25. člen ZUS-1

Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 30/2017 navedlo, da se v upravnem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, v primeru, če stranki obveznosti ni mogoče naložiti, ne predvideva izdaje (ugotovitvene) odločbe, temveč se postopek ustavi s sklepom (četrti odstavek 135. člena ZUP). Izdaja sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka pomeni, da je ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa in je zato treba postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, ustaviti. Ker tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, so neupoštevne tožbene navedbe, da bi morala biti v njegovem izreku ugotovljena kršitev predpisa. ZUP v drugem odstavku 113. člena določa, da gredo v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem; če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v

V četrtem odstavku 39. člena ZUS-1 je za primer, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt pa je izdal po vložitvi tožbe, določeno, da sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka tak akt izdala in da je možna pritožba na drugo stopnjo, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo, kakor sta predlagali tudi obe stranki.

V okviru odmernega postopka je bila izdana odločba, s katero je bilo pritožbi zoper odmerno odločbo ugodeno in je bila odmerna odločba odpravljena, to pa je vodilo k izdaji sklepa, s katerim je bil umaknjen izpodbijani sklep in sodišču odrejen izbris predznambe zastavne pravice ... To pomeni, da je bilo postopanje prvostopenjskega davčnega organa v zvezi z zavarovanjem posledica odmernega postopka in ne morebitnega uspeha tožnika v postopku zavarovanja.

Dejstvo, da so se mladoletni tožniki namesto v šoli izobraževali na daljavo, je bila neposredna posledica odločitve njihovih zakonitih zastopnikov in njihove proste izbire, da ne podajo soglasja za samotestiranje, čeprav je ta ukrep temeljil na 39. členu ZNB, in je bil tudi po presoji Ustavnega sodišča RS primeren ter nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja, in sicer za preprečitev ali omejitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 in s tem zagotovitev varovanje zdravja ter življenja ljudi.

Ker je tožena stranka izdala novo odločbo šele po tem, ko je tožnik vložil tožbo v tem upravnem sporu in po tem, ko jo je sodišče pozvalo k dostavi spisa zadeve ter k morebitnemu odgovoru na tožbo, sodišče ocenjuje, da je bila tožba v predmetni zadevi potrebna. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz petega odstavka 25. člena ZUS-1, saj z novoizdanim upravnim aktom ni bilo dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sodišče je zato o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in odmerilo stroške skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bilo izdano delovno dovoljenje tožnici vročeno 12. 6. 2023, tožnica pa na poziv sodišča ni podala izjave vse do izdaje sklepa, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo. V obravnavani zadevi je tožnica imela na voljo pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa, ki pa je tožnica ni vložila, torej bi bila onemogočena meritorna obravnava tožbe na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, če ne bi bili podani pogoji za ustavitev postopka po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožničine priglašene stroške postopka zavrnilo.

Stroški v upravnem sporu se povrnejo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.

V obravnavani zadevi je tožnica tožbo umaknila, ker je drugostopenjski organ po vložitvi tožbe zaradi molka organa pozneje med sodnim postopkom izdal upravni akt in odločil o tožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tožničine izjave o umiku z dne 5. 9. 2023 ravnalo, kot mu narekuje tretji odstavek 39. člena ZUS-1, in predmetni postopek ustavilo.

Tožena stranka je izdala drugostopenjsko odločbo, s katero je dokončno odločila o tožnikovi pravici, znotraj določenega dodatnega 7-dnevnega roka. Upoštevajoč dejstvo, da tožniku drugostopenjska odločba v času vložitve tožbe še ni bila vročena in posledično z izdajo le-te ni bil seznanjen, pa sodišče ocenjuje, da je bila tožba v trenutku vložitve upravičena, zato se mu povrnejo stroški postopka.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z odločbo, izdano med upravnim sporom, izpodbijano odločbo odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek. Z novo odločbo torej ni bilo dokončno odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke. V takem primeru se stroški postopka odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, torej po Pravilniku. Navedeno stališče podpira tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (prim. sklepe v zadevah I Up 138/2015, I Up 158/2014 in I Up 271/2012).

Ker se je tožeča stranka na poziv sodišča iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 odzvala z izjavo, da je z novo izdano odločbo zadovoljna, je sodišče ravnalo, kot mu narekuje tretji odstavek 39. člena ZUS-1 in postopek ustavilo.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z odločbo, izdano med upravnim sporom, izpodbijano odločbo odpravila in zadevo vrnila organu v ponovni postopek. Z novo odločbo torej ni bilo dokončno odločeno o pravici tožeče stranke. V takšnem primeru se stroški odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Navedeno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah I Up 271/2012 in I Up 206/2012.

