15. člen ZIntPK

Zakonodajalec je izčrpno uredil izvedbo razgovora po določbah 15.a in 15. b člena ZIntPK kot procesno dejanje za izvedbo dokazov z razgovorom z določenimi osebami s ciljem razjasnitve dejstev in okoliščin v zvezi s posamezno zadevo, ki jo obravnava KPK. Taka specialna zakonska ureditev pomeni izključitev določb ZUP, ki urejajo isto materijo, torej tako zaslišanje prič (181. do 187. člen ZUP) kot tudi zaslišanje same stranke postopka (188. člen ZUP). Ob tem, ko je ZIntPK uredil navedeno vprašanje, pa je po vsebini tudi izključil splošno ureditev izvedbe ustne obravnave v upravnem postopku (po 154. členu in nasl. ZUP), ki je sicer predvidena tudi za zaslišanje prič in same stranke s ciljem dokazovanja dejstev v postopku. KPK torej ob izvedbi razgovorov na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK ni dolžna izvesti (tudi) ustne obravnave po določbah ZUP. Treba pa je obveznost oprave ustne obravnave, ločiti od dolžnosti organa glede zagotavljanja ustavno varovanih procesnih pravic strank in drugih udeležencev postopka (npr. načelo zaslišanja stranke, načelo kontradiktornosti, načelo neposrednosti iz 22. člena Ustave). Tudi iz samega ZIntPK ni razvidno, da bi bila z njegovimi

Za sodno potrditev pravilnosti procesnega sklepa, ki ga je izdala sama, tožena stranka nima pravnega interesa in ga tudi ne more uveljavljati s pritožbo v upravnem sporu.Vsak akt, ki ga izda organ oblasti, mora biti izdan bona fidei, torej ob prepričanju samega organa, da je pravilen in zakonit na podlagi njegove strokovne in poglobljene presoje. To velja tudi za izpodbijani procesni akt o zavrnitvi izločitve uradne osebe, saj mora organ tudi sam izhajati iz njegove pravne pravilnosti v nadaljevanju postopka. Na podlagi ZUS-1 zoper dokončen sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe po ZUP ni možen upravni spor, saj je se v upravnem sporu lahko po zakonu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Zgolj to, da je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa o zavrnitvi zahteve za izločitev v upravnem postopku dovoljena pritožba, ne more pomeniti, da kadar o izločitvi odloča organ druge stopnje ali kadar takega organa ni, stranka upravnega postopka že lahko nastopa kot tožnik v postopku pred upravnim sodiščem. Taka razlaga bi prebila vsebinski okvir zakona in je zato ni mogoče sprejeti

Dejanje lobiranja, ki ga opravlja posameznik, ne da bi bil vpisan v register lobistov in ne da bi izpolnjeval pogoje za izvzetje iz obveznosti take registracije po četrtem odstavku 58. člena ZIntPK, kar tožena stranka očita tožniku, je po 14. alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK prekršek, za katerega se posamezniku izreče globa od 400 do 1.200 EUR. Sodišče meni, da bi morala zato tožena stranka dejanje, ki ga očita tožniku, obravnavati na tak način, torej izpeljati prekrškovni postopek na podlagi zakona, ki ureja prekrške (tretji odstavek 15. člena ZIntPK), ne pa izvesti ugotovitveni postopek po določbi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK.

Sodelovanje uradne osebe v razpravi, ki se nanaša na soglasje ustanovitelja k sklepu o imenovanju te iste osebe na položaj direktorja javnega zavoda, ter njeno glasovanje za sklep o podaji soglasja k sklepu, da se ta ista oseba imenuje za direktorja javnega zavoda, tudi po presoji sodišča sodi med povsem očitne primere nasprotja interesov v smislu za zadevo relevantnih določb ZIntPK, v zvezi s katerim bi uradna oseba glede na 37. člen tega zakona morala storiti vse, da bi se mu izognila.

