157. člen URS

Denarna socialna pomoč in otroški dodatek predstavljata temeljni socialni pravici, katerih namen je zagotavljanje minimalnih pogojev za dostojno življenje posameznika in njegove družine. Njuno bistvo ni zgolj v nominalni višini priznanega prejemka, temveč tudi v tem, da upravičencu omogoča samostojno razpolaganje s sredstvi na način, ki najbolj ustreza dejanskim potrebam družinskega življenja. Sprememba iz denarne oblike v izplačevanje v naravi pomeni vsebinsko omejitev te pravice, saj bistveno posega v možnost samoodločanja o porabi sredstev, namenjenih preživetju. Takšen poseg je lahko dopusten le pod pogoji, določenimi z zakonom, na podlagi zakonitega postopka in z izdajo obrazložene meritorne odločbe. To, kar tožnik uveljavlja kot sodno varstvo njegovih pravic v tem postopku na podlagi 4. člena ZUS-1, je mogoče opredeliti kot "pravico", ki ima "civilni" značaj v smislu člena 6(1) EKČP. Gre namreč za spor, ki je resen in pristen in rezultat tega postopka je odločilen za pravico, glede katere tožnik uveljavlja določen zahtevek, ki tudi ni očitno neutemeljen glede na domače pravo, in pri tem ni treba, da gre za neko materialno pravico iz EKČP. Zaradi pomanjkljive ob

Disciplinsko sodišče odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave. Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske kom

Za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva je ZUS-1 določil sodno varstvo v upravnem sporu tudi zoper akte, ki so izdani v obliki predpisa, če urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Navedeno nastopi tedaj, ko pravni akt, ki je po obliki (formi) predpis, vsebuje normo, ki je konkretna, ker ureja (le en) življenjski primer, v katerem se uporabi, ter posamična, ker se nanaša na določen ali določljiv krog oseb. S tem se razlikuje od predpisov, ki so po vsebini splošni in abstraktni pravni akti in katerih norme se nanašajo na nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število bodočih primerov. Če je torej z na videz splošnim aktom uprave dejansko sprejeta oblastvena odločitev, ki vpliva na pravni položaj določene osebe, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo na podlagi ZUS-1 (prvi odstavek 157. člena Ustave). Sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi objektov, katerih odstranitev je nujno potrebna in v javno korist, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, ni predpis, ampak je posamični in konkretni upravni akt, izdan v obliki predpisa. Zato je zoper njega dovoljeno sodno varstvo v upravnem sporu po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1.

Za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva je ZUS-1 določil sodno varstvo v upravnem sporu tudi zoper akte, ki so izdani v obliki predpisa, če urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Navedeno nastopi tedaj, ko pravni akt, ki je po obliki (formi) predpis, vsebuje normo, ki je konkretna, ker ureja (le en) življenjski primer, v katerem se uporabi, ter posamična, ker se nanaša na določen ali določljiv krog oseb. S tem se razlikuje od predpisov, ki so po vsebini splošni in abstraktni pravni akti in katerih norme se nanašajo na nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število bodočih primerov. Če je torej z na videz splošnim aktom uprave dejansko sprejeta oblastvena odločitev, ki vpliva na pravni položaj določene osebe, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo na podlagi ZUS-1 (prvi odstavek 157. člena Ustave). Sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi objektov, katerih odstranitev je nujno potrebna in v javno korist, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, ni predpis, ampak je posamični in konkretni upravni akt, izdan v obliki predpisa. Zato je zoper njega dovoljeno sodno varstvo v upravnem sporu po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1.

Pravnomočnost sklepa o že izvršeni predaji ni pogoj, da tožena stranka odloča o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo poda prosilec ob vrnitvi v Slovenijo. Zahtevo za sprejem je treba nujno podati, da se lahko izvede predaja državljana tretje države, ki mu je bila izdana odločba o predaji v zadevno državo članico, če je bila ta odločba že izvršena. Pravo EU za predmetno situacijo ne določa čakanja, da postane sklep o izvršeni predaji pravnomočen. Ne gre torej za dve isti upravni zadevi, ampak gre za eno upravno zadevo, ki sicer še ni pravnomočno končana zaradi dvostopenjskega sodnega postopka po ZMZ-1, in za drugo upravno zadevo, v zvezi s katero tožena stranka ne zanika, da je tožnik podal namero za nov upravni postopek, pri čemer pa prva odločitev, ki je bila že izvršena, ne posega več v pravni položaj tožnika.

