63. člen ZUS-1

Pozitiven rezultat sistema EURODAC v okviru postopka ponovnega sprejema prosilca šteje za formalni dokaz, ki vzpostavlja odgovornost države članice, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem. Upravno sodišče ni za nazaj popravljalo pomanjkljive obrazložitve upravnega organa, temveč je pritrdilo obstoju odgovornosti Republike Hrvaške po točki b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, dodatno pa je zgolj pojasnilo, da bi odgovornost Republike Hrvaške za obravnavo prošnje obstajala tudi na podlagi prvega odstavka 13. člena iste uredbe zaradi nezakonitega vstopa. Nenazadnje tudi, če bi Upravno sodišče odločitev predaje oprlo na več pravnih podlag, to ne bi pomenilo nedopustnega posega v obrazložitev upravnega akta, saj tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1 sodišču omogoča, da tožbo zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Sodišče te razloge sámo navede v sodbi.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo na podlagi 63. člena ZUS-1 v povezavi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa GURS, kar je v sodbi tudi jasno navedlo. Zoper to sodbo pa pritožba ni dovoljena in je v skladu z zakonom postala pravnomočna, saj pritožba ne oporeka, da sodišče v sodbi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni na tej podlagi spremenilo sklepa GURS.

Prvostopenjski organ je tožniku z odločbo o odmeri dohodnine od obresti za obdobje 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 odmeril davek. Tožnik je davčnemu organu še pred zapadlostjo plačal znesek po tej odmerni odločbi z uporabo QR kode na plačilnem nalogu, a je kljub temu del dohodnine od obresti po tej odmerni odločbi ostal neplačan, posledično pa izdan izpodbijani sklep, saj je davčni organ na podlagi 93. člena ZDavP-2 s plačilom poravnal že zapadlo obveznost za plačilo dohodnine od oddajanja premoženja v najem.

Pritožba v upravnem sporu je pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo. Zato je potrebno ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt, če naj ugovori vodijo do uspeha s pravnim sredstvom. Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Taka razlaga pravil ZMZ-1, kdaj je dopustno uporabiti pravila pospešenega postopka, pa je po vsebini pravilna. Diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Upravno sodišče je dopolnilo obrazložitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe z oceno spoštovanja načela nevračanja na podlagi sodne prakse SEU in ESČP. ZUS-1 Upravnemu sodišču omogoča, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Te razloge pa sodišče navede v sodbi. Zato zgolj dopolnitev obrazlo

Iz poslovnega izida po presoji sodišča ne izhaja da bi tožnik utrpel aprila ali maja 2020 upad prihodkov v višini vsaj 20 % glede na april ali maj 2019.

Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi. Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, tako ni zajemalo omenjene diskriminacije, kar pa po presoji prvostopenjskega sodišča ni bila posledica opustitev toženke v upravnem postopku, ki je bil izveden pravilno in zakonito, ob upoštevanju vseh procesnih garancij prosilca in standardov deljenega dokaznega bremena v povezavi s sodelovalno dolžnostjo organa, čemur (pri)tožnik konkretizirano ne nasprotuje. Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na to, da je diskriminacija Berberov s strani Arabcev splošno znano dejstvo. Ȍeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, če je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj bi moral pritožnik kot prosilec za mednarodno zaščito sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo (prvi dostavek 21. člena ZMZ-1). Zgolj navedba pripadnosti etnični skupini Berberov pa take trditvene podlage nima. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavlj

Investitor lahko (razen v primeru enostavnih objektov) gradi le na podlagi gradbenega dovoljenja, za katerega tožnika priznavata, da ni bilo pridobljeno. Sama vloga za legalnost gradbenih posegov, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, ne zadostuje. Zato dejstvo, da je bila vloga vložena, ni pravno pomembno, prav tako pa tudi ni relevanten razlog, zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Glede na to toženka teh dejstev ni bila dolžna ugotavljati in se do teh navedb ni bila dolžna opredeliti.

