156. člen URS

Pri določbi 109.b člena ZODPol gre za specialno ureditev, ki se uporablja le za v zakonu opredeljen krog oseb s statusom vojnega veterana (to je za delavce, ki so do upokojitve delali v Policiji) ter za stanovanja, ki jih je tem osebam dodelilo MNZ. V okviru testa sorazmernosti mora sodišče poleg ugotovitve, da ima sprejeta odločitev (s katero se nalaga izselitev in izročitev stanovanja) podlago v zakonu, ugotoviti tudi: ali je določeno stanovanje dom v smislu EKČP; ali bo z odločitvijo prišlo do posega v pravico do doma; in ali poseg zasleduje legitimen cilj.

Neutemeljen je očitek, da je sodišče prekinilo postopek zaradi presoje ustavnosti določb, ki jih v postopku ne bo moglo uporabiti. Stališče sodišča prve stopnje o protiustavnosti je usmerjeno v zakonsko ureditev, po kateri o reprezentativnosti upravičenega vlagatelja odloča sodišče. Gre za določbi 28. člena ZKolT, v kateri je med pogoji za odobritev kolektivne tožbe določeno izpolnjevanje pogojev glede reprezentativnosti tožeče stranke, in 11. člena ZKolT, ki za postopek s kolektivno tožbo določa smiselno in subsidiarno uporabo ZPP. Ti dve določbi sta bili vsebovani že v prvotnem zakonu (ZKolT 2017) in sta po uveljavitvi ZKolT-A ostali nespremenjeni. Sodišču prve stopnje se zato v izreku izpodbijanega sklepa ni bilo treba omejiti na ZKolT 2017.

Da je lahko tujec upravičen do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do plačila obveznega zdravstvenega prispevka, mora imeti glede na navedeno pravno podlago v Republiki Sloveniji pridobljeno dovoljenje za stalno prebivanje. Ker pri tožniku ta pogoj ni izpolnjen - tožnik ima le dovoljenje za začasno prebivanje - do uveljavljanih pravic ni upravičen.

Določbe 6., 8., 9. in 10. člena ZRSin je potrebno razlagati skupaj, kar pomeni, da mora sindikat, ne glede na povezavo s konfederacijo, izkazati minimalno članstvo med delavci: 10 %, če je združen v reprezentativno konfederacijo, ali 15 %, če deluje samostojno. Ustavno zagotovljena sindikalna svoboda (76. člen Ustave RS) varuje pravico do ustanavljanja in delovanja sindikatov, ne pa nepogojne reprezentativnosti na vseh ravneh. Kvantitativni kriteriji za priznanje posebnega statusa so legitimen, primeren in nujen instrument za zagotovitev, da tisti, ki zavezujoče zastopajo vse delavce na določeni ravni, uživajo zadostno podporo prav tam. Reprezentativnost je status s posebnimi učinki - omogoča podpisovanje kolektivnih pogodb, sodelovanje v organih soodločanja, predlaganje predstavnikov delavcev, ki sodelujejo pri upravljanju ipd. (7. člen ZRSin). Zato je povsem razumno, da je zahtevana minimalna raven dejanske podpore med delavci (10 % ali 15 %), saj se s tem preprečuje, da bi o pravicah vseh delavcev v organizaciji odločali sindikati z zanemarljivim številom članov.

Sodna odločba mora biti glede ustavnopravnih ugovorov obrazložena, če so ti konkretno in argumentirano podani. Sodišča sicer niso dolžna odgovarjati na pavšalne ali neargumentirane ustavnopravne razloge strank, morajo pa se opredeliti do njihovih nosilnih, argumentiranih in relevantnih pravnih stališč. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Kljub izčrpni argumentaciji tožnika zakaj meni, da zakonska ureditev ni v skladu z Ustavo in podanem predlogu, da se vloži zahteva za oceno ustavnosti, je namreč umanjkala presoja sodišče prve stopnje o teh navedbah. Ker se sodišče prve stopnje niti z besedo ni vsebinsko opredelilo do tožnikovih ugovorov o protiustavnosti, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz drugega odstavka 111. člena ZDavP‑2 sedaj izhaja, da se v primeru pričakovane davčne obveznosti nad določeno višino ta obveznost zavaruje avtomatično - torej tudi, če je to zavarovanje nepotrebno in zato nesorazmerno posega v položaj zavezanca za davek. To pa je očitno v nasprotju z zahtevami 1. člena Prvega protokola. Še več, s tem se zavezancu za davek tudi odvzema možnost učinkovitega sodnega varstva, saj sodišče ob preizkusu izrečenega ukrepa nima pravne podlage za presojo, ali je ukrep sorazmeren in ali kot tak utemeljuje poseg v premoženje davčnega zavezanca. Vrhovno sodišče je zato prekinilo revizijski postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2.

