntPK v zakonodajnem gradivu.

Tako iz določbe 3. točke 1. odstavka 2. člena ZIntPK izhaja, da se namen tega zakona uresničuje tako, da se z nadzorom nad premoženjem in sprejemanjem daril funkcionarjev, preprečevanjem in odpravljanjem nasprotja interesov ter koruptivnih ravnanj ter nadzorom nad lobiranjem vzpodbuja in krepi transparentnost v procesih in postopkih izvrševanja javne oblasti pri opravljanju javnih funkcij in pri upravljanju javnih zadev.

K temu namenu R

epubliko Slovenijo namreč skladno z določbo 8. člena Ustave zavezujejo zlasti tudi določbe Konvencije Združenih narodov proti korupciji, ki je bila ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov proti korupciji (Uradni list RS-MP, št. 5-28/2008) in Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov proti korupciji (Uradni list RS-MP št. 13-60/09, v nadaljevanju: MKZNPK-A, s katerim je bil za 3. členom dodan nov 3.a člen, ki se glasi: Republika Slovenija generalnemu sekretarju Združenih narodov sporoči naslednjo izjavo: „Skladno s 3. odstavkom 6. člena Konvencije je v Republiki Sloveniji preventivni protikorupcijski organ Komisija za preprečevanje korupcije“); na podlagi tedaj noveliranega 4. člena Komisija skrbi za izvajanje te Konvencije. Iz citiranih določb po mnenju sodišča nedvomno izhaja, da Komisija ne obstaja sama zase, niti ni bila ob ustanovitvi sama sebi namen, pač pa je zakonodajalec, kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, Komisijo ustanovil z namenom, da zadosti sprejeti mednarodni obveznosti, ki jo je sprejela Republika Slovenija z ratifikacijo Konvencije Združenih narodov proti korupciji, kot izhaja iz citirane določbe 3. odstavka 6. člena citirane Konvencije in zlasti iz 2. odstavka 5. člena le-te, ki se glasi: „

Vsaka država pogodbenica si prizadeva, da vzpostavi in spodbuja učinkovite postopke za preprečevanje korupcije

.“

44Zakonodajalec je, upoštevajoč v predhodni točki opredeljen mednarodno-pravni in ustavno-pravni okvir za dosego namena in ciljev ZIntPK, v II. poglavju tega zakona normativno podrobneje uredil opredelitev, sestavo in nadzor nad delom Komisije. Tako je zakonodajalec z določbo 2. odstavka 11. člena ZIntPK Komisiji zapovedal, da svoje poslovanje uredi s Poslovnikom in drugimi splošnimi akti, kot tudi, da se

Poslovnik objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije ureja organizacijo in poslovanje Komisije kot samostojnega in neodvisnega državnega organa in podrobneje določa postopke, s katerimi Komisija uresničuje svoje zakonske naloge na področjih preprečevanja in omejevanja korupcije, nasprotja interesov, krepitve integritete in transparentnosti javnega sektorja ter pravne države (1. člen), s čimer se Poslovnik Komisije, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 24/2012 (v nadaljevanju: Poslovnik),

uvršča med splošne akte, ki je bil sprejet zaradi izvedbe ZIntPK. Navedeno po presoji sodišča tudi pomeni, da je bila izdaja in uveljavitev Poslovnika skladna z zahtevami ustavodajalca v določilih 3. in 4. odstavka 153. člena Ustave RS, po katerih morajo biti podzakonski

predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni (3. odstavek), posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek). Na tej podlagi je sodišče presodilo, da določbe Polovnika predstavljajo podlago za odločanje Komisije.

45Izpodbijano Poročilo se glede nadzora nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank sklicuje na določila 41. do 45. člena ZIntPK. Gre za zakonske določbe, ki so normativno umeščene v posebno samostojno zakonsko poglavje, to je V. poglavje ZIntPK, ki obsega člene od 41. do 46. člena ZIntPK, zato sodišče, enako kot tožena stranka meni, da gre za poseben postopek nadzora, pri razumevanju katerega je treba upoštevati vse v tem poglavju zajete določbe. Tako določba 41. člena ZIntPK določa dolžnost prijave premoženjskega stanja s tem, da določa zavezance po tem poglavju; določba 42. člena določa obseg podatkov o premoženjskem stanju; 43. člen dolžnost sporočanja sprememb premoženjskega stanja; določba 44. člena ukrepanje Komisije v primeru, da zavezanec ne sporoči podatkov; določba 45. člena postopek v primeru ugotovitve, da je prišlo do nesorazmernega povečanja premoženja zavezanca in določba 46. člena zagotavlja javnost podatkov.

46Nadalje Poslovnik v 34. členu opredeljuje vrste postopkov v pristojnosti Komisije. Po navedeni določbi Komisija skladno s svojimi pristojnostmi vodi postopek odločanja v upravni zadevi (1. alineja), hitri prekrškovni postopek (2. alineja), in med drugimi tudi postopke s področja nadzora nad premoženjskim stanjem, skladno z ZIntPK in tem Poslovnikom, ki niso upravni postopki (3. alineja). Poslovnik pa v 2. odstavku 34. člena taksativno našteva postopke, v katerih Komisija skladno z ZIntPK in zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), vodi postopke odločanja v upravni zadevi, vendar med slednjimi postopek nadzora nad premoženjskim stanjem ni naveden.

