13. člen ZIntPK

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče pravilno uporabilo določbo dvanajstega odstavka 13. člena ZIntPK, s tem da je trenutek teka zastaralnega roka vezalo izključno na trenutek izvršljivosti prvotne odločbe in ne na posamezna ravnanja, s katerimi je bila tožnica pozvana k izpolnitvi obveznosti, ki jo je zavračala?

Tožena stranka ni omogočila tožniku, da sodeluje v postopku na način, da bi v spornih ugotovitvah upoštevala izjavo tožnika, prav tako se tudi ni opredelila do te izjave in tako kršila procesne garancije, ki jih je Komisija dolžna zagotavljati (tudi) v skladu ZUP.

Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih nasprotnih trditev na ustni obravnavi z zaslišanjem predlaganih prič in tožnika, zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih ugotovitev o konkretnem primeru. Ker so bila na opisani način bistveno kršena pravila postopka, posledično ni mogoče zaključiti, da je bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo.

Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora upravni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Toženki ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. Dokazni predlog je bil podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje relevantnih dejstev. Toženka ga je neutemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega akta zavrnila kot nekonkretiziranega. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo in na njen izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in n

Z nedoločenim izrekom oziroma kopičenjem dejstev v izreku, ki niso hkrati opis očitanega ravnanja, je izrek nejasen, posledično pa se zaradi nejasnega izreka tožniku zmanjšuje možnost učinkovite obrambe. Ugotovitve toženke so nejasne, zato se posledično izpodbijanega akta ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

V skladu z 2. členom Statuta PMSNS je pravna oseba javnega prava, A. A. pa je njen zastopnik, zato v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZIntPK gre za dejavnost, ki po zakonu ni združljiva z opravljanjem javne funkcije. Poslanci Državnega zbora RS niso izvzeti iz sistemske ureditve v ZIntPK, katere namen je ustvariti enotni in celoviti pravni okvir na področju integritete in preprečevanja korupcije. V posledici ugotovljene nezdružljivosti je bilo v skladu z 29. členom ZIntPK odločeno, da se poslancu izda opozorilo za odpravo nezdružljivosti.

Toženka je zaključila, da ravnanje tožnika predstavlja kršitev integritete, ko je ugotovila, da tožnik kot član A. ni ravnal, kot je pričakovano in odgovorno, ko je na 7. seji NS A. po predhodnem ustnem obvestilu B. B., predsednika NS, da so vse pogodbe z naročniki tržnih storitev, torej tudi pogodba s časopisom C., označene kot poslovna skrivnost in pred odločanjem ter sprejemom kakršnegakoli sklepa NS o pobudi za pridobitev omenjene pogodbe in načinu seznanitve/vpogleda, vzel mapo s pogodbo in aneksom, ki sta bila označena kot poslovna skrivnost, in zapustil sejo.

Poklicnim funkcionarjem je prepovedano opravljanje določenih dejavnosti oziroma članstvo v osebah javnega ali zasebnega prava (prvi odstavek 27. člena ZIntPK). Nadzor nad izvajanjem te zakonsko določene omejitve izvaja Komisija za preprečevanje korupcije. Ta v primeru ugotovljene nezdružljivosti na to opozori funkcionarja in mu določi rok, v katerem je dolžan vzpostaviti zakonito stanje, tako da preneha opravljati nezdružljivo dejavnost ali funkcijo. Gre za nadzor z namenom odprave ugotovljene kršitve, ki se uresničuje z izrekanjem ukrepa. V tem postopku torej komisija odloča o zakonsko določeni funkcionarjevi dolžnosti, da se vzdrži ravnanj, ki bi pripeljala do prepovedane nezdružljivosti, oziroma o njegovi obveznosti, da razreši nastali položaj, ki je v nasprotju s predpisom. Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim komisija odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani. Z opozorilom se torej ugo

Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija) odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni, neposredno voljeni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani. Po navedenem obvestilo javnosti z objavo ugotovitev na spletni strani komisije na podlagi tretjega odstavka 29. člena ZIntPK ni upravni akt, saj se z njim ne odloča o dolžnem ravnanju osebe zaradi ugotovljene kršitve prepovedi o nezdružljivosti dejavnosti ali članstva iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK.

V zadevi je nesporno, da tožnik za posredovanje strategije ni pridobil soglasja uprave banke.

To, katerega odvetnika si pooblastitelj izbere, je stvar svobodne odločitve posameznika, ki temelji na medsebojnem zaupanju in je pomemben vidik pravice do obrambe v katerem koli postopku, katerega predmet je ugotavljanje kršitev dolženega ravnanja, ni pa ta pravica absolutna. Iz obrazložitve izpodbijanega akta je mogoče razbrati (ustavno) dopusten cilj posega v tožnikovo pravico, da pooblasti kateregakoli odvetnika po svoji presoji, to je primarno zasledovanje varstva javnega interesa pred zasebnim, zato upoštevaje sodno prakso v tem primeru ni bilo nesorazmerno poseženo v tožnikovo pravico do svobodne izbire odvetnika.

