120. člen URS

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitev sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je tudi po stališču pritožbenega sodišča podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Iz ustavno sodne presoje izhaja, da podzakonski akt brez zakonske podlage ne sme omejiti oziroma celo odvzeti zavarovancem pravico, ki jim pripada na podlagi zakona. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Pravilnik pa je z določitvijo dodatnega spornega pogoja naredil točno to, česar ne bi smel. Gre za kršitev ustavnega načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS. Določba Pravilnika je zato dejansko v nasprotju s 153. členom Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakonom. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo in zakonom, tega akta ne sme uporabit

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.

Pri odločanju o priznanju pravice je potrebno izhajati iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, kjer je določeno, da v primeru odločanja o nedodelitvi ali dodelitvi denarne socialne pomoči v nižjem znesku, CSD upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno.

Druga alineja 3. člena Odloka uveljavlja dodatni pogoj za uveljavljanje pravice do nadomestila, saj pomeni, da oseba, ki ima za več kot 50,00 EUR neporavnanih obveznosti do države, nima pravice do nadomestila, četudi torej izpolnjuje pogoje, ki jih za to določa zakon (8. člen ZUOPDCE). Ker navedena določba Odloka presega zakonski okvir pooblastila iz sedmega odstavka 8. člena ZUOPDCE, je pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis)

Zmotna je razlaga tožnice, da naj bi se na komunalno opremo priključil le objekt, ki se neposredno priključuje nanjo in ne tudi tisti objekt, ki se nanjo priključuje preko internega priključka. To velja tudi za priključevanje na cestno omrežje, javne površine in ravnanje z odpadki. Predmetna nadstrešnica za svoje delovanje potrebuje občinsko komunalno opremo in se nanjo tudi priključuje. Tožničina zatrjevanja, da predmetna nadstrešnica ni objekt, od katerega se plača komunalni prispevek, ker ni stavba, pač pa da je pomožni objekt, so neutemeljena. Ob upoštevanju, da je ZUreP-2 tisti, ki na zakonski ravni ureja odmero komunalnega prispevka, da je komunalni prispevek v obravnavni zadevi odmerjen za legalizacijo predmetne nadstrešnice, torej kot za njeno gradnjo, da Uredba v svoji Prilogi določa vrste objektov po CC-SI klasifikaciji in da tudi Odlok po tej klasifikaciji opredeljuje elemente izračuna komunalnega prispevka za stavbe, za katere se odmerja komunalni prispevek, je po presoji sodišča ključna opredelitev pojma stavbe v GZ (in ne v ZEN) ter na njegovi podlagi sprejete Uredbe o razvrščanju objektov. GZ v 37. točki prvega odstavka 3. člena GZ stavbo opredeljuje kot pok

Ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je s Pravilnikom o dodeljevanju Zoisovih štipendij določena le konkretnejša opredelitev zakonske določbe skladno s pooblastilom iz petega odstavka 24. člena ZŠtip-1. Določilo tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj pri opredeljenosti pogoja "sofinanciranju iz javnih sredstev" dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi insituta exceptio illegalis utemeljeno odklonilo uporabo 5. člena Pravilnika, saj se z njegovo uporabo krši ustavno načelo legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave.

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa opredelilno lastnost sofinanciranja, tj. "na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo". Zakonska določba ZŠtip-1 sofinanciranja iz javnih sredstev ne pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, zato je citirano določilo Pravilnika prekoračilo okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Ker dodatni pogoj v 5. členu Pravilnika oži pravico do štipendije, ki gre štipendistu po ZŠtip-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno odklonilo uporabo 5. člena Pravilnika.

Pravnomočnost sklepa o že izvršeni predaji ni pogoj, da tožena stranka odloča o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo poda prosilec ob vrnitvi v Slovenijo. Zahtevo za sprejem je treba nujno podati, da se lahko izvede predaja državljana tretje države, ki mu je bila izdana odločba o predaji v zadevno državo članico, če je bila ta odločba že izvršena. Pravo EU za predmetno situacijo ne določa čakanja, da postane sklep o izvršeni predaji pravnomočen. Ne gre torej za dve isti upravni zadevi, ampak gre za eno upravno zadevo, ki sicer še ni pravnomočno končana zaradi dvostopenjskega sodnega postopka po ZMZ-1, in za drugo upravno zadevo, v zvezi s katero tožena stranka ne zanika, da je tožnik podal namero za nov upravni postopek, pri čemer pa prva odločitev, ki je bila že izvršena, ne posega več v pravni položaj tožnika.

