75. člen ZUS-1

Zakonodajalec je izčrpno uredil izvedbo razgovora po določbah 15.a in 15. b člena ZIntPK kot procesno dejanje za izvedbo dokazov z razgovorom z določenimi osebami s ciljem razjasnitve dejstev in okoliščin v zvezi s posamezno zadevo, ki jo obravnava KPK. Taka specialna zakonska ureditev pomeni izključitev določb ZUP, ki urejajo isto materijo, torej tako zaslišanje prič (181. do 187. člen ZUP) kot tudi zaslišanje same stranke postopka (188. člen ZUP). Ob tem, ko je ZIntPK uredil navedeno vprašanje, pa je po vsebini tudi izključil splošno ureditev izvedbe ustne obravnave v upravnem postopku (po 154. členu in nasl. ZUP), ki je sicer predvidena tudi za zaslišanje prič in same stranke s ciljem dokazovanja dejstev v postopku. KPK torej ob izvedbi razgovorov na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK ni dolžna izvesti (tudi) ustne obravnave po določbah ZUP. Treba pa je obveznost oprave ustne obravnave, ločiti od dolžnosti organa glede zagotavljanja ustavno varovanih procesnih pravic strank in drugih udeležencev postopka (npr. načelo zaslišanja stranke, načelo kontradiktornosti, načelo neposrednosti iz 22. člena Ustave). Tudi iz samega ZIntPK ni razvidno, da bi bila z njegovimi

Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče v sistemu upravnega spora pritožbeni preizkus omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer prvi odstavek 75. člena ZUS-1 določa razloge za njeno izpodbijanje. Pritožba tako ni namenjena uveljavljanju novih dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji izpodbijane sodbe. Nova dejstva in dokazi se lahko uveljavljajo v okviru zahteve za uvedbo ponovnega postopka oziroma ponovne prošnje v skladu s 64. in 65. členom ZMZ-1.

Upravno sodišče se je opredelilo do pritožnikovih navedb in predloženih poročil, zato je očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic očitno neutemeljen. Presoji Upravnega sodišča o (ne)relevantnosti poročil in sodbe ESČP ter neizkazani stopnji resnosti ugotovljenih pomanjkljivosti pritožnik vsebinsko ne ugovarja. Zgolj nestrinjanje z razlogi Upravnega sodišča pa ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni mogoče preizkusiti. Po presoji Vrhovnega sodišča opisana dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi.

Če se Upravno sodišče pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi le opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že toženka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve Upravnega sodišča ni mogoče šteti za arbitrarno. Če je posameznik zaradi same udeležbe na protestu kakorkoli neupravičeno sankcioniran, o pravici do zbiranja in združevanja ter s tem povezanimi pravicami ni mogoče govoriti.

Če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko, ni mogoče uveljavljati pritožbenega ugovora zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja Upravnega sodišča, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja ne na podlagi istega dokaznega gradiva ne na podlagi pritožbenih novot (razen izjem iz prvega odstavka 74. člena ZUS-1), temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred Upravnim sodiščem pravilno in zakonito izvedeno.

O kršitvi načela proste presoje dokazov je mogoče govoriti (le) takrat, ko dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar ni opravljena ocena vsakega dokaza posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva. Povedano drugače: zgolj nestrinjanje sodišča z dokazno oceno toženke oziroma drugačna interpretacija listin, tožnikovih izjav in ostalega procesnega gradiva očitno ne pomeni, da dokazne ocene ni oziroma da je formalno pomanjkljiva. Nasprotno, šele formalno popolna dokazna ocena sodišču omogoča, da se opredeli do njene vsebinske ustreznosti oziroma formalne logičnosti in prepričljivosti, kar je Upravno sodišče v obravnavani zadevi dejansko storilo. Zaradi nestrinjanja s toženkino dokazno oceno je Upravno sodišče opravilo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki pa bi jo moralo obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tega po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo. Na glavni obravnavi je sicer izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in pregledom listin (57. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe) in te dokaze ocenilo drugače

V obravnavani zadevi sta dejansko stanje ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku toženke, ki jo je kot pristojno že opravilo Upravno sodišče. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v svoji pritožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi terjala de novo presojo potrebe po mednarodni zaščiti s strani Vrhovnega sodišča.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Kakšna je pravna narava razgovora na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK oziroma ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožena stranka, kljub izvedenim razgovorom na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, morala izvesti ustno obravnavo po določbah ZUP? Ali je tožena stranka s tem, ko je izvedla "zgolj" razgovor na seji senata Komisije bistveno kršila pravila postopka? 2. Ali je Upravno sodišče RS zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga tožeče stranke glede zaslišanja A. A. in B. B. substancirana?

Pritožba v upravnem sporu je pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo. Zato je potrebno ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt, če naj ugovori vodijo do uspeha s pravnim sredstvom. Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Taka razlaga pravil ZMZ-1, kdaj je dopustno uporabiti pravila pospešenega postopka, pa je po vsebini pravilna. Diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Upravno sodišče je dopolnilo obrazložitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe z oceno spoštovanja načela nevračanja na podlagi sodne prakse SEU in ESČP. ZUS-1 Upravnemu sodišču omogoča, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Te razloge pa sodišče navede v sodbi. Zato zgolj dopolnitev obrazlo

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Kakšna je pravna narava razgovora na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK oziroma ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožena stranka, kljub izvedenim razgovorom na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, morala izvesti ustno obravnavo po določbah ZUP? Ali je tožena stranka s tem, ko je izvedla "zgolj" razgovor na seji senata Komisije bistveno kršila pravila postopka? 2. Ali je Upravno sodišče RS zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga tožeče stranke glede zaslišanja A. A. in B. B. substancirana?