47Navedene pravne podlage v predhodnih treh točkah obrazložitve te sodbe po presoji sodišča utemeljujejo zaključek, da je tožena stranka v obravnavani zadevi stvarno pristojna za vodenje postopka nadzora nad premoženjskim stanjem uvodoma poimensko navedenih zavezancev, vključno s tožnikom. S tem zaključkom se je nenazadnje strinjalo tudi Vrhovno sodišče v uvodoma navedenem sklepu št. I Up 200/2013, kot med drugim izhaja iz 14. točke obrazložitve.

48Tožnik, ki s tožbo zahteva od sodišča odpravo Poročila, ker ga v izpodbijanem delu šteje za nezakonito dokončno ugotovitveno odločbo, in tudi zaradi zatrjevanega posega oziroma kršitve več človekovih pravic tožnika (iz 14., 22., 23., 25., 27., 29. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola št.1 k EKČP, kar naj bi bilo storjeno z izdelavo in objavo Poročila v izpodbijanem delu, ki se nanaša na tožnika), med drugim zatrjuje kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki naj bi bila storjena tako, da Komisija kljub določbam ZIntPK in Poslovnika, tožnika ni seznanila z osnutkom ugotovitev

in mu omogočila, da se seznani z navedbami v ugotovitvah, posledično pa tudi ni predstavila Poročila javnosti skupaj z odgovorom tožnika, ki v tej zvezi zatrjuje, da je Komisija določbo 13. člena ZIntPK uporabila nepravilno.

49Določba 13. člena ZIntPK se nanaša na vse v 1. odstavku tega člena naštete postopke (zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov, omejitvi poslovanja ali o lobiranju ali zaradi ocene in odprave posamičnih ali sistemskih korupcijskih tveganj ali kršitev etike

in integritete javnega sektorja). Vendar med taksativno naštete postopke iz 1. odstavka 13. člena ZIntPK po oceni sodišča ni mogoče uvrstiti dodatno še v konkretnem primeru spornega postopka nadzora nad premoženjskim stanjem, ki je posebej umeščen v posebno samostojno V. poglavje ZIntPK, ki obsega člene od 41. do vključno 46. člena ZIntPK. Prav tako izpodbijano Poročilo ni mogoče enačiti z načelnim mnenjem iz 5. odstavka 13. člena ZIntPK, niti ne z ugotovitvami iz te določbe, ki jih Komisija izda v primeru vodenja postopka na podlagi 13. člena ZIntPK po njegovem končanju, za kar pa v obravnavani sporni zadevi očitno ne gre. Postopek namreč, ki ga Komisija vodi na podlagi določbe 13. člena ZIntPK, je v tej določbi urejen celovito in izključno za potrebe postopkov iz 1. odstavka 13. člena ZIntPK. Da je zakonodajalec imel namen posebej urediti postopkovne določbe, ki se nanašajo na nadzor po 13. členu ZIntPK ločeno od postopkovnih določb, ki se nanašajo na nadzor nad premoženjskim stanjem iz V. poglavja ZIntPK, namreč povsem jasno izhaja ne le iz citiranih določil ZIntPK, pač pa tudi iz določb Poslovnika, ki posebej v 84. členu ureja nadzor premoženjskega stanja po kategorijah zavezancev. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na nespoštovanje postopkovnih določb iz 13. člena ZIntPK oziroma na posledično kršitev tožnikove ustavne pravice iz 22. člena Ustave.

50Pravna podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, zatrjevane kršitve in narava Poročila sodišču postavljajo okvir sodnega odločanja, zato je presoja sodišča v tem upravnem sporu zadržana ter omejena predvsem na presojo, ali so bile tožniku v spornem postopku nadzora nad premoženjskim stanjem, vključno z izdajo in objavo izpodbijanega Poročila, kršene zatrjevane temeljne pravice. Podlaga za utemeljitev tega stališča ob uporabi vseh uveljavljenih metod razlage pravnih aktov tako izhaja ne le iz določila 8. člena Ustave, po katerem morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo in po katerem se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, vključno s Konvencijo ZN proti korupciji, uporabljajo neposredno, pač pa prvenstveno iz določil samega ZIntPK. Slednji namreč toženi stranki v primeru izvedbe nadzora nad premoženjskim stanjem zavezancev na podlagi določbe 45. člena ZIntPK ne daje pristojnosti meritornega odločanja, ampak je naloga Komisije (predvsem usmerjena na) obveščanje pristojnih organov, da so bile v tem nadzoru ugotovljene nepravilnosti, zatorej mora tožena stranka na podlagi vnaprej predvidenega nadzora in postopka, predvidenega za ta nadzor, zbrati podatke, ki jih mora v primeru zaznanega utemeljenega suma, da gre za nesorazmerno povečanje premoženja zavezanca, posredovati drugim organom, ki so pristojni za izvedbo postopkov v skladu s svojimi pristojnostmi. Takšno razlago sodišča utemeljuje tudi namen zakonodajalca, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva (EVA: 2009-3111-0031, št. 00714-6/2010/10, z dne 25. 2. 2010).

