27. člen ZUS-1

Sodni svet v obravnavani zadevi meja svoje diskrecije, ki jo uživa pri odločanju, ni prekoračil. Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pred Vrhovnim sodiščem pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev, temveč je to zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.

Upravna enota je v postopku obširno izvajala dokazni postopek glede tega, kje tožnica živi. Ugotovila je, da dejansko biva na A. (kar kot povedano, tožnica že od vsega začetka postopka sama priznava). Ni pa ni ugotavljala in se tudi ni opredelila do tega, ali je na naslovu, na katerem tožnica živi, tudi središče njenih življenjskih interesov. Tako iz izpodbijane odločbe ni razbrati, da bi upravna enota kakorkoli presojala družinske, partnerske, delovne, ekonomske, socialne in druge vezi tožnice, ki kažejo, da med njo in naslovom, kjer najema stanovanje in kjer ima trenutno začasno prebivališče, obstajajo tesne in trajne povezave.

Glede nepriznane osebne asistence pri opravilih v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih obrazložitev razlogov sploh nima, glede priznanih oblik asistence in števila ur pa ne vsebuje dokazne ocene o izvedenih dokazih in posledično dejanskega stanja, kot ga je ugotovila toženka sama. Drži, da ZOA določa obligatorno pridobitev strokovnega mnenja Komisije, a to ne nadomešča argumentacije odločbe, temveč je zgolj dokaz v postopku odločanja. Tega pa je treba ovrednotiti in se do njega opredeliti ter podati jasne razloge o tem, zakaj je mnenje (ne)sprejemljivo in zakaj mu je organ sledil oz. mu ni sledil. V nasprotnem primeru, tako kot v dani zadevi, odločbe ni moč preizkusiti.

Prostorski akt predstavlja materialno pravo, na podlagi katerega v skladu z načelom zakonitosti odločajo organi v upravnih zadevah. Ko se toženka v izpodbijani odločbi opira na 42. člen OPN Vojnik glede umestitve objektov v prostor, navaja, da je jasno, da vsaka gradnja v prostoru pomeni določeno spremembo, vendar mora biti sprememba (gradnja) v okviru določil prostorskega akta. Pripravljalec OPN Vojnik se je očitno zavedal pomena pogleda, zato ga je izrecno naštel med bivalnimi pogoji, ki morajo ostati zagotovljeni tudi po izvedeni gradnji. Sodišče ugotavlja, da toženka ne pojasni, kakšno vsebino je dala pravnemu pojmu "pogledi", kot je predpisan v 42. členu OPN Vojnik, vendar pa je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe očitno, da toženka v konkretnih okoliščinah ta pravni pojem ozko povezuje s pogledom na Šmartinsko jezero kot tisto naravno danostjo, ki v tem okolju pomembno zvišuje kvaliteto bivanja. Sodišče meni, da je toženka s takšnim tolmačenjem zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče sodi, da sporne določbe OPN Vojnik ni mogoče razlagati na način, da je pogled na Šmartinsko jezero ovrednoten drugače (pomembneje) kot pogled na preostalo krajino. Sodišče

Vrhovno sodišče se načelno strinja, da je treba v postopkih imenovanja sodnikov in predsednikov sodišč stremeti k temu, da se v čim večji meri udejanji načelo neposrednosti. Kakovostno odločanje se namreč najbolje zagotavlja tako, da se člani Sodnega sveta ne samo seznanijo z razpoložljivim procesnim gradivom, ampak so navzoči tudi pri razgovoru s kandidatom. Kljub temu očitana kršitev ni podana: iz Poslovnika Sodnega sveta in ZSSve ne izhaja, da bi o imenovanju predsednika sodišča lahko odločali le člani, ki so sodelovali v vseh predhodnih fazah postopka, kot tudi ne obveznost člana Sodnega sveta, da glasuje o vseh zadevah, ki se obravnavajo na posamezni seji. Neodvisnost Sodnega sveta se neločljivo povezuje z njegovo odgovornostjo -­ zaupanje javnosti in njeno podporo mora graditi s preglednim delom in odgovornostjo. Kot poudarja Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE), noben sodni svet ni nad zakonom. Nekatere odločitve sveta vplivajo na pravice, ki jih varuje Evropsko sodišče za človekove pravice, na primer v zvezi s kariero sodnikov, zato morajo biti obrazložene, sodniki pa morajo imeti pravico do sodnega varstva. Kadar pravilnost sklepa sveta preizkusi neodvisno

Načelo kontradiktornosti je eno temeljnih načel upravnega postopka in je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku in ga kot takega zagotavlja Ustava RS v 22. členu. Strankam jamči, da se v postopku lahko opredelijo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, ter da branijo svoje pravice in interese. Stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dovoljena. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih d

Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta. Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.

Tožena stranka je obrazložitev, kot bi jo moral vsebovati izpodbijani sklep, podala šele v odgovoru na tožbo, s čemer pa ne more odpraviti postopkovne kršitve, ki jo je storila z izdajo nezadostno obrazloženega sklepa. Sodišče namreč v upravnem sporu ne odloča znova o zahtevku stranke, temveč v okviru tožbenih navedb presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Ker je sodišče ugotovilo pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa glede ugotovljenega dejanskega stanja (zaradi česar je podana postopkovna kršitev), to onemogoča vsebinsko presojo utemeljenosti izpodbojnih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije pravilno razlagalo določbe 238. člena ZUP ter 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 52. člena ZUS-1, ko je štelo, da je bila tožnica v okoliščinah konkretne zadeve prekludirana s predložitvijo dokazil v pritožbenem upravnem (davčnem) postopku in da se ta dokazila ne upoštevajo?"