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Sklep, s katerim senat odloči, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, ker gre za izjemo od senatnega sojenja po ZUS-1 (pred njegovo spremembo, ZUS-1C, Uradni list RS, št. 49/23), ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja,mora biti ustrezno obrazložen, da so razvidni razlogi, ki so vodili senat pri odločitvi, da gre za enostavno dejansko in pravno stanje. na enostavno dejansko stanje lahko kaže npr. nespornost dejstev, na enostavno pravno stanje pa npr. stabilna in jasna sodna praksa glede uporabe relevantnih pravnih norm, ki ne zahteva dodatnih razlag pravnih pravil, mora pa to izhajati iz obrazložitve sklepa. Določba 286. b člena ZPP o prekluziji grajanja se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena) in med temi je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena, to je nepravilna sestava sodišča. Absolutna bistvena kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, k

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. Toženi stranki (pritožnici) ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejstva, pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njeno odločbo kot nezakonito. Pritožnica mora odločati na podlagi postavljenega zahtevka in v njegovih mejah in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Šele po izpolnitvi trditvenega in dokaznega bremena na tožnikovi strani se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih ok

Pri pretepu in spolni zlorabi gre lahko za opisovanje časovno istega dogodka (tj. dogodka, do katerega naj bi prišlo ob edini priložnosti, ko naj bi člani MQM pritožnika pretepli), vsekakor pa navedbe o fizičnem nasilju (pretepanju) in spolni zlorabi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo šteti za opisovanje "istega" dogodka z vidika presoje morebitne izpolnjenosti pogojev za priznanje mednarodne zaščite po 20. členu ZMZ-1. Pri tem ni mogoče prezreti, da so v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1, v katerem so primeroma našteta dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije, dejanja fizičnega nasilja, psihičnega nasilja in spolnega nasilja opredeljena kot samostojna, pri čemer dejanja spolnega nasilja niso vključena v dejanja fizičnega nasilja. Vprašanje, ali en od teh dogodkov pomeni novo pravno relevantno dejstvo v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, pa je bistveno za odločitev v tej zadevi. Zaradi neobrazloženega stališča, da gre za en (isti) dogodek, je sodba v tem delu glede teh odločilnih dejstev brez razlogov. Na podlagi take ocene dejanskega stanja Upravno sodišče teh (novih) okoliščin tudi ni presojalo z vidika tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, tj.

Stranke v pritožbi ne morejo neposredno uveljavljati kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, saj to ni pritožbeni razlog. Te kršitve lahko uveljavljajo le posredno, prek pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, kadar uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. V pritožbenem postopku Vrhovno sodišče nato preverja utemeljenost teh očitkov in ugotavlja, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pravilnost in zakonitost postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani upravni akt, ter to svojo presojo tudi obrazložilo. Nujni predpogoj za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta torej je, da pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjuje bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v upravnem postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravno sodišče je s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožničine nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank,predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.

Za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 Upravno sodišče ni dolžno predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče. Presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je pridržana izključno Vrhovnemu sodišču. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča. Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka

Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje. V takih zadevah je izključena možnost uporabe izjeme po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. V razmerju med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 ne gre za alternativno določena pogoja za odločanje po sodniku posamezniku. Takšna razlaga obstoječe zakonske ureditve je skladna tudi z načelom zožujoče razlage izjem. Odločanje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je bila po tedaj veljavni ureditvi namreč izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno v korist senatnega sojenja. Načelo zakonitosti in ustavna skladna razlaga preprečuje, da bi se določba 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 uporabljala kot nadomestna določba, ki bi služila kot podlaga za obdavčitev vsega, česar zakonodajalec ni opredelil kot obdavčljiv dohodek v okviru urejanja obdavčitve posameznih vrst dohodkov. Gre za določbo, ki obdavčuje svojo vrsto dohodkov, t.i. sui generis dohodke, ki jih po njihovih značilnost

Pritožnik navaja procesno kršitev, ki je povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja, vendar bi to lahko in moral uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da se taka kršitev odpravi (glej 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Šele v primeru, če bi bil pri tem neuspešen, bi navedeno lahko vodilo do uveljavljanja procesne kršitve s strani sodišča prve stopnje v tem pritožbenem postopku. V pritožbenem postopku sta lahko predmet presoje samo izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje in z njo povezano postopanje tega sodišča, zato je na pritožniku, da opredeli, katero kršitev ZUS-1 je bilo v tem postopku mogoče očitati sodišču prve stopnje. Tega pa pritožnik v svoji pritožbi ne navede, temveč svoje očitke še nadalje usmerja zgolj zoper ravnanje tožene stranke, kar pa glede na vsebino ugovorov ne more voditi do ugoditve pritožbi. Iz določb ZMZ-1 ne izhaja zahteva, da bi moral imeti prosilec pooblaščenca že v upravnem postopku, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku pa ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.

Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z načelom nevračanja, je očitno neutemeljen, vsebinsko pa iz pritožbe ni vidnih argumentov, zaradi katerih bi bila navedena presoja napačno opravljena. Preizkus stališč sodišča prve stopnje glede opustitve izvedbe glavne obravnave v pritožbenem postopku po uradni dolžnosti ni predviden.