51Glede na v predhodni točki zavzeto stališče sodišče v tem upravnem sporu ne more prevzeti nalog Komisije in se opredeljevati do spornih vprašanj dejanskega stanja, ampak bo ugotavljanje (ne)pravilnosti dejanskih ugotovitev tožene stranke predvsem naloga tistih pristojnih organov, ki jih je Komisija dolžna obvestiti o svojih ugotovitvah v skladu z 2. in 5. odstavkom 45. člena ZIntPK.

52V obravnavani zadevi je bil izveden za tožnika sporni nadzor nad

premoženjskim stanjem zavezancev po ZIntPK, ki so predsedniki parlamentarnih strank, vključno s tožnikom, na podlagi sklepa Komisije št. 0603-1/2012/1(01003) z dne 18. 1. 2012, s katerim je bil v 1. točki opredeljen namen nadzora (nadzor nad premoženjskim stanjem), obdobje nadzora (3. točka Sklepa), rok izvedbe nadzora in nabor zavezancev (funkcionarji, ki so predsedniki parlamentarnih strank zadnjega sklica). Po presoji sodišča se izdani sklep nanaša na zavezance iz 41. člena ZIntPK, med katere se nedvomno uvršča tudi tožnik vse od prve izvolitve za župana G. leta 2006 (kar med strankama niti ni sporno), in v obsegu preverjanja podatkov o premoženjskem stanju, kot jih opredeljuje določba 42. člena ZIntPK. Listine predloženega spisa tožene stranke dokazujejo, da je Komisija ob sklicevanju na določila 3. točke 2. člena in členov od 41. do 45. člena ter 1. odstavka 80. člena ZIntKP, tožnika pozvala, naj ji pojasni ugotovljena neskladja med sporočenimi podatki o premoženjskem stanju s podatki evidenc (poziv št. 0603-1/2012,87 02023 z dne 10. 4. 2012). V tem pozivu je tožniku pojasnila, da vodi postopek skladno z določbo 3. točke 2. člena ZIntPK, na podlagi 41. do 45. člena istega zakona ter na podlagi določbe 1. odstavka 80. člena ZIntPK. Tožniku je pojasnila tudi, kateri podatki niso usklajeni z evidencami in ga v skladu z določbo 3. odstavka 42. člena ZIntPK pozvala, da ji pojasni navedeno zaznano neskladje ter po potrebi priloži ustrezna dokazila. Tožnik je dne 23. 4. 2012 Komisiji posredoval dodatna pojasnila (glede vrednostnih papirjev ter podatek o lastništvu orožja). Nadalje iz predloženih listin izhaja, da je Komisija tožnika z dopisom št. 0603-10/2012,55 z dne 19. 6. 2012 seznanila s podatki o opravljenih pologih gotovine ne tožnikov TRR, opremljene s podatki o datumih navedenih pologov, prav tako mu je, kot navaja v skladu z dogovorom, posredovala seznam subjektov, o katerih so mu bila s strani Komisije postavljena vprašanja. Tožnik je Komisiji pisno, kot navaja v skladu z dogovorom na osebnem razgovoru dne 14. 6. 2012, odgovoril dne 19. 6. 2012 po prejemu pisne dopolnitve podatkov Komisije z dne 19. 6. 2012, kar izhaja iz njegovega odgovora z dne 26. 6. 2012.

53Navedeni podatki dokazujejo, da je Komisija postopek nadzora nad premoženjskim stanjem vodila na podlagi citiranih določb ZIntPK, vključno z določbo 45. člena ZIntPK, zato sodišče zavrača tožbeno navedbo, da je šlo dejansko za širši nadzor, kot je določen v V. poglavju ZIntPK. Iz povedanega tako sledi, da tožniku pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS na ta način ni bila kršena. V postopku so mu bile zagotovljene vse pravice, ki mu gredo na podlagi posebnih postopkovnih določb ZIntPK in Poslovnika, kot tudi postopkovne pravice, ki izhajajo iz 7. in 9. člena ZUP, ki se v postopkih, kot je obravnavani, uporablja smiselno in subsidiarno. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, kot ustavna pravica procesnega značaja, namreč zagotavlja posamezniku enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih in enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, zato v obravnavanem postopku že navedene ugotovitve, da je tožnik imel možnost v postopku

sproti pojasnjevati svoja stališča dejanske in pravne narave ter odgovarjati na navedbe oziroma ugotovitve in stališča tožene stranke, po presoji sodišča pomeni, da do očitanih kršitev iz 22. člena Ustave RS ni prišlo.