Zmotno je pritožnikovo naziranje, da je njegov pravni interes za obravnavo izpodbojne tožbe podan, ker je bil ob vložitvi tožbe kazenski postopek I K 1758/2018 še v teku. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, mora biti pravni interes za odločanje o tožbi podan ves čas trajanja upravnega spora, ne le ob vložitvi tožbe (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi pa je bil po vložitvi tožbe kazenski postopek I K 1758/2018 pravnomočno ustavljen. S tem je izpodbijana odločba izgubila pravni učinek in kot taka pritožniku ni več preprečevala, da bi bil v novih zadevah imenovan za upravitelja v postopkih po ZFPPIPP. Ravno slednje pa je tista posledica, ki bi jo pritožnik dosegel v primeru eventualnega uspeha z izpodbojno tožbo. Vrhovno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal, da ima za predmetno tožbo (še vedno) pravni interes.

Tožena stranka je na podlagi 273. člena ZUP odpravila odločbo ter zadevo vrnila v ponovno odločanje. Ker tožnika nista izjavila, da pri tožbi vztrajata, je sodišče postopek v tem delu ustavilo. Ker pa sta tožnika v kasnejši vlogi razširila tožbo in jo usmerila zoper odločbo, izdano na podlagi 273. člena ZUP, je sodišče v nadaljevanju odločilo tudi o tej razširitvi tožbe. V odgovoru na poziv tožnika nista sporočila, da vztrajata pri tožbi ali da tožbo razširjata, pač pa sta šele s kasnejšo izjavo navedla, da razširjata tožbo tudi na odločbo, kar pa ni pravočasno, pri čemer je rok iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 zakonski in prekluziven. Upravni spor z razširitvijo tožbe na konkretni pozneje izdani upravni akt ni dopusten, saj odločba ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici ali pravne koristi tožeče stranke, ampak sta bili z njo odpravljeni odločbi organa prve in druge stopnje ter zadevo vrnjena v ponovno odločanje upravnemu organu.

V obravnavani zadevi sta tožnika tožbo umaknila, ker je organ med sodnim postopkom izdal drug upravni akt, s katerim je odpravil izpodbijanega. Kateri stroški so potrebni in koliko znašajo odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Priglašenih stroškov za pregled listin in študij upravnega spisa sodišče ni priznalo, ker je ta strošek priznan v okviru stroškov za sestavo tožbe. Sodišče prav tako ni priznalo stroškov konference s stranko, saj je to vsebovano v okviru priznanih stroškov za vložitev tožbe.

Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni ak,t ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V primeru iz prejšnjega odstavka zahteva sodišče od tožnika, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. Tožnik tožbe ni razširil na novi upravni akt, zato je sodišče, na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, postopek s sklepom ustavilo.

Ker je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom z dne 14. 12. 2021 ugodilo tožničini tožbi in odpravilo sklep Disciplinskega sodišča Sodnega sveta RS z dne 9. 4. 2018 (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zavrnilo predlog za izrek disciplinske sankcije namestnice disciplinske tožilke z dne 6. 12. 2017, modificiran na glavni obravnavi 5. 2. 2018 in 9. 4. 2018 (4. točka 357. člena ZKP in 44. člen ZSSve), bremenijo stroški disciplinskega postopka, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZSSve), toženka pa mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške upravnega spora, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1), saj sodišče v obravnavani zadevi ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije).

Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo. Sodišče je postopek ustavilo, ker je tožnica podala umik tožbe, saj je med sodnim postopkom prejela plačilo zahtevanega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To dejstvo med strankama ni sporno. Sporno ni niti dejstvo, da tožena stranka med sodnim postopkom ni izdala drugega upravnega akta, s katerim bi spremenila ali odpravila izpodbijani upravni akt ali v primeru molka izdala upravni akt, kar so zahteve iz 39. člena ZUS-1 in na katere veže ZUS-1 v tretjem in četrtem odstavku 25. člena posebna pravila odmere stroškov postopka v primeru umika tožbe. Zato velja v obravnavani zadevi splošno pravilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče postopek ustavi.

Ker revizija zoper sklep Upravnega sodišča o stroških ni dovoljena, ni dovoljen niti predlog za njeno dopustitev. Stranka z interesom pa je vložila prav tak predlog, saj v njem predlaga dopustitev revizije izključno glede sklepa o stroških. Ker tak predlog ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

Upravičenost stranke do povrnitve stroškov upravnega spora je odvisna od narave spora in uspeha v postopku ter kot akcesorna posledica presoje o glavni stvari sama po sebi ne more izkazovati pravne koristi za presojo (ne)zakonitosti izpodbijanega akta.