Dejstvo, da ZZSDT odločitve oziroma ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji za začetek posredovanja delavcev iz BiH, ni uredil na način, da bi gospodarski subjekt, ki je formalno izrazil pristojnemu organu potrebo po zaposlovanju, imel izrecno predpisano pravico do pravnega sredstva oziroma sodno varstvo zoper takšno obvestilo, ne pomeni, da tožnik nima dostopa do sodnega varstva zoper takšno odločitev na podlagi 157. člena Ustave v zvezi z 23. členom Ustave. Tak postopek, če je omenjeno obvestilo izdano, se očitno ne more več nadaljevati in o pravnem interesu delodajalca, ki je izrazil potrebo, je s tem odločeno. Poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude je predpisan z zakonom in ne pomeni odvzema pravice do svobodne gospodarske pobude, saj je tožnik navkljub obvestilu lahko zaposloval osebe, na katere se prepoved v ZZSDT ne nanaša. Omejitev je primerna, saj je z njo mogoče uresničevati med drugim tudi cilj zaščite tujih delavcev, kakor tudi spoštovanje podjetniške ali delovno-pravne zakonodaje; omejitev je tudi sorazmerna v ožjem pomenu tako, da lahko dejansko in učinkovito odvrača delodajalca od ponavljanja kršitev.

Človekovo pravico iz 10. člena EKČP je mogoče varovati s tožbo v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena URS oziroma po 4. členu ZUS-1. Z 10. členom EKČP je varovano tudi zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu ter neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, so dopustne le pod pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, torej, če je omejitev določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi. Glede na vsebino zahtevka (dostop do objektov in oseb, na podlagi česar bi sama neposredno zbrala oziroma preverila informacije) imata pritožnika prav, ko uveljavljata, da je ta vsebina bistveno drugačna od zahteve, da jima informacije posredujejo sami nosilci oblasti (v konkretnem primeru tožena stranka) kot njihovo lastno stališče. Za uresničitev te pravice v obravnavani zadevi pritožnika tudi ne potrebujeta posamičnega akta, ki bi to posebej odobril, temveč (zgolj) to, da ju pri uresničevanju te pravice ne bi nedopustno ovirala oziroma omejevala tožena stranka. Načeloma je mogoče zop

Ko pride do kršitev procesnih dejanj in razmerij znotraj občinskih organov, ki so urejena z Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS), poslovnikom in statutom, se te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj posameznega organa občine in ta razmerja niso podvržena sodni kontroli v okviru upravnega spora po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pri volilni pravici sicer gre za ustavno pravico v smislu človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, katerih sodno varstvo je izjemoma mogoče uveljavljati v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Vendar pa v obravnavani zadevi pravica, ki jo pritožnik uveljavlja, ni volilna pravica v smislu 43. člena URS. Kot je pojasnilo že Upravno sodišče, sodi v področje te ustavne pravice na ravni lokalne samouprave le aktivna volilna pravica za volitve članov predstavniških teles (torej občinski svetov) in županov, ne pa tudi različnih organov v osebah javnega prava, kot je nadzorni odbor, in še toliko manj njegovega predsednika. Pritožnik torej z vidika aktivne volilne pravice iz 43. člena URS ne uživa varstva znotraj teh organov glede načina njihove izvolitve.

Tožnica ima zoper odločbo o ugotovitvi kršitve 5. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (61. člen ZPOmK-2), ki jo lahko v nadaljnjih fazah postopka izda toženka, zagotovljeno sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) (97. člen in prvi odstavek 98. člena ZPOmK-2). Odločitev toženke o ugotovitvi kršitve ZPOmK-2 oziroma PDEU je tako podvržena ustreznemu sodnemu preizkusu v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnica uveljavlja tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic in svoboščin ter ugovore o morebitnih nezakonitostih in protiustavnostih izvedene preiskave. Gre torej za odloženo sodno varstvo do končne odločitve toženke. Ker je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v rednem upravnem sporu, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev premoženjskih razmerij med občinama. Tovrstna pravna razmerja pa ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (to so premoženjska razmerja, vključno s korporacijskimi), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1, kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev lastninskopravnih razmerij na spornih nepremičninah med državo in Občino Ankaran. Tovrstna pravna razmerja ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (tj. premoženjska razmerja), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1 kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 4. členu ZUS-1.

