3. člen URS

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo šele od 9. 11. 2021 dalje z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (objavljeno v Ur. l. RS, št. 175/2021), ki jo je na podlagi 83.a člena ZS izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS, določeno, da morajo vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen osebe, ki so mlajše od 12 let, izpolnjevati pogoj PCT; na vstopnih točkah se vsem vstopajočim v prostore sodišča preveri izpolnjevanje pogoja PCT; če ga oseba ne izpolnjuje, se ji vstop v prostore sodišča zavrne (3.1. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako na dan zadnjega naroka (24. 9. 2021) ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil lahko pooblaščencu tožnikov, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito onemogočen pristop na narok.

Ker izdana napotnica v okoliščinah konkretnega primera ne izpolnjuje pogojev na podlagi katerih bi lahko tožnica uveljavljala zdravstvene storitve v Sloveniji, teh tudi ne more uspešno uveljavljati v drugi državi članici EU. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zdravniki izven javne zdravstvene mreže nimajo enakih pooblastil kot to velja za zdravnike, ki so vključeni v javno mrežo, kar posledično velja tudi za izdajo napotnice za zdravljenje v tujini po 44.c členu ZZVZZ. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da so izpolnjeni pogoji za izdajo bele napotnice na podlagi drugega odstavka 16. člena Navodil za uveljavljanje pravice do zdravstvenih storitev z napotnico. Tožnica je imela na primarni ravni izbrano osebno zobozdravnico, pri zasebni zobozdravnici B. B. ni šlo za storitev na sekundarni ravni niti zasebna zobozdravnica ni predstavljala napotnega zobozdravnika.

V postopku t.i. neprave obnove po 407. členu ZKP se ne morejo spreminjati odločbe o kazenskih sankcijah v pravnomočnih sodbah, s katerimi so izrečene pogojne obsdobe, ne pa kazni.

Poslovno sodelovanje med A. d. o. o. in toženko je temeljilo na podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot ga določajo členi od 619 do 648 OZ. Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalna tožnikova delodajalka (A. d. o. o.) je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen ZUTD. Z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev se zato ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Pogodbeno razmerje tožnika z A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG (C‑232/2020). Odgovor SEU se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Evropske unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje zač

Pristojnost organa za odločanje v upravnem postopku mora vselej določati zakon. Gre za oblastveno odločanje, ki ne more temeljiti zgolj na podzakonskem predpisu, saj izvršna veja oblasti sama sebi v skladu z načelom delitve oblasti ne more sama predpisovati za to potrebne pravne podlage. Če pristojnost za oblastveno odločanje upravnega organa ni določena z zakonom, upravni organ upravne odločbe ne sme izdati, saj je taka odločba nična. Ni sicer izključeno, da bi pristojnost za izdajo upravne odločbe določal neposredno učinkujoč predpis Evropske unije, na katero je Republika Slovenija prenesla del izvrševanja svoje suverenosti. Vendar pa je v primeru, da je treba izvrševanje tega predpisa urediti z nacionalnim pravom, treba spoštovati tudi pravila Ustave Republike Slovenije (URS) o določanju pristojnosti upravnih organov z zakonom, ki veljajo enako za vse upravne zadeve. V obravnavani zadevi Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ni imela zakonske podlage za izdajo upravnih odločb o vračilu sredstev revidentki zato, ker je ta zaradi začetka stečajnega postopka prenehala opravljati naložbeno dejavnost pred potekom petih let po izplačilu sred

Sodišče je napačno, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ugotovilo dejansko stanje glede nekaterih drugih okoliščin, in sicer v delu, da se tožnik zoper bivanjske razmere ni nikoli pritoževal, prav tako pa zmotno ni upoštevalo, da v času pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela; ta je bila podana le v času pripora v ZPMZKZ Celje. Upoštevaje po tožeči stranki neprerekane trditve, ki jih je postavila toženka že tekom postopka na prvi stopnji, da je tožnik, priprt 12. 5. 2009, pripor do 16. 5. 2009 prestajal v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (ZPMZKZ Celje), nakar je bil premeščen v pripor v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor), kjer se je nahajal do 15. 10. 2010, medtem ko je ponovno odrejeni pripor od 4. 11. 2010 do 2. 3. 2011 prestajal v ZPMZKZ Celje, pri čemer so bile okoliščine razmer v priporu primerljive, ob tem, ko se med pravdnima strankama ni izkazalo za sporno, (1) da tožnik v času prestajanja pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela, kot tudi, (2) da se v času pripora ni pritoževal nad bivanjskimi razmerami, pritožbeno sodišče odpravlja prvostopno kršitev neupoštev

Tožena stranka, ki je pristojna za odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje in delo, pred odločitvijo, da bo odločala v skrajšanem postopku, ni preverila oziroma iz podatkov v spisu oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je preverila, ali je bilo tožniku pravilno vročeno omenjeno obvestilo. V spisu tega obvestila ni, ni niti povratnice o prejemu niti ni navedbe v izpodbijanem aktu, da je ZRSZ obvestilo vročal tujcu po oglasni deski. Tožnik v tožbi pravi, da ne ve, da bi prejel omenjeno obvestilo ZRSZ. Zato v izpodbijanem aktu ni vseh potrebnih dejstev in razlogov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo zakonitost uporabe določila drugega odstavka 38. člena ZZSDT z vidika pravice do izjave oziroma obrambe, kot jo razlaga Sodišče EU v zadevah, ko država članica EU izvaja pravo EU. Gre za nesorazmeren poseg v pravico do obrambe glede tega, da tožniku delovno razmerje sploh ni prenehalo, preden je bil izdan upravni akt. To sta procesni kršitvi v tem konkretnem primeru. Sodišče EU je posebej izpostavilo, da mora imeti tujec, ki "nezakonito" biva v državi možnost, da se izreče glede načinov in roka za prostovoljni odhod (na primer gleede dolžin

Pri vprašanju možnosti sodne intervencije pri imenovanja članov nadzornega sveta ni mogoče uporabiti analogije z določbami ZGD-1.

