45. člen ZIntPK

Določbe 41. in 43. člena ZIntPK določajo funkcionarjeve dolžnosti sporočanja podatkov, s tem pa tudi predmet nadzora. Vendar se na tej točki nadzor ne konča, saj lahko KPK na podlagi pridobljenih podatkov ugotavlja, ali se je zavezančevo premoženje od zadnje prijave glede na njegove zakonite dohodke nesorazmerno povečalo oziroma ali je podana znatna razlika med prijavljeno in dejansko vrednostjo premoženja. V teh primerih mora imeti zavezanec možnost pojasniti ugotovljena razhajanja (jim nasprotovati). Če je pri tem neuspešen, sledi obvestilo KPK organom, pristojnim za izvedbo drugih postopkov, saj ugotovitve o konkretnem primeru ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe (peti odstavek 13. člena ZIntPK). V 45. členu ZIntPK je KPK dano pooblastilo za ugotavljanje nadaljnjih okoliščin in za ukrepanje v primeru ugotovljenih nepravilnosti, ki temeljijo na teh okoliščinah. Zato te določbe ne izključujejo izdaje upravnega akta iz 13. člena ZIntPK. Niti iz določb slednjega člena ne izhaja, da bi se te uporabile in upravni akt izdal le v primerih, kadar v postopku nadzora ni ugotovljeno nesorazmerno povečanj

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali ima Komisija za preprečevanje korupcije v postopku nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarja pooblastilo za izdajo upravnega akta (zaključnih ugotovitev o konkretnem primeru)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, pa še, ali mora upravno sodišče v postopku odločanja o zakonitosti dokončnega upravnega akta iz petega odstavka 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije zagotoviti celovito presojo vseh v tožbi navedenih pravnih in dejanskih okoliščin ali pa je odločanje tega sodišča zadržano na način, da se omeji predvsem na presojo, ali so tožniku kršene zatrjevane temeljne pravice?

Glede v tem primeru vložene tožbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so za njeno obravnavanje v upravnem sporu izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Tožena stranka je v tem primeru, glede na zaključke, ki jih je sprejela, in pravno kvalifikacijo posameznih dejanj tožnika v Zaključnem poročilu presegla svoja zakonska pooblastila iz 45. člena ZIntPK ter v prekoračenem delu vsebinsko izdala akt iz 13. člena ZIntPK, s čimer je prevzela zakonska pooblastila in pristojnosti drugih organov. Glede na vsebino in obliko Zaključnega poročila in še zlasti zaključke, ki jih je sprejela, bi pretežni del takega Zaključnega poročila po presoji Vrhovnega sodišča lahko temeljil le na določbah 13. člena ZintPK. Pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila v tej obliki in vsebini ni dana v V. poglavju in tudi ne v 18. členu ZIntPK. Glede na navedeno je utemeljen tožbeni ugovor, da niso bile spoštovane tožnikove procesne pravice. Zaradi nespoštovanja procesnih pravic pa je bila kršena tožnikova ustavna pravica, ki jo zagotavlja Ustava RS v 22. členu, to je enako varstvo pravic v postopku pred (med drugim) državnimi organi, k

Glede na vsebino nadzora (in predvsem zaključke, ki jih je v Zaključnem poročilu naredila tožena stranka) bi ta lahko temeljil le na določbah 13. člena ZIntPK. Res ni med naštetimi v prvem odstavku 13. člena ZintPK tudi nadzora nad premoženjskim stanjem, vendar je glede na vsebino nadzora, vsebino Zaključnega poročila oziroma zaključke, ki jih je tožena stranka sprejela v njem, mogoče zaključiti, da je dejansko šlo za postopek, ki bi moral biti voden po 13. členu ZIntPK, saj iz Zaključnega poročila izhajajo zaključki o obstoju oziroma ugotovitvah večkratnih kršitev zakonskih obveznosti, obremenjenosti z izrazitimi korupcijskimi tveganji in sumi zlorabe položaja. Tožena stranka bi zato morala upoštevati vse določbe 13. člena ZIntPK ter tožnika seznaniti z ugotovitvami oziroma mu jih poslati v izjavo, in sicer ne glede na to, če temeljijo (tudi) na njegovih izjavah, ki jih je dal pred toženo stranko. Vsaki stranki mora biti dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage, da predlaga dokaze ter da se izjavi tudi o rezultatih dokazovanja. V ZIntPK pa je v 13. členu glede tega še strožja določba, ki izrecno določa, da tožena stranka

Izpodbijani akt, to je Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, je glede na njegovo vsebino posamični akt v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Določba 13. člena ZIntPK se nanaša na vse v 1. odstavku tega člena naštete postopke, med katere pa ni mogoče uvrstiti postopka nadzora nad premoženjskim stanjem, ki je umeščen v posebno samostojno V. poglavje zakona (členi 41 do vključno 46). Postopkovne določbe, ki se nanašajo na nadzor po 13. členu ZintPK, so urejene posebej, ločeno od postopkovnih določb, ki se nanašajo na nadzor nad premoženjskim stanjem iz V. poglavja zakona. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na nespoštovanje postopkovnih določb iz 13. člena ZIntPK. Postopek nadzora nad premoženjskim stanjem je Komisija vodila za preprečevanje korupcije vodila na podlagi določb ZIntPK, vključno z določbo 45. člena, zato sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da je dejansko šlo za širši nadzor, kot je opredeljen v V. poglavju ZIntPK. Iz povedanega izhaja, da tožniku pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS ni bila kršena. V postopku so mu bile zagotovljene vse pravice, k

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o navedbah in ugovorih, na katerih tožba temelji. To pa predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi.

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o navedbah in ugovorih, na katerih tožba temelji. To pa predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo, in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi.

Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank oziroma izpodbijan akt ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije na področju upravnega prava, oziroma ne gre za upravno zadevo. Glede na njegovo vsebino gre za posamičen akt. Subsidiarna narava upravnega spora v tem primeru pomeni, da mora sodišče najprej ugotoviti, ali ima tožnik za varstvo svojih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Ker tožnik za varstvo zatrjevanih ustavnih pravic nima zagotovljenega sodnega varstva v pravdnem postopku, niti to zaradi izrecnega zatrjevanja kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS ne bi bilo učinkovito, je sodišče presodilo, da so podane procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS kot ustavna pravica procesnega značaja zagotavlja enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami udeleženimi v postopku, zato v spornem postopku ugotovitev, da je bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku, možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, ter da je bil z obrazložitvijo Zaključnega poročila seznanjen z razlogi tožene stranke za odločitev, po presoji sodišča pomeni, da ni prišlo do očitane kršitve 22. člena Ustave RS.