54Sodišče pa ob upoštevanju vsega povedanega, predvsem pa zaradi očitka tožnika, ki v tožbi zahteva od sodišča odločanje po opravljeni glavni obravnavi, kar implicira očitek toženi stranki, češ da ni upoštevala temeljnega načela ZUP iz 1. odstavka 9. člena v povezavi s 146. členom ZUP, ponovno pojasnjuje, da Komisija v postopku nadzora nad premoženjskim stanjem zavezancev po ZIntPK ne sprejema meritorne odločitve in ne odloča

meritorno ter da neposredno ne uporablja določil ZUP v tem postopku, pač pa upoštevajoč določila 45. člena ZIntPK, ki opredeljuje posebna postopkovna pravila v primeru ugotovitve nesorazmerno povečanega premoženja, uporablja določila ZUP zgolj smiselno in podrejeno oziroma

subsidiarno (1. odstavek 15. člena ZIntPK). Te ugotovitve ne more spremeniti niti navedba tožene stranke v sklepnem delu izpodbijanega Poročila na str. 25, kjer je navedeno, da je „Senat Komisije za preprečevanje korupcije pričujoče poročilo sprejel na seji dne 7. 1. 2013, v sestavi //...// in dodatno odločil //...//“, niti na drugačno naravo izpodbijanega Poročila ne kažeta ne vsebina in ne oblika sprejetega Poročila, niti njegovo poimenovanje, kar je vse podvrženo pravilom stroke (

lex artis

) oziroma gre pri poimenovanju za generično poimenovanje Poročila, ki bi se iz tega razloga, ne da bi to kakorkoli vplivalo na njegovo pravno naravo, po mnenju sodišča poljubno lahko glasilo tudi drugače, kot na primer Ugotovitve ali Mnenje ali Analiza ipd.

55Sodišče, ki se je v predhodni točki že opredelilo do vprašanja, ali je bil postopek pred sprejemom izpodbijanega Poročila voden skladno z določbami ZIntPK, se mora ob upoštevanju napotil Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu št. I Up 200/2013 dodatno opredeliti tudi do spornega vprašanja, ali je Komisija, glede na določbe ZIntPK imela pooblastilo za sprejem, izdajo in objavo izpodbijanega Poročila v obliki, z vsebino in na način, kot ga je. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da ZIntPK nima posebnih določb,

ki bi se specialno nanašale prav na to izpostavljeno vprašanje, ki je bistvo tožbe po stališču Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu (točka 18). Vendar v tej zvezi sodišče meni, da sama po sebi okoliščina, da med določili ZIntPK ni takšne specialne določbe (tako imenovane izvršitvene klavzule), ki bi izrecno vsebovala posebno normativno podlago ali pooblastilo Komisiji za ekspliciten sprejem ter izdajo in objavo izpodbijanega Poročila v obliki in z vsebino ter na način, kot ga je v konkretni sporni zadevi ni pomembna. Enako stališče pa je v primerljivi zadevi izrazilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-73/94-9 z dne 25. 5. 1995 (Uradni list RS, št. 37/95), ki je v točki 19. obrazložitve med drugim navedlo, da so „po Ustavi (120. člen) upravni organi pri svojem delu, torej tudi pri izdajanju predpisov, vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu – medtem ko izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno“. Nadalje i

z določil prvih dveh odstavkov 45. člena ZIntPK izhaja pravica zavezanca do sodelovanja v postopku (1. odstavek), za katero je sodišče že ugotovilo, da ni bila kršena, ter obvestilna dolžnost organa, v primeru ugotovitve, da zavezanec ni pojasnil načina povečanja premoženja ali razlike med dejanskim in prijavljenim premoženjem ali tega ni storil na razumljiv način (2. odstavek). Kako bo konkretno in na kakšen način tožena stranka izpeljala prej navedeno ugotovitev o nesorazmernem povečanju premoženja, zakonodajalec z določili ZIntPK ni izrecno določil, saj tudi po mnenju sodišča pri tem ne gre

vprašanja normativnega urejanja zakonske materije, ampak za vprašanja strokovne narave, ki se rešujejo v skladu s pravili stroke (

lex artis

) oziroma ob upoštevanju pravil strokovne narave. Ker gre torej za opravila strokovne narave, ne pa za vprašanja oblastnega urejanja zakonodajne narave in ker ZIntPK ne določa konkretnih načinov, metodologij ter poti, po katerih in kako točno bo dosegla tožena stranka ugotovitev o nesorazmernem povečanju premoženja, niti ne določa oblike in načina obvestila iz 2. odstavka 45. člena ZIntPK, navedeno po presoji sodišča še

ne pomeni, da je tožena stranka, ki jo pravni pravili iz 1. in 2. odstavka 45. člena ZintKP zavezujeta k dolžnemu ravnanju, seveda v skladu s pravili stroke, s sprejemom izpodbijanega Poročila prekoračila pravni okvir določb 45. člena ZIntPK.