Ker ni jasno razvidno, ali se tožnici očita kršitve v postopku sprejemanja Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju v zvezi s predlogom, osnutkom ali gradivom, namenjenim objavi na spletni strani, sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti. Tožena stranka ni jasno in določno opredelila, pri pripravi katere Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju se tožnici očita nastalo kršitev v izreku ugotovitev, zato je izrek pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti.

Ne glede na to, da ZIntPK v osmem odstavku 13. člena prepušča toženi stranki odločitev o njenem ravnanju po prejemu odgovora na osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, bi morala po presoji sodišča tožena stranka v konkretni zadevi po tem, ko je pridobila obsežen odgovor tožnika na posredovan osnutek ugotovitev o konkretnem primeru z izjavami vseh vodij poslanskih skupin občinskega sveta o sprejetih stališčih, dokazni postopek v navedeni smeri dopolniti s predloženimi dokazi, po potrebi tudi z zaslišanjem tožnika, oziroma v izpodbijanem aktu obrazložiti, zakaj se je kljub predlaganim novim dokazom odločila za sprejem ugotovitev.

Za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva in dokazi nanašajo, v fazi zbiranja procesnega gradiva (za kar gre pred pripravo Osnutka ugotovitev - op. sod.) ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP. Obveznost vključitve teh oseb v postopek nastane po izrecni določbi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK s sprejetjem osnutka ugotovitev na seji komisije in sicer s tem, da se ji osnutek ugotovitev, ki ga je komisija sprejela, pošlje v izjasnitev. Če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to izpodbija z drugimi dokazi oziroma jih predlaga (npr. svoje zaslišanje), mora organ (torej tudi toženka), oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti. Toženka tožniku očita (le) ravnanje oziroma kršitev, opredeljeno v tej, 1. točki izreka, posledično si tožnik le z ugoditvijo tožbi v tem delu, tj. v 1. točki izreka, kolikor se ta nanaša izrecno nanj, lahko izboljša svoj pravni položaj.

Po presoji sodišča je toženka prezrla, da je listina (le) eden izmed dokazov. Kot dokaz se namreč uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedencev in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.

Tožena stranka je odločbo izdala, ne da bi pred dokončnim sprejetjem odločitve pridobila izjavo obravnavane osebe o očitkih in ugotovitvah glede kršitev oziroma jih zaradi napačnega štetja rokov pri izdaji odločbe ni upoštevala. Po določbi osmega odstavka 13. člena ZIntPK namreč lahko tožena stranka sprejme ugotovitev ali odločitev, kot so bile v osnutku ugotovitev, šele po prejemu odgovora obravnavane osebe, pri čemer se je dolžna opredeliti do navedb iz odgovora obravnavane osebe. Tožena stranka v obravnavanem primeru tega ni storila, kar je bistvena kršitev sedmega odstavka in 1. alineje osmega odstavka 13. člena ZIntPK, s tem pa je kršila tudi določbo 9. člena ZUP.

Tožena stranka je v postopku, ki ga je vodila proti tožnici na podlagi Obvestila o nadaljevanju postopka preiskave, dne 21. 11. 2019 izdala ugotovitve o konkretnem primeru. Tožnica je s tem pridobila pravico, da zoper ugotovitve o konkretnem primeru sproži redni upravni spor, v katerem lahko (med drugim) uveljavlja, da je bila z izvedbo postopka pred toženo stranko kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari in na ta način poseženo v njene pravice iz 23. in 31. člena Ustave. Ker ji je v obliki rednega upravnega spora na ta način zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZUS-1 za obravnavanje tožbe v tej zadevi.