Organ mora, ko odloča o izdaji orožne listine, vedno šteti, da posameznik ni zanesljiv, če so podane okoliščine iz drugega odstavka 16. člena ZOro-1, brez dodatne presoje pogojev z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Če pa teh okoliščin, ki bi že same po sebi utemeljevale sklep o nezanesljivosti, ni, je treba zanesljivost presojati z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Iz obrazložitve odločb organa prve in druge stopnje je res razvidno, da pravnomočna obsodba nakazuje, da tožnik ni primeren za posedovanje orožja. Vendar pa sta upravna organa ob upoštevanju zahtev iz prvega odstavka 16. člena ZOro-1 pojasnila, kako na odločitev vplivajo posamezne okoliščine posedovanja, dalj časa trajajoče posedovanje in hramba prepovedanega orožja ter tožnikova seznanjenost z obveznostmi glede pridobitve orožnega lista za vsako posedovano orožje, in se logično opredelila do vsake od teh okoliščin ter na podlagi vseh navedenih okoliščin zaključila, da tožnik ni zanesljiv za posedovanje orožja. Organa sta po oceni sodišča v obravnavani zadevi v zadostni meri tudi opredelila nedoločni pravni pojem, pri čemer sta upoštevala tudi zahtevo po varovanju javnega interesa skladno z zakonom

Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti P

Kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča, je razlogovanje, da so za odmero NUSZ relevantni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere NUSZ ni mogoče, materialnopravno napačno; posledično pa se davčni organ ni ustrezno opredelil do navedb in dokazov, ki jih je tožnik v tej smeri podal v pritožbenem postopku (glede na to, da v postopek pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe ni bil vključen). Tožnik je namreč že v pritožbi ugovarjal, da odmera in izračun NUSZ nista v skladu z dejanskim stanjem, v svojem odgovoru na mnenje občine z dne 8. 8. 2019 pa je tudi konkretizirano navedel in dokazoval, kakšna površina bi morala biti upoštevana. Drugostopenjski organ bi se glede na opisana stališča Vrhovnega sodišča do takšnih tožnikovih navedb in dokazov moral vsebinsko opredeliti in jih vsebinsko presoditi po načelu proste presoje dokazov.

Zatrjevana kršitev prvega odstavka 45. člena ZMZ-1 (da bi pritožnik moral prošnjo podati ustno in ne pisno) je relativna bistvena kršitev določb postopka in s tem tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 le pod pogojem, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost toženkine odločbe o zavrnitvi pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Postopek namreč ni sam sebi namen, zato se njegova pravila nujno povezujejo z namenom, ki mu sledijo, ta pa je predvsem izdaja zakonitega in pravilnega upravnega akta. To pomeni, da mora tožnik, ki upravni akt v upravnem sporu izpodbija zaradi relativne bistvene kršitve določb upravnega postopka, v tožbi zatrjevati ne samo, da je bila postopkovna kršitev storjena, pač pa tudi jasno in razumljivo pojasniti, zakaj je ta vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost rezultata upravnega postopka.

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe. Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodiš

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe. Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodiš

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe. Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodiš

Med strankama ni sporno, da tožnica izpolnjuje kvalitativne in kvantitativne pogoje za izvolitev v naziv (6.a točka 4. člena in 6a točka 6. člena Pravilnika o pogojih in postopku za izvolitev v raziskovalne nazive). V primeru izjemnega raziskovalca, ki presega nekatere pogoje za izvolitev, vendar ne izpolnjuje enega od pogojev, pa lahko Znanstveni svet predlaga izvolitev, vendar mora za to pridobiti pozitivno mnenje Znanstvenega sveta ARRS (četrti odstavek 134. člena Pravilnika). Toženka je z določitvijo določnih kriterijev v 3. do 7. členu ter 13. členom Pravilnika zožila manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Utemeljen je po presoji sodišča tožbeni očitek, da iz odločbe niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti, da je toženka v 13. členu Pravilnika določene podatke o delu tožnice upoštevala pri svojem odločanju in jih tudi vsebinsko poglobljeno vrednotila, kar bi dalo podlago za sklepanje, da je izdala odločbo v skladu z namenom, za katerega ji je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Prepričljiv je tožbeni očitek o neopredeljenosti toženkine ugotovitve, da toženka ni identificirala nobenega pomembnega preboja tožnice v zadnj

Prvostopenjski organ je na podlagi drugega in tretjega odstavka 106. člena ZUP v povezavi s prvim podstavkom 104. člena ZUP odločil o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tako, da je le-tega skladno z v uvodu navedenimi zakonskimi določbami ZUP v izreku zavrgel (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). V nasprotju s tem pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisal, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Ker stranka in strankina sestra v predlogu okoliščin ni verjetno izkazala, je RTV Slovenija odločila v skladu 106. člen ZUP. Takšna odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj se sklep ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Po petem odstavku 57. člena ZEKom-1 Agencija ob spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc izda novo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, prejšnjo pa razveljavi. V novi odločbi lahko določi tudi obseg in rok prilagoditve. Iz zapisanega sledi, da sprememba odločbe nujno predpostavlja, da ta odločba v času odločanja še velja. Razveljavi se lahko le obstoječa odločba, to je veljavna odločba, saj razveljavitev po prenehanju njene veljavnosti (zaradi poteka časa) ni mogoča, niti potrebna. Izrek izpodbijane odločbe nasprotuje pravnemu redu, ker spreminja izrek odločbe, ki pa ne velja več. Posledično izpodbijana odločba ni izvršljiva, saj ni več ničesar, kar bi bilo mogoče spremeniti.