66. člen ZUS-1

Pritožba zoper odločitve Vrhovnega sodišča ni dovoljena. Dopustnost pritožbe na Vrhovno sodišče oziroma njena dovoljenost v upravnem sporu je določena v 73. členu ZUS-1, iz katerega izhaja, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Tudi iz drugih določb ZUS-1 ali ZPP ne izhaja, da bi bilo zoper odločitev Vrhovnega sodišča v upravnem sporu dovoljeno vložiti pritožbo.

Človekovo pravico iz 10. člena EKČP je mogoče varovati s tožbo v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena URS oziroma po 4. členu ZUS-1. Z 10. členom EKČP je varovano tudi zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu ter neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, so dopustne le pod pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, torej, če je omejitev določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi. Glede na vsebino zahtevka (dostop do objektov in oseb, na podlagi česar bi sama neposredno zbrala oziroma preverila informacije) imata pritožnika prav, ko uveljavljata, da je ta vsebina bistveno drugačna od zahteve, da jima informacije posredujejo sami nosilci oblasti (v konkretnem primeru tožena stranka) kot njihovo lastno stališče. Za uresničitev te pravice v obravnavani zadevi pritožnika tudi ne potrebujeta posamičnega akta, ki bi to posebej odobril, temveč (zgolj) to, da ju pri uresničevanju te pravice ne bi nedopustno ovirala oziroma omejevala tožena stranka. Načeloma je mogoče zop

Zakon za ugotovitveno tožbo v upravnem sporu zahteva le splošni pravni interes, ki je v tem, da se varuje pravni položaj tožnika, posebnega kvalificiranega pravnega interesa pa ne zahteva. Osnovna šola poseže v ustavno pravico učencev do osnovnošolskega izobraževanja tudi, če s svojim aktom ali dejanjem onemogoči učencu udeležbo pri pouku, saj to pomeni prav poseg v bistvo te pravice. Pooblastila toženi stranki, da lahko prepreči učencem, da se udeležijo osnovnošolskega izobraževanja v obliki pouka v osnovni šoli, če predpisani pogoji iz 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Odlok) niso izpolnjeni, ne vsebujeta niti ZNB niti sam Odlok, pa tudi ne drugi predpisi. Ni mogoče pritrditi razlagi, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 podalo neomejeno pooblastilo izvršni oblasti, da na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB sprejema kakršnekoli podzakonske predpise, ki bodo že na podlagi te odločbe vnaprej in vselej šteti za zakonite in v skladu z URS. V citirani odločbi Ustavnega sodišča opravljena presoja (protiustavnih) določb ZNB glede

Toženka lahko postopek spremembe vpisov v registru vodi le na zahtevo strank. Ne ZIL-1 ne Pravilnik nimata določbe, ki bi dajala podlago za postopanje po uradni dolžnosti. Ne gre pa niti za situacijo, ko bi bilo treba začeti upravni postopek zaradi javne koristi. Pri postopku v zvezi z spremembo imetnika znamke gre namreč po naravi stvari za postopek, ki je namenjen varstvu koristi imetnikov znamke. Gre torej za varstvo zasebne koristi strank, ne pa za postopek, ki bi se zaradi varstva javne koristi lahko vodil zoper določen pravni subjekt. Kot stranska udeleženka tožnica nima pravice zahtevati izdaje odločbe v postopku, ki se je začel na zahtevo stranke z interesom, saj lahko izdajo upravnega akta zahteva le oseba, na zahtevo katere je bil upravni postopek uveden - aktivna stranka, oziroma oseba, zoper katero teče upravni postopek - pasivna stranka. Namen inštituta molka organa je namreč v varstvu pravic aktivne stranke, ki z zahtevo uveljavlja varstvo svojih pravic, pa o teh pravicah še ni bilo odločeno, oziroma varstvo pravic osebe, zoper katero teče postopek po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da tožnici kljub temu, da zahteva izdajo odločbe, ki ima naravo upravnega

Dejstvo, da so se mladoletni tožniki namesto v šoli izobraževali na daljavo, je bila neposredna posledica odločitve njihovih zakonitih zastopnikov in njihove proste izbire, da ne podajo soglasja za samotestiranje, čeprav je ta ukrep temeljil na 39. členu ZNB, in je bil tudi po presoji Ustavnega sodišča RS primeren ter nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja, in sicer za preprečitev ali omejitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 in s tem zagotovitev varovanje zdravja ter življenja ljudi.

Poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine je treba v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito; v okoliščinah primera postopanja tožene stranke ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. Sodišče prve stopnje bo moralo imeti pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom. Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje. Ne drži pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. V konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.

Poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine je treba v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito; v okoliščinah primera postopanja tožene stranke ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. Sodišče prve stopnje bo moralo imeti pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom. Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje. Ne drži pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. V konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.

Za toženo stranko pomeni uspeh v upravnem sporu tako izdaja zavrnilne sodbe kot izdaja sklepa o zavrženju tožbe. Obe odločitvi pomenita, da upravni akt obvelja kot zakonit, s tem pa tudi, da tožene stranke ne zadenejo pravne posledice odpravljenega upravnega akta, določene v 64. členu ZUS-1, to je vrnitev zadeve v ponovni postopek, v katerem je dolžna upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega in procesnega prava in s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Pritožba zoper sodbo je dovoljena, ko upravno sodišče na podlagi drugačnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem sporu, s svojo odločitvijo nadomesti odločitev uprave. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj ni sporno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odločbe Vlade RS, ni pa je spremenilo in tožnici ni podaljšalo koncesije. Tožnica tudi ni vložila tožbe iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.V tem (subsidiarnem) upravnem sporu sme sodišče na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 ugotoviti nezakonitost

Del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino, je tudi navedba dejanja (posega), kar pa pomeni, da mora biti dejanje v zahtevku konkretizirano (določeno) tako, da tudi sodišču omogoča prepoznavo dejanja oziroma dogodka, zaradi katerega je vložena tožba, ter se bo nanj nanašal izrek sodbe. To pa ne pomen, da mora tožnik v tožbenem zahtevku navesti kje, kdaj in katera oseba je storila dejanje. Navedba kraja in časa storitve ter organa ali uradne osebe, ki je dejanje izvršila, se nanaša na tožbo, ki je bila vložena na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic tožnikov, ne pa na v njej postavljeni tožbeni zahtevek. V skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 za zavrženje tožbe ne zadošča, da tožnik ni odpravil pomanjkljivosti tožbe – ta njegova opustitev mora biti tudi objektivno taka, da sodišče v zadevi ne more odločiti (npr. ker ne more samo nadomestiti manjkajočega zahtevka).

Temeljni pojmovni okvir civilnopravnega razmerja je v prirejenosti in enakopravnosti, avtonomiji in pravni svobodi pravnih subjektov, ki vzpostavljajo ta razmerja. Določeno razmerje ima civilnopravni značaj, če je nastalo med strankami na ravni prirejenosti, če so torej stranke stale nasproti ob ustanovitvi razmerja kot enakopravni udeleženci razmerja. Če pa so pravice in dolžnosti strank posledica podrejenosti pod javno oblast, če je javni organ nastopal nasproti strankam avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo, potem ima tako razmerje značaj upravnega razmerja ali upravne zadeve. Upravni spor je postopek, kjer se odloča o zakonitosti predpisov državnih organov, hkrati pa tudi o zakonitosti in odpravi posamičnih dejanj, s katerimi se po mnenju tožnika onemogoča oziroma neutemeljeno otežuje njegov dostop do osnovnošolskega izobraževanja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodnine, delavno področje upravnega sodišča pa odločanje o zakonitosti predpisov in ureditev razmerja, s tem, da mora upravno sodišče pri ureditvi razmerja, če ugotovi nezakonitost akta, upoštevati javni interes, kar pa pomeni, da lahko uredi razmerje tudi na

Pritožba ni dovoljena, če je Upravno sodišče sicer samo ugotavljalo dejansko stanje, pa je upravni akt le odpravilo in vrnilo v ponovno reševanje upravnemu organu (64. člen ZUS-1) ali če je sicer spremenilo upravni akt v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), pa pred tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ v svojem postopku. Za to presojo ni odločilno, da je sodišče izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, pomembno je, ali se je kot rezultat tega postopka spremenila dejanska podlaga za odločitev.

Med pogoji za izdajo začasne odredbe je tako na prvem mestu vsaj na stopnji verjetnosti izkazana težko popravljiva škoda, ki bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku, ob hkratnem upoštevanju prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank, v skladu z načelom sorazmernosti. Po mnenju sodišča težko popravljiva škoda ni izkazana, saj se lahko šolanju na daljavo izogneta s tem, da pristaneta na pogoje, ki so potrebni, da bi šolo lahko obiskovala, kot jih v tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi sama navajata.

Upravičenost osebe, da zaprosi za zaščito, vzpostavlja zahtevo po učinkovitih, resničnih možnosti tujca, da to željo tudi izrazi. Za take možnosti pa ne gre, če posameznik sicer ima stik z uradnimi osebami v hitrem prekrškovnem postopku in v času pridržanja, a mu te ne dajo vseh informacij, pomembnih za njegov (torej osebni, konkretni) pravni položaj, poleg tega pa mu izdajajo oziroma sestavljajo listine (sklepe, zapisnike, potrdila) v slovenskem jeziku, z vsebino katerih se naslovnik zaradi nepoznavanja jezika brez celovitega tolmačenja ne more seznaniti in zato tudi ne nasprotovati. Pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine je treba upoštevati tudi sodno prakso ESČP. To potrjujejo tudi pojasnila k Listini o temeljnih pravicah, in sicer da sklicevanje v tretjem odstavku 52. člena Listine na EKČP zajema konvencijo in njene protokole, pri čemer vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom navedenih aktov, temveč tudi s sodno prakso ESČP in SEU. Poudarjeno je, da raven varstva, ki jo zagotavlja Listina, v nobenem primeru ne sme biti nižja od ravni, ki jo zagotavlja EKČP. V pojasnilih je glede določbe drugega odstavka 19. člena navedeno

Pritožnik je uveljavljal, da mu je bilo v človekove pravice in temeljne svoboščine poseženo s prisilno hospitalizacijo brez prisotnosti odvetnika. Tudi pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem kršitve prvega odstavka 31. člena ZDZdr, ki določa, da je v postopkih po tem zakonu obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic se tako niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih storila v tem upravnem sporu tožena stranka. Prvi odstavek 30. člena ZDZdr določa, da o zadevah po tem zakonu (med katere po drugem odstavku istega člena sodi tudi postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico) določa pristojno sodišče v nepravdnem postopku. V tem postopku pa lahko stranka s pravnimi sredstvi po določbah ZNP-1 uveljavlja tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka. Po navedenem je torej sodišče prve stopnje tožbo, ki se nanaša na zatrjevane kršitve človekovih pravic v zvezi s hospitalizacijo, pravilno zavrglo, saj niso podane procesne predpostavke za subsidirano sodno varstvo po 4. členu ZUS-1. Pri presoji, ali je neko pravno sredstvo učinkovito, ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim (nepravdn

Ker o izključitvi javnosti na izredni seji Občinskega sveta ni odločal ta organ, pač pa je o tem brez pristojnosti in brez pravne podlage odločila Županja in sama o tem tudi seznanila tožnika z dopisom, Občinski svet pa je z izvedbo seje brez navzoče javnosti takemu sklepu de facto sledil, sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko tožniku zaradi te odločitve Županje ni omogočila udeležbe na izredni seji Občinskega sveta, posegla v njegovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS.

Upravno sodišče je sicer s svojo odločitvijo, s katero ob odpravi izpodbijanega akta zadeve ni vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, zaključilo z odločanjem v tej upravni zadevi. Vendar pa s tem ni spremenilo izpodbijanega akta v sporu polne jurisdikcije in pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni vsebinsko oblikovalo na novo, kar bi lahko utemeljevalo pritožbeno presojo po 73. členu ZUS-1, temveč je na podlagi odločitve sodišča predhodno vzpostavljeno pravno razmerje (omejitev gibanja) zgolj prenehalo. Ali je pri tem odločilo na podlagi predhodnega ali drugače ugotovljenega dejanskega stanja, je za vprašanje dovoljenosti pritožbe v takem primeru nebistveno, saj ni izpolnjen drugi kumulativni pogoj za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Upravno sodišče je v svojem postopku opravilo presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ga odpravilo, s tem pa izpolnilo zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu v tej upravni zadevi (25. oziroma 23. člen Ustave). Tudi z vidika ustavnih zahtev torej ni nobenega razloga, da bi bi bilo treba v taki zadevi zagotoviti še nadaljnje redno pravno sredstvo s pritožbo na Vrhovno sodišče.</

Sklep Vlade RS o razrešitvi članov Nadzornega sveta RTV Slovenija je upravni akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu in presoje njegove formalne in vsebinske zakonitosti. Na podlagi Zakona o Radioteleviziji Slovenija je vzpostavljeno posebno pravno varstvo člana Nadzornega sveta, da drugi organi v njegov položaj ne bi posegali mimo ali preko primerov oziroma razlogov, določenih z zakonom. To pravno varstvo je odraz avtonomije RTV Slovenija, ki jo član njenih organov varuje tudi z uveljavljanjem sodnega varstva svojega pravnega položaja. Ker gre pri razrešitvi člana Nadzornega sveta za pravno varovan položaj, je v primeru, da vanj poseže Vlada (ali drug organ) pri izvrševanju svojih enostranskih, oblastvenih pooblastil, kar po vsebini pomeni izvrševanje upravne funkcije, odločitev o tem upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o začasni odredbi oprlo na neustrezno pravno podlago. Določba o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti, ki jo je izbralo sodišče, se uporabi le v sporih o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred dejanjem, ki vanje posega, če tožnik zahteva prepove

Z vidika sodnega varstva pravice do prepovedi vračanja in upoštevajoč tožbeni zahtevek, ni odločilna niti ni bistvena okoliščina, ali je tožnik kadar koli med policijskim postopkom dovolj jasno izrazil namero za azil zaradi preganjanja v njegovi izvorni državi Kamerunu, ali ne, še posebej kadar se ta okoliščina iz objektivnih razlogov ne da zanesljivo ugotoviti v sodnem postopku. V takih situacijah in še posebej, kadar iz uradnih zapisnikov (zaznamkov) o razgovorih s tujci v postopkih vračanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je tujec izrazil namero za azil ali ne, je bistveno, ali so v času izpodbijanega dejanja obstajale dovolj zanesljive, aktualne, relevantne ter medsebojno dopolnjujoče se informacije o resni nevarnosti glede ravnanja oziroma bivanja tujcev v državi, kamor se tujca vrača. Ko takšna resna nevarnost obstaja in „je mogoče sklepati“, da gre za tujca, ki želi mednarodno zaščito oziroma če gre za tujca, za katerega „se lahko razume“, da gre za prosilca za mednarodno zaščito, ima tožena stranka obveznost, da pred odstranitvijo na Hrvaško preveri in odvrne nevarnost za tveganje z vidika standardov iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah (kar vključuje