Upravno sodišče je zaradi spremenjene pravne podlage za odločitev tožnici (revidentki) dolžno zagotoviti pravico, da poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se mu očita z odločbo davčnega organa. V upravnem sporu je namreč tožniku zagotovljena možnost do učinkovitega sodelovanja oziroma možnost učinkovitega odzivanja na vsa procesna ravnanja, ki lahko vplivajo na njegove v materialnem pravu določene pravice, pravne koristi ali dolžnosti (torej na njegov pravni položaj) in s tem možnost aktivnega vplivanja na odločitev samo, če lahko navaja tudi (nova) dejstva in predlaga izvedbo (novih) dokazov. Teh namreč zaradi naknadno spremenjene pravne podlage praviloma ni mogel predložiti oziroma ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta in glede njih torej ne more biti prekludiran. Po drugi strani navedeno vzpostavlja dolžnost sodišča po izvajanju nadaljnjega materialnega procesnega vodstva (t. i. odprtega sojenja). Čeprav je revidentka v zadnji pripravljalni vlogi dala predloge za zaslišanje istih oseb kot že v tožbi (ti tožbeni predlogi so bili zavrnjeni kot prepozni), pa so ti predlagani dokazi ne samo nov

Ker tožnica z ugovorom v zvezi z ocenjevanjem po 1. merilu (Predstavitev na Demo dnevu v okviru pred-selekcijskega postopka tekmovanja), ne more uspeti, saj ni vložila tožbe na konkretnost postopka,so posledično tudi njeni ugovori v zvezi z ocenjevanjem po 3. merilu (Inovativnost) pravno nepomembni. Četudi bi tožnica zatrjevano uspela dokazati, to namreč ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča, torej da bi sodišče odločitev toženca, da se vloga tožnice na Javni razpis ne odobri, presodila kot nezakonito ter da bi izpodbijani sklep toženca odpravila.

V primeru, ko razpoložljiva sredstva ne zadostujejo za vse vlagatelje, ki so dosegli minimalen prag, v poštev za sofinanciranje pridejo le vloge z največjim številom točk, in sicer se razpoložljiva sredstva vlagateljem dodeljujejo do porabe sredstev, namenjenih posamezni kohezijski regiji. Izpodbijani sklep tudi ni nezakonit iz razloga, ker iz obrazložitve ni razvidno, na katero mesto je bila uvrščena tožničina vloga. Take vsebine obrazložitve namreč ne Javni razpis ne ZUP ne zahtevata.

Stavbna zemljišča so le tista, ki so bila po svojem pravnem statusu (ki jim ga je določil predpis) stavbna že ob podržavljenju ali pa so bila kot taka podržavljena, ne pa npr. tista, ki so bila podržavljena kot kmetijska, četudi z namenom uporabe za gradnjo. Zato tudi ni pomembno, kakšna je bila dejanska raba zemljišča ob podržavljenju, niti kakšen je sedanji pravni status teh zemljišč.

Tožnik zmotno uveljavlja, da glede na razglašeno epidemijo bolezni COVID-19 roki niso tekli do 1. 2. 2021 in da je zato 15. 2. 2021 vložena pritožba pravočasna. Res je, da je bila v relevantnem času, ko je tekel rok za pritožbo, razglašena epidemija. In sicer je bila epidemija v tem času razglašena z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 190/2020), ki je veljal od 18. 12. 2020 do 16. 1. 2020, in Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 5/2021), ki je veljal od 17. 1. 2021 in se je uporabljal do 17. 3. 2021. Vendar pa z nobenim predpisom v temu času ni bil prekinjen tek rokov za vložitev pravnih sredstev v upravnih postopkih.

Določbe Procesene direktive in z njo povezano prakso Sodišča EU je treba razumeti kot minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru nacionalne procesne avtonomije. Ne glede na razlog pospešitve postopka sodišče ne sme opustiti procesnih dejanj (tako tudi ne zaslišanja prosilca), ki so potrebna, da se prosilcu zagotovi učinkovito sodno varstvo. Tudi v sodnem postopku presoje zakonitosti zavrnjenih prošenj za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljenih sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), le izjemoma, če gre za primere iz 59. člena ZUS-1, lahko odloči brez nje, kar pa mora v sodbi tudi utemeljiti. Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.

Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je utemeljena na klasični prekluziji, poznani v praktično vseh pravnih postopkih, po kateri se preprečuje zloraba in neupravičeno podaljševanje postopkov s strani strank z zahtevo, da se za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov v postopkih terjajo upravičeni razlogi, ki jih mora izkazati sama stranka. S tem pa v okviru postopkov kot v obravnavani zadevi domneva nedolžnosti in s tem povezan privilegij zoper samoobtožbo ter pravica do obrambe iz 48. člena Listine nima nič skupnega. Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen ne navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven v