Na dan predvidenega naroka ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil zakonito zavrnjen vstop v prostore sodišča in s tem onemogočen pristop na narok. Tako ni mogoče šteti, da je bil narok preložen po krivdi tožnika, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni šlo za naključje, ki bi se primerilo njemu, da bi bila podana podlaga, določena v prvem odstavku 156. člena ZPP za povrnitev separatnih stroškov toženki.

Vrhovno sodišče je navedlo, da je v dosedanji praksi (v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, 33. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila (kar za predmetno zadevo ne velja) in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna. Sodišče ugotavlja, da bi bila tožeča stranka do zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka upravičena le, če bi bila tožeči stranki tudi za ta del zahtevka priznana pravica do izplačila, pa to izplačilo ne bi bilo izvršeno v roku, kot ga določa zakon, ki ureja izvrševanje p

Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten. Zodločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“, izdane v upravnem postopku. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost. Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti to pristojnost spoštovati. Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga. Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju z

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na dan zadnjega naroka (3. 11. 2021) ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil lahko pooblaščencu tožnice, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito zavrnjen vstop v prostore sodišča in s tem onemogočen pristop na narok. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Udeleženci sodnih postopkov tudi sicer ne spadajo v krog oseb iz 1. alineje drugega odstavka 5. člena Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, saj jih ni mogoče šteti za uporabnike storitev ali udeležence pri izvajanju dejavnosti. Sodišča namreč v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti (3. člen Ustave RS) izvršujejo sodno oblast in ne izvajajo storitev oziroma dejavnosti.

Predlog se zavrne.

Ne po gramatikalni, ne po teleološki razlagi nedoločenega pravnega pojma "da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije" ni mogoče razlagati tako, da bi omogočal ob več različnih okoliščinah, ki jih je mogoče ugotoviti ob dalj časa trajajočem bivanju tujca v Republiki Sloveniji, upoštevanje zgolj ene same okoliščine kot temelja odločitve (torej ene pravnomočne odločbe o prekršku).

Predpisi, na podlagi katerih je bilo izvedeno krivično podržavljenje, četudi so z vidika današnje ustavne ureditve globoko protiustavni, niso sami po sebi neveljavni ali izpodbojni ad infinitum. Zato pravnomočne odločbe o podržavljenju, če za njih novi predpisi ne določajo drugače, ne morejo biti predmet ponovnih preizkusov ustavnosti in zakonitosti. Vsak nasprotni dokaz je po naravi stvari usmerjen zoper uspeh dokazovanja z glavnim dokazom. Pomeni prizadevanje ovreči to, kar z glavnim dokazom (trenutno) je ali (zelo verjetno) bo dokazano. Zato praviloma meri v dokazovanje neobstoja tistega, kar uspešno potrjuje glavni dokaz. Obrazložitev zavrnitve nasprotnega dokaza s tezo, da si prizadeva dokazati negativna dejstva (kar v podtekstu sporoča, da po pravilu negativa non sunt probanda za taka dejstva predlagatelj dokaza ne nosi dokaznega bremena), zato v resnici krši strankino pravico do predlaganja nasprotnih dokazov in s tem pravico do enakega varstva pravic. Posplošenje take teze bi privedlo do praktične ukinitve pravice do nasprotnega dokaza.

Celotno obsojenčevo ravnanje je bilo ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa prostega delovnega mesta za vnaprej zbrano kandidatko. Za uradna dejanja se štejejo tudi druga ravnanja uradnih oseb, ki jih morajo opraviti na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pristojnosti oziroma nalog, praviloma po vnaprej predpisanem postopku. Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je prekluziven. Začetka kazenskega pregona ne moremo enačiti s posameznimi procesnimi dejanji državnega tožilstva ali policije, ki so usmerjena v pregon storilca. Za kazenski postopek je mogoče šteti samo sodni postopek. Brez zahteve upravičenega tožilca po kazenskem pregonu se kazenski postopek ne more začeti. Sodišče je z opravo vnaprejšnje dokazne ocene in zaključkom, da narava konflikta med obsojencem in preiskovalnim sodnikom ni takšna, da bi lahko vplivala na (vsaj) videz nepristranskosti sodišča pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov, kršilo pravico do obrambe.

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017. Ustavno sodišče je v točki 26 citirane odločbe zapisalo, da je ravnanje z izsledki, pridobljenimi s PPU, ki ga ureja četrti odstavek 153. člena ZKP, treba razlagati tako, da mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja teh PPU: (a) ali z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, pri čemer izsledke PPU, ki so še v njegovi posesti, pošlje preiskovalnemu sodniku (ali senatu, ki preizkuša neposredno obtožnico, oziroma sodniku posamezniku, ki odloča o obtožnem predlogu) po določbah, ki urejajo vlaganje ustreznih aktov tožilca, ali (b) izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, oziroma (c) dopustiti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oziroma začetka kazenskega pregona. Navedlo je še, da iz določb ZKP ne izhaja razlaga, da za hrambo izsledkov PPU po izteku roka dveh let od konca njihovega izvajanja zadošča "gola izjava" državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel pregon zoper osumljenca. Taka razlaga bi namreč osumljence dejansko spravljala v arbitrarno negotovost glede bodoče odločitve državnega tožilca o kazenskem pregonu. Avtentična r