56Po določbi 1. odstavka 11. člena ZIntPK Komisija zadeve obravnava na sejah, kjer sprejema mnenja, stališča in druge odločitve. Po presoji

sodišča je izpodbijano Poročilo, ki je bilo sprejeto na 2. seji senata Komisije dne 7. 1. 2013, mogoče umestiti po dikciji zakonodajalca (ki se tako ne omejuje zgolj na „mnenja“ in „stališča“) torej med tako imenovane „druge odločitve“, kar implicitno označuje, da gre za širšo in splošno oziroma generično opredelitev. V konkretnem primeru gre za postopek, ki ga mora Komisija zaključiti v skladu z določbami 51. člena Poslovnika, ki v prvem odstavku določa, da lahko senat Komisije sprejme odločitev, pripravi zaključne ugotovitve o posameznem primeru s predlogom senatu komisije za odločanje. Iz te določbe izhaja tudi, da zaključne ugotovitve vsebujejo povzetek dejanskega stanja, oceno dejstev in okoliščin z vidika določb ZIntPK, predlog odločitve senata komisije in utemeljitev predloga. Prav tako po presoji sodišča na pravilnost zaključka postopka nadzora nad premoženjskim stanjem kaže določba 2. odstavka 51. člena Poslovnika, ki določa, da na podlagi predloga iz prejšnjega odstavka senat komisije na seji odloči, da v povezavi s primerom sprejme drugo odločitev iz pristojnosti komisije (10. alineja 2. odstavka 51. člena Poslovnika). Slednja pristojnost se po presoji sodišča ujema s pristojnostjo iz 2. odstavka 45. člena ZIntPK, na podlagi katere je Komisija odločila, da se Poročilo v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZIntPK pošlje organu, pri katerem zavezanec opravlja funkcijo oziroma organu pristojnem za imenovanje in izvolitev zavezanca in odločila, da se pridobljena dokumentacija, ki se nanaša med drugim na tožnika, posreduje organom odkrivanja in pregona oziroma DURS (kot je že bilo deloma storjeno med samim postopkom). Z drugimi besedami navedeno torej pomeni, da je tožena stranka, ki je vodila predmetni postopek, ki ga ZIntPK pravno ureja drugače kot druge postopke iz tega zakona, izpodbijano Poročilo

v obliki, z vsebino in na način, kot ga je sprejela, izdala in objavila

v okviru in na podlagi določb V. poglavja ZIntPK, to je določil 41. do 46. člena ZIntPK ter 51. člena Poslovnika.

57Po presoji sodišča, kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve, namreč z javno objavo izpodbijanega Poročila tožniku samo po sebi ni bilo poseženo v ustavno pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, kar uveljavlja s trditvijo, da je s tem, ko je v okviru postopka po V. poglavju ZIntPK, namesto da bi o morebitnem sumu kaznivega dejanja Komisija obvestila državnega tožilca, o tem sprejela poseben dokument – to je Poročilo - in o tem obvestila javnost.

58Tožena stranka je namreč ob obravnavi Zaključnega poročila sklenila tudi, da se le-to javno objavi sklicujoč se na 18. člen ZIntPK, ki v prvem odstavku določa, da Komisija o svojem delu obvešča javnost, in v drugem odstavku istega člena, da Komisija javnost obvešča z objavo svojih načelnih mnenj, stališč in odločitev ter sklicev sej in njihovih

zapisnikov. Da se ti podatki javno objavijo, je določeno tudi v 2. odstavku 89. člena Poslovnika. Navedeno z drugimi besedami po mnenju sodišča pomeni, da je zakonodajalec s tako oblikovanim besedilom citiranih določil 1. in 2. odstavka 18. člena ZIntPK in 2. odstavka 89. člena Poslovnika zelo široko opredelil dolžnostno obveščanje javnosti s strani Komisije. Na pomembnost seznanjanja javnosti z delovanjem tožene stranke ne nazadnje opozarja tudi določba c. točke 10. člena Konvencije ZN proti korupciji.

59Iz razlogov, navedenih v predhodni točki, je obveščanje javnosti o delovanju tožene stranke po presoji sodišča ena izmed pomembnih nalog, ki so utemeljene v učinkovitem odzivu države proti vsem oblikam koruptivnih dejanj. Zato v konkretnem primeru ni podlage za očitek kršitve tožnikove ustavne pravice iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti), tudi sicer pa iz sodne prakse Ustavnega sodišča v zvezi s pravico do domneve