Sodelovanje uradne osebe v razpravi, ki se nanaša na soglasje ustanovitelja k sklepu o imenovanju te iste osebe na položaj direktorja javnega zavoda, ter njeno glasovanje za sklep o podaji soglasja k sklepu, da se ta ista oseba imenuje za direktorja javnega zavoda, tudi po presoji sodišča sodi med povsem očitne primere nasprotja interesov v smislu za zadevo relevantnih določb ZIntPK, v zvezi s katerim bi uradna oseba glede na 37. člen tega zakona morala storiti vse, da bi se mu izognila.

Ker ni jasno razvidno, ali se tožnici očita kršitve v postopku sprejemanja Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju v zvezi s predlogom, osnutkom ali gradivom, namenjenim objavi na spletni strani, sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti. Tožena stranka ni jasno in določno opredelila, pri pripravi katere Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju se tožnici očita nastalo kršitev v izreku ugotovitev, zato je izrek pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti.

Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni oziroma povedano drugače, če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to izpodbija z drugimi dokazi oziroma jih predlaga (npr. svoje zaslišanje), mora organ oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti. Ker je tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajala iz pridobljene listinske dokumentacije pri SDH d.d., ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer svoje zaslišanje in zaslišanje prič, bi morala toženka v tem primeru opraviti ustno obravnavo.

Ne glede na to, da ZIntPK v osmem odstavku 13. člena prepušča toženi stranki odločitev o njenem ravnanju po prejemu odgovora na osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, bi morala po presoji sodišča tožena stranka v konkretni zadevi po tem, ko je pridobila obsežen odgovor tožnika na posredovan osnutek ugotovitev o konkretnem primeru z izjavami vseh vodij poslanskih skupin občinskega sveta o sprejetih stališčih, dokazni postopek v navedeni smeri dopolniti s predloženimi dokazi, po potrebi tudi z zaslišanjem tožnika, oziroma v izpodbijanem aktu obrazložiti, zakaj se je kljub predlaganim novim dokazom odločila za sprejem ugotovitev.

Za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva in dokazi nanašajo, v fazi zbiranja procesnega gradiva (za kar gre pred pripravo Osnutka ugotovitev - op. sod.) ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP. Obveznost vključitve teh oseb v postopek nastane po izrecni določbi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK s sprejetjem osnutka ugotovitev na seji komisije in sicer s tem, da se ji osnutek ugotovitev, ki ga je komisija sprejela, pošlje v izjasnitev. Če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to izpodbija z drugimi dokazi oziroma jih predlaga (npr. svoje zaslišanje), mora organ (torej tudi toženka), oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti. Toženka tožniku očita (le) ravnanje oziroma kršitev, opredeljeno v tej, 1. točki izreka, posledično si tožnik le z ugoditvijo tožbi v tem delu, tj. v 1. točki izreka, kolikor se ta nanaša izrecno nanj, lahko izboljša svoj pravni položaj.

Po presoji sodišča je toženka prezrla, da je listina (le) eden izmed dokazov. Kot dokaz se namreč uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedencev in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.

Tožena stranka je odločbo izdala, ne da bi pred dokončnim sprejetjem odločitve pridobila izjavo obravnavane osebe o očitkih in ugotovitvah glede kršitev oziroma jih zaradi napačnega štetja rokov pri izdaji odločbe ni upoštevala. Po določbi osmega odstavka 13. člena ZIntPK namreč lahko tožena stranka sprejme ugotovitev ali odločitev, kot so bile v osnutku ugotovitev, šele po prejemu odgovora obravnavane osebe, pri čemer se je dolžna opredeliti do navedb iz odgovora obravnavane osebe. Tožena stranka v obravnavanem primeru tega ni storila, kar je bistvena kršitev sedmega odstavka in 1. alineje osmega odstavka 13. člena ZIntPK, s tem pa je kršila tudi določbo 9. člena ZUP.

Tožnik je za zastopanje v zadevi suma kršitve ZIntPK pooblastil odvetniško družbo, ki je v istem času opravljala storitve za javni zavod, katerega direktor je bil tožnik. Z izpodbijanim aktom, tudi upoštevaje sodno prakso (sodba I U 1726/2019-10 z dne 17. 12. 2020), ni bilo nesorazmerno poseženo v tožnikovo pravico do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire zagovornika je kot ustavna kategorija opredeljena v 19. členu Ustave RS in se nanaša le na osebe, ki jim je bila odvzeta prostost. Ostali primeri svobodne izbire odvetnika tako niso izrecna ustavna kategorija.