Ob (nespornem) dejstvu, da KPK ni vodila postopka zoper toženko, ampak zoper (bivša) člana njene uprave, toženka pa v postopku ni sodelovala ne kot stranka ne kot stranski udeleženec, toženka ni imela možnosti vplivati na ugotovitev dejanskega stanja v tem postopku, kot tudi ne zoper ugotovitve KPK sprožiti upravnega spora. Posebnosti postopka pred KPK, ki obravnava potencialno koruptivno ravnanje določenih fizičnih oseb (v konkretnem primeru dveh članov uprave), onemogočajo vstop toženke kot stranke v postopek, kot tudi njen vstop kot stranskega udeleženca; procesne garancije, ki jih je KPK dolžna zagotavljati (tudi) v skladu ZUP, se tako po oceni pritožbenega sodišča nanašajo le na osebe, zoper katere je voden postopek pred KPK (stranke).Čeprav je mogoče pritrditi pritožbi, da korupcija v nobeni obliki ni sprejemljiva in da bi morala v družbi veljati ničelna toleranca do korupcijskih oz. koruptivnih ravnanj, pa to vendarle nima že samo po sebi in zunaj pravne (zakonske) ureditve za posledico ničnosti vseh poslov, ki se jih korupcija kakorkoli dotakne. Stališče pritožbe, da so vsi posli, pri katerih je moč ugotoviti znake korupcije, kot jo opredeljuje 4. člen ZIntPK, nični, je

Toženka je pravilno zaključila, da ravnanje tožnika predstavlja kršitev integritete, ko je ugotovila, da tožnik kot nosilec javne funkcije - župan ni ravnal, kot je pričakovano in odgovorno (pri preprečevanju in odpravljanju tveganj pri uporabi funkcije kot pristojnosti za odločanje), ko ni ravnal v skladu z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnim kodeksom.

Zaključne ugotovitve so ugotovitveni upravni akt v smislu določil 2. člena ZUS-1, saj tožena stranka z njimi ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti iz 41. in 43. člena ZIntKP, s tem pa posega v pravni položaj tožnika. Oseba, na katero se poimensko tak akt nanaša, ima pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava. Pravna podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, zatrjevane kršitve in narava Zaključnih ugotovitev sodišču postavljajo okvir sodnega odločanja, zato je presoja sodišča v tem upravnem sporu zadržana ter omejena predvsem na presojo, ali so bile tožniku v spornem postopku nadzora nad premoženjskim stanjem, vključno z izdajo in objavo izpodbijanega akta, kršene zatrjevane temeljne pravice. Ugotovitev, da je tožnik imel možnost med postopkom sproti pojasnjevati svoja stališča dejanske in pravne narave ter odgovarjati na

V konkretnem primeru je sodišče že pri predhodnem preizkusu tožbe presodilo, da ima izpodbijani akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, primarno že iz razloga, ker tožena stranka ni nikjer navedla, da bi pri izdaji izpodbijanega sklepa sploh uporabila postopkovna pravila ZUP, čeprav bi jih morala. Prav tako je sodišče že ob predhodnem preizkusu ugotovilo, da izpodbijani upravni akt, poleg očitno manjkajočega pravnega pouka, vsebuje tako pomanjkljivo obrazložitev z vidika njene vsebine, da očitno nima vseh obveznih elementov, ki so predpisani z določili 2., 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, kar v tožbi utemeljeno graja tudi tožnik.

Ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije (KPK) v konkretnem primeru glede tožničinega ravnanja v okoliščinah nasprotja interesov so ugotovitveni upravni akt. ZIntPK predvideva subsidiarno uporabo ZUP za vse vrste postopkov, ki jih vodi KPK. To pa pomeni, da morajo biti tudi v tem postopku spoštovane procesne garancije, ki jih zagotavlja ZUP, če o tem v ZIntPK ni določb, ki bi drugače urejale določeno procesno situacijo ali bi določena procesna jamstva celo izključevale. Ker v ZIntPK o pravicah osebe, katere ravnanje je razlog za pridobivanje podatkov, posebnih določb ni, tako tudi ne o izključitvi njene navzočnosti in aktivnega sodelovanja na zaslišanju druge osebe, in sicer ne v določeni fazi postopka (npr. do izdelave osnutka) niti nasploh. Po presoji Vrhovnega sodišča zato ni podlage za razumevanje, da je z določbami ZIntPK sodelovanje osebe, zaradi ravnanja katere se vodi postopek, na zaslišanju druge osebe (torej pri izvedbi dokaza) izključena. To pa narekuje uporabo določb ZUP, ki se nanašajo na pravico stranke do sodelovanja pri izvedbi dokazov, konkretno 146. člena.