nedolžnosti iz 27. člena Ustave in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s pravico do domneve nedolžnosti iz 2. odstavka 6. člena EKČP izhaja, da mora biti uveljavljanje domneve nedolžnosti vedno vezano na nek sodni postopek, ki sicer ni nujno postopek ugotavljanja kazenske odgovornosti v kazenskem postopku (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93, OdlUS V, št. 40, Uradni list RS, št. 25/96; odločba Ustavnega sodišča št. Up-134/97 z dne 14. 3. 2002; odločba Ustavnega sodišča št. Up-604/2002 in Up-610/2002 z dne 6. 3. 2003; Barbera, Messegue, Jabardo v. Spain, European Court of Human Rights, 6. 12. 1988, Series A, No.146, Salabiaku v. France, European Court of Human Rights, 7. 10. 1988, Series A, No.141-A, Marziano proti Italiji, sodba ESČP z dne 28. 11. 2002; Lavents proti Latviji, sodba ESČP z dne 28. 11. 2002), ampak gre lahko tudi za druge vrste postopkov (Lutz proti Nemčiji, sodba ESČP z dne 25. 8. 1987,; Minelli proti Švici, sodba ESČP z dne 21. 2. 1983, Baars proti Nizozemski, sodba ESČP z dne 7. 10. 2003; Sekanina v. Austria, European Court of Human Rights, 25. 8. 1993, Series A, No. 266-A; Blum proti Avstriji, sodba ESČP z dne 13. 1. 2005), potem ko je bil kazenski postopek ustavljen. Vezanost pravice do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in tudi pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave na nek sodni postopek potemtakem pomeni, da je mogoče presojati kršitev te pravice le v povezavi s konkretnim sodnim postopkom, česar pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, temveč zgolj očita, da mu je bilo v uveljavljane pravice iz 27. člena Ustave in 29. člena Ustave poseženo s tem, ko je tožena stranka v okviru postopka po V. poglavju ZIntPK, namesto da bi o morebitnem sumu kaznivega dejanja Komisija obvestila državnega tožilca, o tem sprejela poseben dokument – to je Poročilo - in o tem obvestila javnost in s tem, da je - namesto prekrškovnega postopka po določbah Zakona o prekrških - vodila predmetni sporni postopek in na koncu izdala izpodbijano Poročilo. Ker pa v obravnavani sporni zadevi nadzora nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank očitno ne gre za kazenski postopek, sodišče že iz tega razloga zavrača kot neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi tožnikove pravice iz 29. člena Ustave, ki ureja pravna jamstva v kazenskem postopku. Tožnik je namreč v tožbi,

glede na zatrjevano opisano napačno vodenje dokaznega postopka in odločanja v predmetni sporni zadevi, češ da je tožena stranka s tem, da je - namesto prekrškovnega postopka po določbah Zakona o prekrških - vodila predmetni sporni postopek in na koncu izdala izpodbijano Poročilo, tudi uveljavljal poseg v človekovo pravico iz 29. člena Ustave - pravna jamstva v kazenskem postopku – ki morajo biti po 29. členu Ustave RS zagotovljena vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, in sicer: da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alineja); da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom (2. alineja);

da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (3. alineja); da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo (4. alineja). Tožena stranka pa, kot rečeno, ni organ odkrivanja ali pregona, pač pa je, kot je predhodno že zelo podrobno pojasnjeno, po določbi 5. člena ZIntPK samostojen in neodvisen državni organ

sui generis

, ki z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji v okviru in na

podlagi veljavnega pravnega reda Republike Slovenije samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja naloge, določene v ZIntPK in drugih zakonih, s čimer se uvršča v izvršilno vejo oblasti v smislu 2. odstavka 3. člena Ustave.

60Prav tako sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek o kršitvah tožnikovih pravic iz 22. člena in 23. člena Ustave, ki naj bi ga storila tožena stranka s tem, da v obravnavani zadevi Komisija ni vodila prekrškovnega postopka po določilih ZP-1 z zagotovljenimi procesnimi jamstvi po ZP-1 ter je predmetni sporni postopek zaključila z izdajo izpodbijanega Poročila, ne pa odločbe o prekršku, s čimer naj bi bile, poleg prej navedenih kršitev pravic iz 27. in 29. člena Ustave, dodatno kršene tudi človekove pravice tožnika iz 22. in 23. člena Ustave. Vendar sodišče navedeni očitek zavrača kot očitno neutemeljen ob ugotovitvi, da se sporni nadzor v konkretnem primeru ni nanašal na morebitna kazniva dejanja, temveč na nadzor nad premoženjskim stanjem v izpodbijanem Poročilu poimensko navedenih predsednikov parlamentarnih strank, sodno varstvo pa je tožniku na učinkovit način zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem RS v skladu z določbo 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1, kar ne nazadnje potrjuje tudi predmetna sodba, ki je izdana v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 200/2013 z dne 9. 5. 2014, s katerim je bila razveljavljena prvotna sodba št. I U 192/2013-19 z dne 28. 3. 2013.

61Tožnik dodatno zatrjuje kršitev človekove pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS iz razloga, ker naj bi bila kršitev, med več drugimi očitanimi kršitvami te določbe, storjena tako, da je Komisija kljub določbam ZIntPK, ki zagotavljajo osebam, ki jih Komisija nadzira in preiskuje, pravico do seznanitve z osnutkom ugotovitev in pravico, da se izjasnijo o navedbah v ugotovitvah, posledično pa tudi ni predstavila Zaključnega poročila javnosti skupaj z odgovorom tožnika, ki naj bi tožniku šla na podlagi 13. člena ZIntPK. Sodišče v zvezi z navedenim tožbenim očitkom, s katerim utemeljuje zatrjevano kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave RS, ponovno pojasnjuje, da se določba 13. člena ZIntPK nanaša na vse v prvem odstavku tega člena naštete postopke (zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov, omejitvi poslovanja ali o lobiranju ali zaradi ocene in odprave posamičnih ali sistemskih korupcijskih tveganj ali kršitev etike in integritete javnega sektorja), med katere pa ni mogoče uvrstiti postopka nadzora nad premoženjskim stanjem, ki je umeščen v posebno, V. poglavje ZIntPK. Zato sodišče enako kot tožena stranka meni, da gre v konkretnem primeru za poseben postopek nadzora, pri razumevanju katerega je treba upoštevati vse v navedenem V. poglavju zajete določbe. Tako določba 41. člena ZIntPK določa dolžnost prijave premoženjskega stanja, tako da določa zavezance po tem poglavju; določba 42. člena določa obseg podatkov o premoženjskem stanju; 43. člen dolžnost sporočanja sprememb premoženjskega stanja; določba 44. člena ukrepanje Komisije v primeru, da zavezanec ne sporoči podatkov; določba 45. člena postopek v primeru ugotovitve, da je prišlo do nesorazmernega povečanja premoženja zavezanca in določba 46. člena zagotavlja javnost podatkov. Po navedenem tožbeni očitki, ki se nanašajo na nespoštovanje postopkovnih določb iz 13. člena ZIntPK in posledično zadevajo zatrjevani poseg v tožnikovo pravico iz 22. člena ustave, po presoji sodišča niso utemeljeni.

