2. člen ZUS-1

Presoja pravne narave sklepa o dovolitvi izvršbe ne more biti različna v odvisnosti od načina oz. sredstva izvršbe (v smislu, da je sklep o izvršbi s prisilitvijo z izrekanjem denarne kazni upravni akt, sklep o izvršbi po tretji osebi pa ne), saj že določitev slednjega pomeni odločanje o pravnem položaju inšpekcijskega zavezanca. Sklepe o dovolitvi izvršbe je treba šteti za upravne akte.

Pri dostopu do informacij imajo posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. To se nanaša tudi na kazenski pregon in informacije, ki se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni. V obravnavanem sporu to pomeni, da se ZDIJZ lahko uporabi le glede dostopa do tistih podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se ne nahajajo v sodnih ali državnotožilskih spisih.

Spor o veljavnosti oz. zakonitosti prenehanja pooblastil in izključitvi iz članstva sindikata je spor „iz drugih civilnopravnih razmerij“ v smislu 1. člena ZPP.

Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je subsidiarno sodno varstvo, ki ga je mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Glede tožbe po 2. členu ZUS-1 velja, da se vloži v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Kadar drugostopenjski organ ne odloči vsebinsko o zadevi, temveč odloči o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, se v upravnem sporu izpodbija prvostopenjski upravni akt, rok za vložitev tožbe pa teče od vročitve drugostopenjske odločbe, s katero je bila pritožba zavrnjena.

Republika Slovenija je lahko tožnica v upravnem sporu, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ne reševanju notranjih pravnih nesoglasij med upravnimi organi, ki bi jih bilo sploh mogoče reševati izven zakonsko predpisanih postopkov in pravnih sredstev. Od narave in okoliščin posameznega primera pa je za dopustnost sodnega varstva v upravnem sporu lahko odvisno, ali mora Republika Slovenija posebej izkazati prizadetost svojega pravnega položaja in za to podati ustrezne navedbe.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je sklep o stroških upravnega postopka lahko predmet (samostojne) presoje pred Upravnim sodiščem. Res je, da stranka v primerih, ko se inšpekcijski postopek zaključi s sklepom o ustavitvi postopka, v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča nima pravnega interesa za izpodbijanje takšnega sklepa. Vendar pa je odločitev o stroških inšpekcijskega postopka tudi v takšnih primerih posledica postopka odločanja o izdaji upravnega akta. Iz 118. člena ZUP tako izhaja, da mora organ o stroških postopka odločiti v odločbi oziroma sklepu, s katerim se postopek konča, ali navesti, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep. Zoper sklep o stroških postopka pa je dovoljena pritožba.

Po 4. členu ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pritožnik pa ima v obravnavanem primeru zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper odločitev upravnega organa. Po ustaljeni sodni praksi je namreč sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS‑1 "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona. To je v obravnavanem primeru mogoče zoper dokončno odločbo o usmeritvi učenca s posebnimi potrebami v program osnovnošolskega izobraževanja, ki se organizira na domu, izdano v upravnem postopku na podlagi ZOsn in ZUOPP-1. O usmerjanju otrok s posebnimi potrebami po 22. členu ZUOPP-1 odloča Zavod, ki po prvem odstavku 30. člena ZUOPP-1 izdaja odločbe o usmeritvi na podlagi strokovnega mnenja komisije za usmerjanje. Da je tudi odločitev o izobraževanju na domu odločitev o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami, pa jasno izhaja iz prvega odstavka 21. člena ZUOPP-1. Ta namreč določa, da komisija (na predlog staršev) lahko predlaga usmeritev otroka s posebnimi potrebami

Pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je presoja Upravnega sodišča, da sklepa, izpodbijana v tem upravnem sporu, nista akta iz 2. člena ZUS-1, ali iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu. Zato je Upravno sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Z izrečenim vzgojnim opominom kot takim se ne posega v učenčev pravni položaj. Njegov status in pravica do šolanja se nista spremenila, prav tako mu ni bila naložena nobena obveznost. To pomeni, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, je predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe.

V primeru tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je sodišče že v okviru predhodnega preizkusa tožbe dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, če obstaja, katero sodno varstvo je to ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Za presojo obstoja drugega sodnega varstva pa z vidika učinkovitosti tega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Morebiten obstoj takega - torej učinkovitega - primarnega sodnega varstva izključuje možnost subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo na podlagi 63. člena ZUS-1 v povezavi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa GURS, kar je v sodbi tudi jasno navedlo. Zoper to sodbo pa pritožba ni dovoljena in je v skladu z zakonom postala pravnomočna, saj pritožba ne oporeka, da sodišče v sodbi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni na tej podlagi spremenilo sklepa GURS.

Sklep o združitvi postopkov ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Pri uporabi 48. člena ZBPP je treba upoštevati, da se je postopek zaključil z zadnjo pravnomočno odločbo, saj je šlo vseskozi za isti tožbeni zahtevek z dne 14. 4. 2016, ki se je zaradi uporabljenih vseh množnih pravnih sredstev zaključil šele leta 2025.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana razveljavitev javnega razpisa ne posega v sklep, s katerim je bilo pritožnikovi vlogi na javni razpis ugodeno. Zato pritožnik zoper razveljavitev javnega razpisa nima sodnega varstva ne po 2. ne po 4. členu ZUS-1.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog pritožnice za odlog izvršbe na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP. Skladno z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča izpodbijani akt, ni niti upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Sklep o zavrženju (ali zavrnitvi) predloga za odlog izvršbe kot procesnih sklep ni upravni akt, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, prav tako pa tudi ni sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Pri razmejitvi predpisov od posamičnih aktov je ključno, da so naslovljenci predpisov označeni z ustrezno tipsko lastnostjo, ki se razteza zdaj na večji, zdaj na manjši krog pravnih subjektov. Širina kroga ni poglavitna, poglavitno je, da je nedoločeno samo število pravnih naslovljencev, ki jih tipska lastnost lahko zajame. V obravnavnem primeru je takšna tipska lastnost ambulanta družinske medicine. Povedano drugače, s tem, ko izpodbijani določbi vzpostavljata pravila za vse ambulante družinske medicine, vključno z ambulantami specializantov družinske medicine, se nanašata na katerikoli subjekt, ki bo v letu 2025 opravljal navedeno dejavnost oziroma storitve v Republiki Sloveniji, pa naj ambulanto družinske medicine že ima ali pa jo bo šele odprl. To pa pomeni, da je število pravnih naslovljencev izpodbijanih določb nedoločeno, izpodbijani določbi pa pravni akt splošne narave.

Izpodbijano opozorilo AVP ne sodi med akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, saj ne gre za niti za upravni akt v formalnem smislu (ni izdan v obliki upravne odločbe oziroma v upravnem postopku ali drugem postopku izdaje upravnega akta), niti po vsebini ne spreminja pravnega položaja osebe, na katero je naslovljeno. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 dovoljena pritožba zoper izpodbijano sodbo, s katero je bila tožba zoper sklep AVP zavrnjena, kot je to v pravnem pouku tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Navedena sodba je postala pravnomočna, zoper takšno sodbo pa je v upravnem sporu dopustna le revizija (83. člen ZUS-1).

Izpodbijani sklep o neizločitvi uradnih oseb in zavrženju zahteve za odstop krajevno drugemu pristojnemu organu, v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka DIN v zadevi odmere davka od nenapovedanih dohodkov, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi ne izpolnjuje prej opisanega materialnega pogoja za upravni akt in s tem pogojev, da bi se izpodbijal s samostojno tožbo.