Ker gre v obravnavani zadevi za oblastveno odločitev in tožena stranka v Zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja tožnika v posamičnem primeru, so Zaključne ugotovitve akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) posameznika (tožnika), ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato je treba tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo (23. in 15. člen Ustave RS v povezavi s 157. členom Ustave RS), ki pa je ob ustavno skladni razlagi prav v tem, da se mu zagotovi polna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, torej ob vsebinsko celoviti presoji vseh pravnih kot tudi dejanskih okoliščin, saj za zadržanost ali omejenost take presoje ni ne ustavnih in ne zakonskih omejitev. Le v primeru upravnega spora zaradi nezakonitosti dejanja se v izrek vnese njegov kratek opis in čas storitve dejanja, torej okoliščine, ki služijo njegovi individualizaciji, medtem ko se ta v primeru izpodbijanja pravnega akta opravi z njegovim poimenovanjem, številko, datumom ipd. V obeh primerih gre torej za konkretizacijo posamičnih aktov ali dejanj, ki

Zakonitost zaključnih ugotovitev ni odvisna le od materialne zakonske podlage v petem odstavku 13. člena ZIntPK, temveč tudi od tega, ali je bil izdan v skladu s predpisanim postopkom, s čimer je tožniku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zakonodajalec s prvim odstavkom 11. člena ZIntPK Komisiji za preprečevanje korupcije ni dal pooblastila za avtonomno predpisovanje postopkovnih določb, temveč zgolj za podrobnejšo ureditev načina njihovega izvrševanja. Komisija med tem, ko obravnavani osebi pošlje osnutek ugotovitev v izjasnitev, in objavo ugotovitev na svoji spletni strani, ne sme opravljati nobenih nadaljnjih postopkovnih dejanj (torej nadaljevati postopka), niti razlogov svojih ugotovitev dopolnjevati s takimi, o katerih se obravnavana oseba ni mogla opredeliti. Z drugačnim ravnanjem je očitno kršena temeljna procesna pravica obravnavane osebe do izjasnitve.

Izpodbijani akt je bil izdan na podlagi 13. člena ZIntPK. Slednji podrobno ureja postopek za sprejem in objavo zaključnih ugotovitev. Komisija pri svojih postopkih, skladno z določbo 15. člena ZIntPK, če s tem zakonom ni določeno drugače, uporablja ZUP. Komisija svoje poslovanje uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti (11. člen ZIntPK). Iz navedenega sledi, da mora komisija pri svojih postopkih primarno uporabljati procesna pravila ZIntPk, subsidiarno pa pravila ZUP. Procesna vprašanja lahko drugače kot ZUP ureja le zakon, ne pa podzakonski akt-poslovnik. Zato je torej zmotno stališče tožene stranke, da se zaradi specifičnosti predmetnega postopka kot nadzornega postopka, pri tem postopku ne uporabljajo pravila ZUP, ki veljajo za odločanje v upravnih zadevah. Upoštevajoč določbo sedmega odstavka 13. člena ZIntPK, bi, po presoji sodišča, morala tožena stranka, pred objavo, tožniku posredovati v izjasnitev tudi dopolnjen osnutek, tako da bi se tudi o navedbah v dopolnjenem osnutku lahko izjasnil. Ker tega ni storila, tožnik ni imel možnosti, da bi se izjasnil o naknadnih dejstvih in okoliščinah, ki lahko vplivajo na odločitev. To pomeni, da v postopku niso bile upoštev

Pravica do vpogleda v spis je samostojna pravica, ki jo v zvezi s postopki, ki tečejo pred Komisijo za preprečevanje korupcije, samostojno ureja Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije v 54. členu.

Pravica do vpogleda v spis je samostojna pravica, ki jo v zadevah, ki tečejo pred Komisijo za preprečevanje korupcije, ureja Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije v 54. členu. Ta pravica ni omejena na vprašanje, ali gre v zadevi za upravno zadevo ali ne.