62Nadzor nad premoženjskim stanjem v Zaključnem poročilu imenovanih predsednikov parlamentarnih strank v zadnjem sklicu državnega zbora kot zavezancev, med njimi tudi tožnika kot javnega funkcionarja, je bil po presoji sodišča izveden skladno z določili 45. člena ZIntPK, po postopku predvidenem v tej normi, kar potrjujejo tudi tožbene navedbe in v odgovoru tožene stranke priložene listine oziroma podatki. Upoštevanje teh postopkovnih določb, vključno s pozivom zavezancu, da v danem roku pojasni način povečanja premoženja oziroma razliko med dejanskim in prijavljenim premoženjem (1. odstavek 45. člena ZIntPK) in upoštevanje drugega odstavka istega člena pa po presoji sodišča pomeni tudi upoštevanje določbe 15. člena ZIntPK, ki določa, da če s tem zakonom ni določeno drugače, Komisija pri svojih postopkih (subsidiarno) uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

63Sodišče ugotavlja, da so bile spoštovane vse v ZIntPK zahtevane postopkovne določbe, ki obenem pomenijo izpeljavo načela varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP ter načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Ugotovitve nadzora so zapisane v obrazložitvi izpodbijanega Poročila, kjer je tožena stranka obrazložila ves potek nadzora in se opredelila do vseh tožnikovih navedb in pojasnil, danih v postopku nadzora. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, kot ustavna pravica procesnega značaja, zagotavlja posamezniku enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, zato v obravnavanem postopku ugotovitev, da je bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku in tudi možnost izjaviti se neposredno ustno na zaslišanju dne 14. 6. 2012 ter v dodatnem naknadnem roku tudi pisno o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter da je bil tožnik z obrazložitvijo Poročila seznanjen z razlogi tožene stranke za odločitev, po presoji sodišča pomeni, da ni prišlo do očitane kršitve 22. člena Ustave RS.

64Po presoji sodišča prav tako ni prišlo niti pri določitvi kroga zavezancev v predmetni zadevi do očitane kršitve tožnikove pravice iz 14. člena Ustave ob neprerekanem dejstvu, da so vsi v izpodbijanem Poročilu poimensko navedeni predsedniki parlamentarnih strank, ki so zastopane v Državnem zboru RS sedanjega sklica, hkrati tudi javni funkcionarji in s tem zavezanci po 1. odstavku 41. člena oziroma 6. točki 4. člena ZIntPK, ki podrobneje opredeljuje pomen izrazov, uporabljenih v tem zakonu. Zakonodajalec namreč z določili ZIntPK niti s katerimikoli drugimi zakonskimi določbami ni kakorkoli izvzel predsednikov parlamentarnih strank izven kroga zavezancev pod nadzorom Komisije. Iz tega razloga je neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi tožnikove pravice iz 14. člena Ustave do enakega varstva pravic.

65Prav tako sodišče kot neutemeljen zavrača nadaljnji tožbeni očitek o kršitvi tožnikove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, ki ga tožnik uveljavlja zgolj s trditvijo, da je Komisija nezakonito in neustavno posegla v uveljavljani tožnikovi človekovi pravici s tem, ko je brez zakonite podlage preverjala izvor tožnikovega premoženja, ki naj bi bilo domnevno nesorazmerno nad njegovimi dohodki, saj tožnik navedene trditve z ničemer ne substancira, niti kakorkoli ne podkrepi in tudi podrobneje ne obrazloži, zato se tudi sodišče podrobneje ne opredeljuje do teh tožbenih trditev.