Ker ni dvoma, da je tožba vložena pravočasna in je k tožbi priložen izpodbijani posamični upravni akt, je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje v zadevi. Ugotavljanje pravne koristi ali pravnega interesa za tožbo v obravnavanem primeru z ustavno pravnega vidika ni dopustno. Iz ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva zoper posamične upravne akte iz 157. člena Ustave RS izhaja, da se pravni interes za vložitev tožbe zoper dokončne upravne odločbe domneva. Z izpodbijano dokončno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika, kar pomeni, da je bila zanj izdana negativna odločba in je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih.

Sodno varstvo v upravnem sporu je zagotovljeno le, če je mogoče pravni akt oziroma materialno dejanje opredeliti kot oblastveno dejanje oziroma izvrševanje javne oblasti (ex iure imperii). Oblast se izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javnopravnih razmerij oziroma nalaganja javnopravnih obveznosti. Nujno je torej, da je oblast usmerjena prav proti taki osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke. Zgolj ugotovitev, da je toženka lokalna skupnost, torej še ne pomeni, da (vsako) njeno delovanje do drugih subjektov pomeni tudi oblastveno delovanje. Sodišče meni, da delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi niti z vidika njene naloge upravljanja z občinskimi javnimi cestami, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza opisanim značilnostim oblastvenega delovanja.

V končanem upravnem postopku je tožnica nesporno izvrševala svoje naloge v okviru podeljenega javnega pooblastila, izpodbijana odločba tožene stranke ne pomeni odločitve o tožničini lastni pravici ali pravnem interesu, ki bi ji jo podeljeval predpis, ampak odločitev na področju njenega delovanja oz. izvajanja v zakonu podeljenih pooblastil. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja, zaradi česar tožnica ne more utemeljiti svoje aktivne legitimacije s sklicevanjem na svojo obveznost (pravilnega) izvrševanja javnega pooblastila. Ker torej tožnica kot prvostopenjski organ na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnik v upravnem sporu in ker tožnica v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Z zakonom (4. člen ZUS-1), je skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Po določbi 28. člena ZLS so organi občine občinski svet, župan in nadzorni odbor. Občinski svet lahko ustanovi tudi druge komisije in odbore kot svoja delovna telesa. Komisije in odbori občinskega sveta v okviru svojega delovnega področja v skladu s statutom občine in poslovnikom občinskega sveta obravnavajo zadeve iz pristojnosti občinskega sveta in dajejo občinskemu svetu mnenja in predloge (prvi odstavek 31. člena ZLS). Glede na določbe ZLS tako Odbor za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Idrija nima položaja in pristojnosti organa toženke, zato po presoji sodišča tožba, s katero tožnik uveljavlja kršitev pra

Vrhovno sodišče je navedlo, da je v dosedanji praksi (v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, 33. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila (kar za predmetno zadevo ne velja) in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna. Sodišče ugotavlja, da bi bila tožeča stranka do zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka upravičena le, če bi bila tožeči stranki tudi za ta del zahtevka priznana pravica do izplačila, pa to izplačilo ne bi bilo izvršeno v roku, kot ga določa zakon, ki ureja izvrševanje p

Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Torej vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten. Zodločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“, izdane v upravnem postopku. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost. Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti to pristojnost spoštovati. Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga. Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju z

Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) v subsidiarnem upravnem sporu, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku. Odprava nejasnosti je terjala izvedbo materialnega procesnega vodstva, v okviru katerega predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Za presojo predmetne zadeve v zvezi z izpodbojno tožbo je odločilno le vprašanje izpolnjenosti enomesečnega subjektivnega roka za uvedbo obnove, s katerim se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo. Pravni interes za vložitev izpodbojnih tožb zoper drugostopenjske upravne odločbe se domneva. Pravne koristi ali pravnega interesa ob pravočasno vloženi tožbi zoper drugostopenjsko, v upravnem postopku dokončno odločbo ni potrebno niti ni dopustno ugotavljati. Iz takšnega razloga tožbe ni mogoče zakonito zavreči, kar velja tudi za obravnavani primer. Ne gre za ugotovitveno tožbo iz 181. člena ZPP, da bi jo bilo mogoče ob neizkazani pravni koristi zavreči na podlagi 274. člena ZPP, kot je nezakonito postopano z izpodbijanim sklepom.