Ko tožnik šele v sodnem postopku navede dejstva in dokaze, ki bi jih sicer lahko brez ovir predložil že v upravnem postopku, je pomembno, da način, na kakršnega je tožnik pridobil dokaz o zatrjevanem novem dejstvu in njegova vsebina, kot jo je tožnik povzel v tožbi, ne vzbujata nikakršnega dvoma v tem smislu, ali bi sodišče moralo zaslišati tožnika tudi v sodnem postopku. Tožnikov zahtevek glede načela nevračanja je očitno neutemeljen. Izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika v konkretnem primeru ni potrebna, ker nobeno dejstvo „ne kaže na to,“ da bi bilo zadevo treba presoditi drugače, kot jo je presodil organ, ki je izdal izpodbijani akt oziroma, da podrobna, popolna in ex nunc presoja ne bi bila možna zgolj z vpogledom v spis oziroma v vsebino tožbe, kjer je prevedena priložena izjava v angleščini. Kar zadeva subsidiarno zaščito tožnik z ničemer ni utemeljeval in tudi ni predložil nobenih informacij o stanju v Alžiriji, kar bi kazalo na možnost, da bi bil tožniku dostop do trga dela, in sploh do drugih storitev v državi, ki so morda namenjene socialno ogroženim, namerno preprečen s strani državnih subjektov ali drugih, a ga država ne bi hotela zaščititi.

Zakonsko urejene možnosti napredovanja v sodniški karieri so tako na eni strani gradnik posebej pomembnega javnega interesa, tj. kakovostnega in učinkovitega izvrševanja sodne oblasti, na drugi strani pa omogočajo uresničevanje upravičenega interesa ustreznega poklicnega napredovanja sodnikom pod enakimi pogoji. Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu prostor presoje daje, da v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika navedenega javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje. Namen prostega preudarka izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnga sveta. Besedilo četrtega odstavka 34.a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za tu sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbi

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 62. člena ZPSto-2, ko je zaključilo, da je tožena stranka pristojna za odločanje o zahtevi stranke z interesom za povrnitev stroškov storitve preverjanja, ki so nastali pri carinskem posredovanju poštne pošiljke? 2. Ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbi 27. člena ZICZEU in 185. člena Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije ter izvedbene akte slednjega, ko je zaključilo, da Dovoljenje tožeči stranki, da nastopa kot deklarant in dolžnik v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami, daje tožeči stranki pooblastilo, da sama izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev v smislu določbe drugega odstavka 27. člena ZICZEU? 3. Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, da tožeča stranka v javnem pravu v zvezi z opravljanjem nalog, poverjenih z Dovoljenjem za nastopanje v vlogi deklaranta, nima pravne podlage za zaračunavanje stroška carinskega preverjanja v postopku carinskega posredovanja?

Sodišče ne verjame tožniku, da uporablja le pripravljalni del kuhinje in da ta meri samo 3 m2. Sodišče dopušča možnost, da je to izmera pulta, štedilnika, pomivalnega korita in hladilnika. Nikakor pa to ne more biti površina celotnega pripravljalnega dela kuhinje, saj je treba šteti celoten prostor kuhinje, v katerem se ta pripravljalni del nahaja, ne pa zgolj površino prostora, ki jo zavzemajo pult, štedilnik, pomivalno korito in hladilnik.

Temeljni pojmovni okvir civilnopravnega razmerja je v prirejenosti in enakopravnosti, avtonomiji in pravni svobodi pravnih subjektov, ki vzpostavljajo ta razmerja. Določeno razmerje ima civilnopravni značaj, če je nastalo med strankami na ravni prirejenosti, če so torej stranke stale nasproti ob ustanovitvi razmerja kot enakopravni udeleženci razmerja. Če pa so pravice in dolžnosti strank posledica podrejenosti pod javno oblast, če je javni organ nastopal nasproti strankam avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo, potem ima tako razmerje značaj upravnega razmerja ali upravne zadeve. Upravni spor je postopek, kjer se odloča o zakonitosti predpisov državnih organov, hkrati pa tudi o zakonitosti in odpravi posamičnih dejanj, s katerimi se po mnenju tožnika onemogoča oziroma neutemeljeno otežuje njegov dostop do osnovnošolskega izobraževanja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodnine, delavno področje upravnega sodišča pa odločanje o zakonitosti predpisov in ureditev razmerja, s tem, da mora upravno sodišče pri ureditvi razmerja, če ugotovi nezakonitost akta, upoštevati javni interes, kar pa pomeni, da lahko uredi razmerje tudi na