66Tožnik v tožbi zatrjuje tudi kršitev pravice iz 25. člena Ustave, češ da mu je bila odvzeta možnost vložitve pritožbe zoper izpodbijano Poročilo, oziroma drugega suspenzivnega pravnega sredstva, enakovrednega pritožbi. Po določbi 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Citirano določilo 25. člena Ustave samo po sebi torej ne daje podlage za trditev, da je strankam v postopkih pred državnimi organi, vključno s sodišči, avtomatično zagotovljen dvostopenjski upravni ali sodni postopek, kar smiselno uveljavlja tožnik z navedenimi trditvami o zatrjevani kršitvi 25. člena Ustave. Vendar iz citirane določbe 25. člena Ustave, kot rečeno ne izhaja, da bi že na podlagi citirane določbe 25. člena Ustave same po sebi imel zagotovljeno pravico do dvostopenjskega postopka s suspenzivnim pravnim učinkovanjem vse do sprejema drugostopenjske odločitve, niti ni takšno pravno sredstvo s suspenzivnim pravnim učinkovanjem tožniku zagotovljeno že zgolj na podlagi subsidiarne uporabe določb ZUP, ki se v skladu z določbo 1. odstavka 15. člena ZIntPK uporablja pri postopkih Komisije, če ni z določili ZIntPK določeno drugače, saj določba 2. odstavka 15. člena ZIntPK izrecno izključuje pritožbo.

Ker ima tožnik sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, pomeni, da je njegov tožbeni očitek o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave neutemeljen. Ob ugotovitvi, da je bilo Poročilo izdano zakonito, to v

nadaljevanju pomeni, da tožnikov tožbeni očitek kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva ni utemeljen. Iz enakih razlogov pa je moralo sodišče zavrniti tudi tožbeni ugovor kršitve ustavne pravice iz 4. odstavka 15. člena Ustave, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvijo, da mora organ v svojem aktu, ki je predmet izpodbijanja, jasno in določno navesti dejstva in okoliščine, na katerih temelji njegova odločitev.

Iz navedenih razlogov je torej neutemeljen tožnikov tako očitek kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kot tudi očitek kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

67Po vsem povedanem je sodišče na podlagi 66. člena ZUS-1, ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

68O zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, čeprav je tožnik v tožbi predlagal svoje zaslišanje in s tem smiselno odločanje sodišča na podlagi glavne obravnave. Tožnik namreč v tožbi ni z ničemer utemeljil, kako bi njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev, kakor tudi ne, kako bi se razlikovalo od njegove ustne izpovedbe pred senatom Komisije dne 14. 6. 2012. Prav tako ni substancirano navedel, katera dejstva naj bi se sploh dokazalo z listinami, ki jih je v tem postopku predložil tožnik, zato po presoji sodišča navedeni dokazni predlogi niso relevantni, razen izjemoma listine, ki se, poleg tega, da jih je v fotokopiji predložil tožnik v tem postopku, nahajajo tudi že v predloženem spisu tožene stranke, kot so sledeče listine: izpodbijano Poročilo – tožbena priloga A2, tožnikov dopis z dne 29. 11. 2012 toženi stranki s priloženim zemljiškoknjižni m izpiskom – tožbena priloga A5, obrazec za prijavo premoženjskega stanja skladno z 41. členom ZIntPK – tožbena priloga A6, obrazec za prijavo premoženjskega stanja funkcionarjev na podlagi 45. člena ZPKor – tožbena priloga A7, izpiski prometa na tožnikovem TRR – tožbene priloge A8 – A14, obvestilo Komisije kršitelju – tožbena priloga A17), ki ga je sodišču predložila skupaj z odgovorom na tožbo v skladu z določili 38. člena ZUS-1, medtem ko v preostalem delu, ki obsega izpis iz arhiva Ljubljanske borze za delnice K.K. d.d., in L.L. d.d. (tožbena priloga A3) in preglednico nakazil za leta 2007 – 2012 (tožbena priloga A4) ter medijske objave in članke (tožbene priloge A19 - A 172) tožnik ni substancirano navedel, katera dejstva naj se bi z njimi sploh dokazalo, zato so navedeni dokazni predlogi po presoji sodišča nerelevantni. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, izhaja stališče, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Tožnik pa tega s svojimi navedbami, kot rečeno, v konkretnem primeru ni izkazal.

69Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da prekine postopek odločanja o tožbi in prične postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti ZIntPK, saj tožnikov predlog ni ne konkretiziran in tudi ne kakorkoli obrazložen, pa tudi sicer v tem pogledu sodišče ni vezano na predlog stranke. Ker sodišče tudi samo ni našlo neskladnosti določb ZIntPk z Ustavo ni prekinilo postopka na podlagi 156. člena Ustave in vložilo zahteve za presojo ustavnosti.

K II. točki izreka:

70Tožnik je s tožbo zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je za odločitev relevantno določilo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, četudi je sicer tožnik uspel s pravnim sredstvom, to je pritožbo zoper prvotno sodbo št. I U 192/2013-19 z dne 28. 3. 2013, ki je bila razveljavljena z uvodoma navedenim sklepom Vrhovnega sodišča. Vendar je v skladu z ustaljeno sodno prakso, kot izhaja med drugim iz sklepa VSL I Ip 600/2010, za odločitev o stroških postopka odločilen le končni uspeh glede sprejete odločitve v ponovljenem postopku in je nepomembno, ali je predhodno tekom postopka pred sprejetjem končne odločbe stranka s pritožbo uspela in dosegla, kot v obravnavani sporni zadevi, razveljavitev sodne odločbe sodišča prve stopnje ter ponovno odločanje.