Drži, da sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo katastrske občine št. X, vendar pa ne drži, da izrek sodbe sodišča prve stopnje zato ni izvršljiv. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je vpis zaznambe spremembe pri izvedeni pravici, ki je v zemljiški knjigi vpisan z ID omejitve 000 neveljaven in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ga izbriše. S tem je sodišče prve stopnje določno označilo sporni predmet, to je izbris zaznambe, ki ima unikatni identifikator ID zaznambe pri izvedeni pravici št. 000 v zemljiški knjigi, kot tudi izhaja iz rednega izpiska iz zemljiške knjige (priloga A1). Na podlagi takšne oznake bo zemljiška knjiga lahko izbrisala zaznambo pri izvedeni pravici. Določilo 243. člena ZZK-1 je sicer res jasno določa, da se z izbrisno tožbo izpodbija "vknjižba določene pravice." Povedano drugače, predmet izbrisne tožbe so (samo) vknjižbe, čeprav ZZK-1 že v 6. odstavku istega člena napravi izjemo glede zaznambe nadhipoteke. Pravice se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo oziroma predznambo, če zakon za posamezno vrsto pravice ne določa, da se vpisujejo z zaznambo (drugi odstavek 27. člena ZZK-1). Vknjižba je glavni vpis, s katerim

Spornega zneska v višini 1.627,43 EUR ni mogoče upoštevati kot občasni dohodek po 23. členu ZSVarPre in ga upoštevati v višini 341,39 EUR. Predhodno je namreč potrebno ugotoviti, ali so pri tožnici, nad katero je bil začet osebni stečaj skladno z 28. členom ZSVarPre podani krivdni razlogi iz prvega odstavka 28. člena ZSVarPre.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-151/2024-14 z dne 20. 3. 2025 odločilo, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo, saj so družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo prikrajšani za pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka. Odločilo je, da imajo te osebe pravico, da vložijo pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, kadar je bil predlog za začetek stečajnega postopka vložen pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP.

Iz določb 163. člena ZPP izhaja, da je treba v primeru, ko sodišče izda odločbo v sporu brez razpisanega naroka v postopku v sporih majhne vrednosti, uporabiti sedmi odstavek 163. člena ZPP in ne tretjega, kot je nepravilno zaključilo sodišče druge stopnje. V obravnavanem primeru je s strani sodišča druge stopnje nepravilno uporabljen 163. člen ZPP privedel do absurdnega zaključka, da mora toženec (ki se je uspešno branil zoper neutemeljen tožbeni zahtevek za zgolj 84,13 EUR) sam kriti svoje stroške prvostopenjskega postopka, ki približno petkrat presegajo vrednost spornega predmeta. Iz sodbe ESČP Čolić v. Hrvaška z dne 18. 11. 2021 izhaja, da mora biti pravica do dostopa do sodišča "dejanska in učinkovita", ne pa samo "teoretična ali iluzorna", in da lahko naložitev znatnega finančnega bremena po zaključku postopka (v obliki stroškov postopka) pomeni omejitev pravice do dostopa do sodišča v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP. To pomeni, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru poleg kršitve 163. člena ZPP (zaradi kršitve načela sorazmernosti) kršilo tudi toženčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Hkrati je kršilo

Zaradi pomanjkljive trditvene podlage predloga za dopustitev revizije ni mogoče sklepati, da bi lahko šlo v obravnavanem primeru za protiustavno pravno praznino. Takega položaja ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ni zaznalo niti Vrhovno sodišče samo. Ko je tako, po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ne obstoji podlaga za vložitev zahteve za presojo ustavnosti.

Zakon o kazenskem postopku nima posebnih določb o predlogu za odpravo varščine, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega ZKP protiustaven in da mora pritožbeno sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, kot to določa 156. člen Ustave. Pravica do vložitve predloga za vračilo varščine v ZKP ni izrecno izključena, zato je treba pri odločanju o dovoljenosti vložitve takega predloga presojati, ali ima oseba, ki je dala varščino pravni interes za vložitev predloga. Pritožnica, ki je dala varščino ima očitno pravni interes, da se ji varščina vrne, če so izpolnjeni pogoji za vrnitev, zato ne sme biti omejena v pravici do dostopa do sodišča. Glede na to, da je Ustavno sodišče sprejelo stališče v procesni literaturi, da je odstop od varščine mogoč v vsaki fazi postopka in da zanj (celo) ni treba navesti razlogov, kot že zgoraj navedeno, je logično, da ima oseba, ki je dala varščino tudi pravico podati predlog za vračilo varščine z utemeljitvijo, da je varščina prenehala, ker je odpadel priporni razlog begosumnosti pri obtožencu in varščina ni več sorazmeren ukrep. Ustavnoskladna razlaga določb o varščini po ZKP, kolikor se nanaša na upravičenca za vlož