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.

Pristojnost organa za odločanje v upravnem postopku mora vselej določati zakon. Gre za oblastveno odločanje, ki ne more temeljiti zgolj na podzakonskem predpisu, saj izvršna veja oblasti sama sebi v skladu z načelom delitve oblasti ne more sama predpisovati za to potrebne pravne podlage. Če pristojnost za oblastveno odločanje upravnega organa ni določena z zakonom, upravni organ upravne odločbe ne sme izdati, saj je taka odločba nična. Ni sicer izključeno, da bi pristojnost za izdajo upravne odločbe določal neposredno učinkujoč predpis Evropske unije, na katero je Republika Slovenija prenesla del izvrševanja svoje suverenosti. Vendar pa je v primeru, da je treba izvrševanje tega predpisa urediti z nacionalnim pravom, treba spoštovati tudi pravila Ustave Republike Slovenije (URS) o določanju pristojnosti upravnih organov z zakonom, ki veljajo enako za vse upravne zadeve. V obravnavani zadevi Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ni imela zakonske podlage za izdajo upravnih odločb o vračilu sredstev revidentki zato, ker je ta zaradi začetka stečajnega postopka prenehala opravljati naložbeno dejavnost pred potekom petih let po izplačilu sred

V postopku odločanja o izročitvi tujca (obdolženca, obsojenca) je vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja. Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).

Zahteva po izpolnjevanju enega od pogojev PCT za oba tožnika ni bila diskriminatorna, saj je veljala za vse učence, učitelje in starše. Odlok je veljal za vse enako. Očitano ravnanje toženke je temeljilo na legitimnem cilju, zasledovalo je varovanje zdravja in življenja ljudi in je bilo zato potrebno in sorazmerno.

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon – oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja. V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. čl

Vrhovno sodišče je navedlo, da je v dosedanji praksi (v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, 33. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila (kar za predmetno zadevo ne velja) in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna. Sodišče ugotavlja, da bi bila tožeča stranka do zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka upravičena le, če bi bila tožeči stranki tudi za ta del zahtevka priznana pravica do izplačila, pa to izplačilo ne bi bilo izvršeno v roku, kot ga določa zakon, ki ureja izvrševanje p

Podan je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik ni dokazal, da bi upravičeno odklonil (samo)testiranje oziroma bi bil upravičeno odsoten z dela. Pogodba o zaposlitvi tožniku tudi ni bila podana kot povračilni ukrep zaradi netestiranja, temveč zato, ker tožnik ni spoštoval Navodil delodajalca (ni izkazoval pogoja PCT, zavrnil je samotestiranje) in je neupravičeno izostal z dela.

V skladu z načelom zakonitosti mora upravni organ ostati v okviru zakona ob uporabi ustaljenih razlagalnih metod prava in si pri tem prizadevati ustavnoskladno razložiti določbo. Če pa Upravno sodišče meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne sme pa svoje ustavne dolžnosti iz 156. člena Ustave, ko je stranka že uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu, te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek, saj za to nima podlage ne v zakonskih določbah ne v določbah Ustave. Taka zahteva tudi iz sodb ESČP, na katere se Upravno sodišče sklicuje, ne izhaja. Glede na stališče Upravnega sodišča, da razlogov za neenako obravnavo ne more dati sodišče, ker naj bi šlo za področje, ki med drugim zadeva izvrševanje ekon

Tožnik je samska oseba in je v treh koledarskih mesecih pred vložitvijo vloge prejemal 488,54 EUR pokojnine mesečno. Ker je ob vložitvi vloge dne 21. 9. 2021 osnovni znesek minimalnega dohodka znašal 402,18 EUR, je ob uporabi ponderja 0,47 za samsko osebo pravilno povečan za 189,02 EUR na 591,20 EUR. Upoštevaje dohodek 488,54 EUR znaša razlika in s tem varstveni dodatek za priznano obdobje 102,66 EUR mesečno, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka.