38. člen ZUS-1

Glede odločanja upravnega organa v ponovljenem postopku velja, ker postane sodba o odpravi upravnega akta materialno (vsebinsko) pravnomočna, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju omejena s prepovedjo ne bis in idem, vendar le v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev. Izbira strokovne komisije mora biti transparentna, tako da jo je možno preveriti. Le tako je zagtovoljena zakonitost postopka.

Brez vpogleda v popoln upravni spis zadeve sodišče ni moglo presoditi, ali je bil postopek pravilno voden in ali je bilo dejansko stanje ter s tem povezano pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno ter utemeljenost s tem povezanega tožbenega ugovora.

Prizadeta stranka je pravočasno v roku za sprejem ponudbe ponudbo tudi sprejela, posledica česar je sklenitev pogodbe o prodaji zadevnega zemljišča pod odložnim pogojem odobritve s strani UE. Po tem trenutku umik ponudbe s strani ponudnika nima več pravnih učinkov.

Zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic tožeče stranke je tožena stranka dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi tega ni storila, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb.

Ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, sodišče ni moglo presoditi zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, kot je to dolžno storiti. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani tožene stranke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, kot ga zahteva zakon, ni izkazala. Sodišče je zato tožbi ugodilo.

Ker je odgovor na tožbo pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe. Toženka je v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti sklepov tega sodišča, I U 969/2021-6 z dne 24. 6. 2021 ter I U 978/2021-11 z dne 5. 7. 2021, izključno na svojo presojo, da sta ta sklepa pravilna (13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), pa je uprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki bi jo imelo v primeru vložitve pritožbe instančno sodišče (Vrhovno sodišče), s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču, zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze. Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Strankam mora biti zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v

Vrhovno sodišče je s sodbo odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so bili tožeči stranki priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez njene zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej sklicevanje tožeče stranke na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno. Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, namreč niso del sodnega spisa in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora, sodišče pa se brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku ni dolžno seznaniti z njegovo vsebino.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče v upravnem sporu vezano na določila Zakona o pravdnem postopku v delu, kjer ta določa, da mora sodišče nasprotni stranki vročiti listine in vloge nasprotne stranke in listine, na podlagi katerih sprejme (oziroma bo sprejelo) svojo odločitev? 2. Ali sodišče stranki postopka obravnava enakopravno, če od ene stranke zahteva, da že v svojih tožbenih navedbah izkaže verjetnost, da dejansko stanje ni takšno, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, medtem ko od nasprotne stranke (ki je državni organ) ne zahteva niti konkretiziranja trditev v postopku?

Sodišče je s sodbo z dne 26. 2. 2020 odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so mu bili priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o tožnikovi pravici oziroma obveznosti pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez tožnikove zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej revidentovo sklicevanje na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno. Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, niso del sodnega spisa in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora, sodišče pa se brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku ni dolžno seznaniti z njegovo vsebino.

Glede na spremenjeno razmerje med ZPP in ZUS-1, ki je nastalo s preoblikovanjem 22. člena ZUS-1, domneva o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, velja tudi v upravnem sporu. Vendar pa je pri tem treba upoštevati posebnosti upravnega spora, ki modificirajo uporabo tega instituta. To predvsem velja za navedbe, ki so bile podane v postopku izdaje upravnega akta in jih je toženka že zavrnila in se tako do njih opredelila v okviru njegove obrazložitve. V takšnem primeru ni mogoče šteti, da se ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo toženka z njimi strinja. Posledično je procesna posledica iz 214. člena ZPP ne zadane. Drugače pa velja za navedbe, ki jih tožnik predhodno ni podal (in glede njih ni prekludiran) in se zato toženka do njih v postopku izdaje upravnega akta še ni mogla opredeliti, in za navedbe, ki jih je tožnik tedaj že podal, pa se toženka do njih ni opredelila in tega ni storila niti v odgovoru na tožbo. V primeru spornega dejanskega stanja mora sodišče v skladu z 59. členom ZUS-1 opraviti glavno obravnavo in ob ustreznem procesnem vodstvu med drugim ugotoviti, katera dejstva ostajajo neprerekana. Pasi

Dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne bi omogočal ugotavljanja dejanskega stanja. Upravni organ lahko dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov. Sodišče prve stopnje bi moralo, če je presodilo, da je med strankama sporno dejansko stanje, opraviti glavno obravnavo. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 pa mora predsednik senata že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor reši. Od strank lahko zahteva tudi predložitev listin ali pridobitev potrebnih podatkov. Gre za pooblastilo sodniku, ki ga ima v okviru materialnoprocesnega vodstva s ciljem, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.

Ker odgovor na tožbo po ZUS-1 (38. člen tega zakona) ni obveznost tožene stranke, odločitev toženke, da te možnosti ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe po ZPP. Ker niti ZUS-1 niti Procesna direktiva II nimata določb o zamudni sodbi v zadevah mednarodne zaščite, v konkretnem primeru izdaja zamudne sodbe ni mogoča. Glede na to, da tožnika uveljavljata preganjanje na podlagi pripadnosti osebam LGBTI, pride v takem primeru v poštev razlog za preganjanje iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 (pripadnost posebni družbeni skupini). Poročila kažejo, da se nasilje proti LGBTI osebam z leti ne zmanjšuje ter da je veliko diskriminacije v okolju družin LGBTI oseb, prav tako obstaja diskriminacija žrtev tudi s strani pripadnikov policije, predvsem v zvezi z napadi na transspolne osebe pa težko pride do aretacij storilcev. Tožnika torej nedvomno izpolnjujeta zakonski pogoj iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Načeloma je možno, da je subjekt preganjanja tudi v zvezi z razlogom pripadnosti določeni družbeni skupini, kot je spolna usmerjenost (lezbičnost), kar je družba pripisala tožnici, in pa transspolnost, kar je (bila) v konkretnem pr

Ker tožena stranka po ponovnem pozivu sodišču ni poslala vseh spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo (in sicer slovenskih prevodov listin v petih tujih jezikih sestavljenih listin, ki ji jih je v dokazne namene predložil tožnik), sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Tožnik namreč izpodbija uvodoma navedeno odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito, med drugim zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, česar pa sodišče zaradi nepredložitve zahtevanih listin ne more presoditi.

Sodišče, kljub pozivu na dopolnitev upravnih spisov, ni prejelo vse dokumentacije, na podlagi katere bi lahko preverilo dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev in ki so v obravnavanem primeru sporna. Sodišče v upravnem spisu ni našlo dokumentov, na katere se izrecno sklicuje odločba Komisije za pritožbe pri toženki, tj. „dokumenta OKS-ZŠZ z dne 19. 2. 2018“, ki naj bi ga, po razumevanju sodišča, za potrebe izdaje izpodbijane odločbe pridobil že organ prve stopnje, in dokumenta „pojasnilo OKS-ZŠZ z dne 12. 6. 2018“, ki je bilo datumsko podano dan pred izdajo odločbe organa druge stopnje. Ta dva dokumenta se, nanašata na v tej zadevi ključno vprašanje, ali tožnica ima v svoj program vključene športnike ustrezne kategorizacije ali ne in, po predvidevanju sodišča, tudi na vprašanje, ki ga tj. vprašanje licenciranosti tekmovalca A.A. tudi v panogi „avtomobilizem - cesto hitrostni“, ki naj bi bilo po navedbah tožbe odločilno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče ni prejelo vse dokumentacije, na podlagi katere bi lahko preverilo dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev in ki so v obravnavanem primeru sporna. Sodišče v upravnem spisu namreč ni našlo dokumentov, iz katerih bi izhajala ocena in vrednotenje tožnikove vloge s strani strokovne komisije ter obrazložitev uporabe kriterijev (in podkriterijev) pri ocenjevanju le-te. Na podlagi odstopljenih dokumentov tako ni moglo opraviti preizkusa, ali je bila tožnikova vloga ocenjena v skladu z razpisnimi merili.

Ker v konkretnem primeru tožena stranka niti po ponovnem pozivu sodišču ni poslala vseh spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo, in sicer slovenskih prevodov listin v predloženem upravnem spisu, ki so sestavljene v tujem jeziku in označene z zaznamki tožene stranke "priloga" 1-11, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb.

Ker tožena stranka, kljub trikratnemu pozivu, sodnišču ni predložila upravnega spisa, sodišče ni moglo preveriti dejstev na podlagi katerih temelji izpodbijana odločitev in so v obravnavanem primeru sporna. Breme dokazovanja v tem delu je na strani tožene stranke.

Ker toženka kljub ponovnemu pozivu do konca glavne obravnave ni posredovala upravnih spisov, sodišče izpodbijanega sklepa ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb, in sicer ne glede na to, da zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja ni bilo mogoče opraviti njegovega zaslišanja, kot ga narekuje šesti odstavek 84. člena ZMZ-1, saj je zaslišanje tožnika namenjeno varstvu njegovih koristi v zvezi s posegom v njegovo osebno svobodo. Opustitev predložitve upravnih spisov sodišču tako onemogoča presojo zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, presojo skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki iz spisov in s tem povezane presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Brez vpogleda v upravne spise zadeve sodišče ni moglo presoditi, ali je bil postopek pravilno voden in ali je bilo dejansko stanje ter s tem povezano pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno, posledično tudi ne utemeljenosti s tem povezanih tožbenih ugovorov. Zaradi navedenega je sodišče izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

Sodišče je tožbo na podlagi 38. člena ZUS-1 poslalo toženi stranki v odgovor. Slednja je sodišču sporočila, da je Upravna enota med tem odločila o zahtevku, glede katerega je bila vložena tožba v upravnem sporu. Na podlagi takšnega dejanskega stanja in ob ugotovitvi, da je zoper citirano prvostopno odločbo dovoljena pritožba, je sodišče postopek ustavilo.