Ravnanje stečajnega upravitelja v tej zadevi se ne uvršča med primere, v katerih stečajni upravitelji izvajajo nanje prenesene naloge države (oblast). Tudi kadar je fizičnim in pravnim osebam kot nosilkam javnega pooblastila poverjeno izvajanje oblasti, je značilnost njihovega ravnanja enostranskost in oblastvenost, tako da se o vsebini pravnih razmerij z zavezanci ne pogajajo, ampak jim obveznosti enostransko naložijo. V tej zadevi pa je pritožnica Pogodbo z upraviteljem sklenila po svoji volji in v prirejenem civilnopravnem razmerju. S sklenitvijo te pogodbe in z opustitvijo priprave na prodajo (pravnomočne vknjižbe lastninske pravice na stečajno dolžnico) je upravitelj objektivno ravnal s ciljem unovčitve dolžničinega premoženja in ni izvrševal nikakršne oblasti. Zato pritožnici država za to odškodninsko ne odgovarja. Na zakonodajni ravni ni bil urejen položaj imetnikov hipotek, ki so bili vknjiženi na nepremičnini, še preden jo je stečajni dolžnik kupil. Očitno nevzdržno bi bilo, da bi se skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPPSL te hipoteke izbrisale, ne da bi tudi za njihove upnike veljalo, kar je izhajalo iz drugega odstavka 155. člena: "Iz kupnine se najprej popla

Obračunavanje obresti v ponovnih postopkih davčnega nadzora po z novelo ZDavP-2J spremenjenem 95. členu ZDavP-2 (uporabo katerega zahteva tretji odstavek 71. člena ZDavP-2J) ustavno skladno le, če davčni zavezanec pred izdajo odločbe v ponovnem postopku še ni plačal obveznosti, ki mu je bila naložena z odpravljeno odločbo in pod dodatnim pogojem, da mu v ponovnem davčnem postopku niso odmerjene višje obresti kot bi bil seštevek obresti, ki so bile v odpravljeni odločbi obračunane po 95. členu ZDavP-2 in zamudnih obresti po 96. členu ZDavP-2, ki bi tekle v času od poteka paricijskega roka za plačilo do izdaje odločbe v ponovljenem postopku. Če je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J, pa se v ponovljenih postopkih, ki tečejo po 1. 1. 2017, obrestna mera iz novega 95. člena ZDavP-2, ne sme uporabiti.

Sklep o izvršbi, v okviru katerega je bilo odločeno tudi o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju (torej s pravnimi učinki le za konkretni postopek), je v skladu s svojimi pooblastili iz citiranega 6. člena ZIZ izdala strokovna sodelavka. Zoper sklep o izvršbi je imel dolžnik možnost ugovora, kjer je lahko izpostavil tudi pravilnost presoje spornega priznanja. O njegovem ugovoru je odločala sodnica, torej je bila presoja pravilnosti priznanja dejansko v okviru odločanja o pravnem sredstvu opravljena oziroma preverjena po sodniku. Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP. Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so stranke postopka v tujini že vodile sodni postopek in tako rešile civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti. Slovensko sodišče v okviru priznanja tuje sodne odločbe tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba.

Zakonska ureditev, ki ne ureja možnosti pritožbe obdolženca zoper sklep, s katerim je njegov ugovor zoper obtožnico zavrnjen, po oceni pritožbenega sodišča zato ni protiustavna in obdolženec v njem ni prikrajšan za svoje pravice. Državni tožilec ima v primerih iz prvega odstavka 283. člena ZKP pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker postopka v primeru, če ne vloži pritožbe, ni in tako ne more več utemeljevati obtožbe, medtem ko lahko obdolženec svoje navedbe v nadaljnjem postopku ponovi in utemeljuje ter so lahko tudi predmet presoje instančnega sodišča, če zoper obsodilno sodbo vloži pritožbo.

ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti Z

V konkretnem primeru sta bili po oceni višjega sodišča toženki z izpodbijanim sklepom kršeni ustavni pravici do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik v času pred motenjem na nepremičnini izvrševal soposest, pravilna je tudi ugotovitev, da je prišlo do zamenjave ključavnice in s tem do protipravnega in samovoljnega posega v soposest tožnika. Ne glede na to pa bi moralo imeti sodišče prve stopnje pred očmi tudi ustavno varovane človekove pravice in svoboščine toženke (zlasti pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave).

Davčna postopka na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca in na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka sta sicer formalno ločena postopka; v enem postopku je stranka davčni zavezanec, v drugem pa plačnik davka. Vendar pa ZDavP-2 ne daje jasnega in konkretnega odgovora na vprašanje, kako naj se odločitvi davčnega organa v navedenih postopkih medsebojno upoštevata. To velja tudi za primer, če davčni organ v naknadnem inšpekcijskem nadzoru pri plačniku davka ugotovi, da je prišlo do nedovoljenega davčnega izogibanja, in mu zato naloži plačilo davka, ki bi moral biti plačan, če ne bi bilo tega nedopustnega ravnanja, vendar pa je v zvezi z istim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom davčni zavezanec že plačal določen davek na podlagi davčne napovedi. Navedeno vprašanje, ki zadeva upoštevanje več odločitev davčnega organa v različnih davčnih postopkih, bi moralo biti v skladu z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov dovolj predvidljivo urejeno v zakonu. Ker pa posledice nedovoljenega davčnega izogibanja v zakonu niso določno urejene, jih zavezanci za davek ne morejo ustrezno predvideti. Zavezanci za davek tako ne morejo vedeti, konkretno kakšna poobl