43. člen ZIntPK

Določbe 41. in 43. člena ZIntPK določajo funkcionarjeve dolžnosti sporočanja podatkov, s tem pa tudi predmet nadzora. Vendar se na tej točki nadzor ne konča, saj lahko KPK na podlagi pridobljenih podatkov ugotavlja, ali se je zavezančevo premoženje od zadnje prijave glede na njegove zakonite dohodke nesorazmerno povečalo oziroma ali je podana znatna razlika med prijavljeno in dejansko vrednostjo premoženja. V teh primerih mora imeti zavezanec možnost pojasniti ugotovljena razhajanja (jim nasprotovati). Če je pri tem neuspešen, sledi obvestilo KPK organom, pristojnim za izvedbo drugih postopkov, saj ugotovitve o konkretnem primeru ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe (peti odstavek 13. člena ZIntPK). V 45. členu ZIntPK je KPK dano pooblastilo za ugotavljanje nadaljnjih okoliščin in za ukrepanje v primeru ugotovljenih nepravilnosti, ki temeljijo na teh okoliščinah. Zato te določbe ne izključujejo izdaje upravnega akta iz 13. člena ZIntPK. Niti iz določb slednjega člena ne izhaja, da bi se te uporabile in upravni akt izdal le v primerih, kadar v postopku nadzora ni ugotovljeno nesorazmerno povečanj

Zaključne ugotovitve so ugotovitveni upravni akt v smislu določil 2. člena ZUS-1, saj tožena stranka z njimi ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti iz 41. in 43. člena ZIntKP, s tem pa posega v pravni položaj tožnika. Oseba, na katero se poimensko tak akt nanaša, ima pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava. Pravna podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, zatrjevane kršitve in narava Zaključnih ugotovitev sodišču postavljajo okvir sodnega odločanja, zato je presoja sodišča v tem upravnem sporu zadržana ter omejena predvsem na presojo, ali so bile tožniku v spornem postopku nadzora nad premoženjskim stanjem, vključno z izdajo in objavo izpodbijanega akta, kršene zatrjevane temeljne pravice. Ugotovitev, da je tožnik imel možnost med postopkom sproti pojasnjevati svoja stališča dejanske in pravne narave ter odgovarjati na

Ob nedvoumnih ugotovitvah, da je storilec v zakonskem roku prekrškovnemu organu poslal izjavo, v kateri je navedel, da je premoženjsko stanje enako, kot ob oddaji zadnje vloge o premoženjskem stanju oz. se skliceval na premoženjsko stanje ob prevzemu funkcije, pa je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna razlaga, da je storilec sicer pravočasno sporočil podatke o svojem premoženjskem stanju, četudi v tej izjavi ni znova navedel konkretnih podatkov po posameznih postavkah, kot jih zahteva 42. člen ZIntPK.

Izpodbijani akt, to je Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, je glede na njegovo vsebino posamični akt v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Določba 13. člena ZIntPK se nanaša na vse v 1. odstavku tega člena naštete postopke, med katere pa ni mogoče uvrstiti postopka nadzora nad premoženjskim stanjem, ki je umeščen v posebno samostojno V. poglavje zakona (členi 41 do vključno 46). Postopkovne določbe, ki se nanašajo na nadzor po 13. členu ZintPK, so urejene posebej, ločeno od postopkovnih določb, ki se nanašajo na nadzor nad premoženjskim stanjem iz V. poglavja zakona. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na nespoštovanje postopkovnih določb iz 13. člena ZIntPK. Postopek nadzora nad premoženjskim stanjem je Komisija vodila za preprečevanje korupcije vodila na podlagi določb ZIntPK, vključno z določbo 45. člena, zato sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da je dejansko šlo za širši nadzor, kot je opredeljen v V. poglavju ZIntPK. Iz povedanega izhaja, da tožniku pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS ni bila kršena. V postopku so mu bile zagotovljene vse pravice, k

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o navedbah in ugovorih, na katerih tožba temelji. To pa predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi.

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o navedbah in ugovorih, na katerih tožba temelji. To pa predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo, in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi.