15. člen URS

Določbe 13., 16. in 75. člena tedaj veljavnega ZIntPk so bile dovolj jasne in določne, da je bilo z uporabo ustaljenih metod razlage mogoče priti do njihove enopomenske opredelitve in sklepa, da te določbe KPK niso dajale pooblastila za pridobitev, obdelavo in objavo osebnih podatkov prejemnikov javnih sredstev v spletni aplikaciji, kadar Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) zoper posameznika še ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti niti izvajala nobenih ukrepov v skladu z ZintP. KPK kot organ oblasti veže načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena URS), zato bi glede na opisane (dovolj) jasne določbe tedaj veljavnega ZIntPK, ZVOP-1 in URS ter "obdelovalni model varstva podatkov" morala vedeti, da za poseg v tožničino ustavno pravico ni imela zakonske podlage. Dodatno težo pri presoji toženkine kvalificirane protipravnosti ima dejstvo, da je KPK z nezakonitim ravnanjem posegla v tožnico pravico do varstva osebnih podatkov, ki je ustavno varovana človekova pravica (38. člen URS), varstvo te pravice pa je v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja zagotovljeno tudi z EKČP (8. člen). Pri nezakonitem posegu v ustavno varovano (človekovo) pravico ve

Pravica do komunikacijske zasebnosti varuje posameznika, da se država ali nepovabljen tretji ne seznani s sporočilom, ki ga na daljavo posreduje prek kateregakoli sredstva, če lahko utemeljeno pričakuje svojo zasebnost. Anonimni avtor se z objavo komentarja na spletu ne odpove pravici do komunikacijske zasebnosti, ki je varovana z 37. členom Ustave RS. Ni zakonske podlage za pridobitev podatkov, ki bi omogočali identifikacijo avtorja na spletu objavljenega komentarja zaradi vložitve civilne ali zasebne kazenske tožbe. Kadar si pridejo ustavno varovane pravice in svoboščine v kolizijo, sodišče glede na okoliščine primera, ki jih ugotavlja v postopku, presodi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost. Predmet postopka za zavarovanje dokazov pred pravdo ni tehtanje ustavnih pravic strank, saj se v takem postopku ne ugotavlja utemeljenost terjatve (predlagatelj mora izkazati le obstoj pravnega interesa).

Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami (pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani ter pravici do svobode izražanja na drugi strani) civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP - navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve je bila v zadnjem času presežena. Izjavam politikov je priznana enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev. V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij. Ugotovitev, da je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo zasebnost ali njegovo čast i

Povezave med družbami so konkretno pravno relevantne z vidika odgovornosti, oziroma ko gre za presojo ravnanj različnih povezanih entitet. V takih primerih so lahko za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve toženke upoštevni ugovori strank, ki se nanašajo na vprašanje, katere osebe v konkretnem primeru tvorijo eno samo podjetje v smislu konkurenčnopravnih pravil. V obravnavanem primeru pa je iz očitane kršitve in navedb strank povsem jasno razvidno, da sploh ni (bilo) spora o okoliščinah, katere družbe (osebe) so bile, osebno vpletene v očitani kršitvi. V okviru uporabe 6. člena ZPOmK-1 oziroma 101. člena PDEU v obravnavani zadevi se upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali je cilj sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma ali lahko prizadene trgovino med državami članicami EU. Bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo do

Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zakonodajalec tudi v ureditvi postopka po ZMed imel ustavno dopusten razlog, da je v postopku s pritožbo zoper odločitve o pravici do objave popravka ali odgovora izključil uporabo določb ZPP glede vročitve pritožbe nasprotni stranki in možnost odgovora na pritožbo. Razlog učinkovitosti in pospešitve postopka je namreč pri odločitvi v zvezi s pravico do popravka ali odgovora ključen, saj lahko daljši časovni zamik pravico popolnoma izvotli. Vendar pa omenjeni ustavno legitimni cilj v zadevnih primerih, ko sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremeni, premočno trči od ustavno pravico do izjave nasprotne stranke.

Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja. Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.

Po drugem odstavku 79.a člena ZTuj-2 v primeru omejitve gibanja iz razloga, ker tujca iz objektivnih razlogov po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države (79. člen ZTuj-2), ki je daljše od treh mesecev, Upravno sodišče pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi preizkus utemeljenosti te omejitve gibanja. Ta institut sodnega preizkusa je namenjen zagotovitvi učinkovitega sodnega pregleda pridržanja v kontradiktornem postopku, kar narekuje tudi pravo EU.

Denarna socialna pomoč in otroški dodatek predstavljata temeljni socialni pravici, katerih namen je zagotavljanje minimalnih pogojev za dostojno življenje posameznika in njegove družine. Njuno bistvo ni zgolj v nominalni višini priznanega prejemka, temveč tudi v tem, da upravičencu omogoča samostojno razpolaganje s sredstvi na način, ki najbolj ustreza dejanskim potrebam družinskega življenja. Sprememba iz denarne oblike v izplačevanje v naravi pomeni vsebinsko omejitev te pravice, saj bistveno posega v možnost samoodločanja o porabi sredstev, namenjenih preživetju. Takšen poseg je lahko dopusten le pod pogoji, določenimi z zakonom, na podlagi zakonitega postopka in z izdajo obrazložene meritorne odločbe. To, kar tožnik uveljavlja kot sodno varstvo njegovih pravic v tem postopku na podlagi 4. člena ZUS-1, je mogoče opredeliti kot "pravico", ki ima "civilni" značaj v smislu člena 6(1) EKČP. Gre namreč za spor, ki je resen in pristen in rezultat tega postopka je odločilen za pravico, glede katere tožnik uveljavlja določen zahtevek, ki tudi ni očitno neutemeljen glede na domače pravo, in pri tem ni treba, da gre za neko materialno pravico iz EKČP. Zaradi pomanjkljive ob

Ne glede na ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju sodne izvedenke, da je za dolgoročen psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, ta sama po sebi ne more pogojevati začasne odredbe z izrekom ukrepa o prisilni napotitvi matere na psihiatrično zdravljenje oziroma diagnostiko, saj ne podlega pogoju ogroženosti iz 161. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 157. člena DZ. Otrokove pravice oziroma njegova korist se v razmerju do pravic staršev lahko zavarujejo s posegi v pravico do starševske skrbi, ne pa v druge osebnostne pravice staršev. Sodišče zato lahko z ukrepi za varstvo koristi otrok le prepreči staršu, da bi zaradi njegovega ravnanja ali opustitve otroku nastala škoda. Otroka mora zaščititi, ne more pa starša prisiliti v zdravljenje (zgolj) zato, ker bi bilo to "dobro za otroka" oziroma v njegovo korist.

Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot. Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.

Ustavna pravica obtoženca do zasebnosti se je morala umakniti ustavnim pravicam oškodovanke do zasebnosti, varnosti in njeni (ustavno varovani) lastninski pravici, ker se je video-nadzor, ki se je sicer izvajal na zasebnem zemljišču, hkrati izvajal na način, da se je snemalo zgolj zasebno zemljišče in je bil uporabljen zgolj za namen varovanja ustavnih pravic oškodovanke, ob tem pa so bili posnetki uporabljeni zgolj za namen dokazovanja obtožencu očitanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v za to predpisanem postopku.

Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.

Pri vprašanju rabe sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz okoliščine, da si pri rabi dela nepremičnine, po kateri naj poteka nujna pot, v času odločanja predlagateljica in nasprotna udeleženca konkurirajo z njenimi istovrstnimi načini (predvsem z vožnjami, premiki vozil, šlo naj bi za vzpostavljeno komunikacijsko površino, kot tako potrebno tudi samim nasprotnim udeležencem), temveč bi moralo upoštevati omejitev celotnega potenciala varovane lastninske pravice glede na vrsto nepremičnine.

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da toženec v kazenskem postopku, ki je potekal po tožnikovi zasebni tožbi zoper toženca, ni presegel meje svoje pravice do obrambe in posegel v pravice tožnika iz 34. in 35. člena URS, saj svojih izjav ni izrekel na način, ki kaže na zaničevalni namen.

Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega obvestila je, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed), v obravnavanem primeru torej podjetja A., d. o. o. Navedeno izhaja iz besedila 40. člena URS, ki pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva (posameznika, organizacije ali organa). Ker gre za varstvo zasebnega interesa prizadetega subjekta in njegovih osebnostnih pravic (časti, dobrega imena, ugleda, zasebnosti ali dostojanstva), torej za močno osebnostno noto, lahko prizadeti zahteva objavo popravka zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji. Popravek lahko prizadeti zahteva le zase, ne more pa ga zahtevati še za tretjega. Če se popravek le v delu besedila ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, temveč komentira neustrezna ravnanja druge osebe, je podan odklonitveni razlog iz prvega odstavka 31. člena ZMed, kar narekuje zavrnitev zahtevka. Izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, med kolidirajočimi pravicami pa je treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen URS). Popravka zato tudi ni mogo

Novejša sodna praksa šteje, da je v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne; da se učinkovanje nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve in da če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Načeloma torej velja, da je le izrek o ugotovitvi razmerja predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita. Vendar pa je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi glede na okoliščine primera (specifičen položaj, ko je tožnik sprejel ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023, zato mu z nezakonito odpovedjo delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je obstajalo še do 30. 11. 2024) in dikcijo tretjega odstavka 91. člena ZDR-1, po katerem se "v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem", ustrezno ugodilo postavljenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi in njeno razveljavitev ter razvezo novo podpisane pogodbe o zaposlitvi. Ni

Za sodišče je dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku. Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU. Prvotnemu tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115 Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in