11. člen ZIntPK

Tožena stranka je odločbo izdala, ne da bi pred dokončnim sprejetjem odločitve pridobila izjavo obravnavane osebe o očitkih in ugotovitvah glede kršitev oziroma jih zaradi napačnega štetja rokov pri izdaji odločbe ni upoštevala. Po določbi osmega odstavka 13. člena ZIntPK namreč lahko tožena stranka sprejme ugotovitev ali odločitev, kot so bile v osnutku ugotovitev, šele po prejemu odgovora obravnavane osebe, pri čemer se je dolžna opredeliti do navedb iz odgovora obravnavane osebe. Tožena stranka v obravnavanem primeru tega ni storila, kar je bistvena kršitev sedmega odstavka in 1. alineje osmega odstavka 13. člena ZIntPK, s tem pa je kršila tudi določbo 9. člena ZUP.

Načelna opredelitev pojma lobiranje še ne zadostuje za ugotovitev kršitve v posameznem oziroma v konkretnem primeru, saj je glede na zakonsko definicijo lobiranja treba določno ugotoviti ravnanje lobista, tj. na kateri postopek sprejemanja odločitve oziroma na sprejem katere odločitve (njeno vsebino) je nameraval lobist vplivati. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru to ravnanje ni konkretno opredeljeno kot predmet postopka (odločitev), pri čemer tudi ne izhaja iz razlogov za odločitev (obrazložitev). Toženka namreč nikjer v izpodbijanem aktu ni ugotovila, na katero odločitev ministra oziroma drugih uradnikov ministrstva naj bi tožnik sploh želel vplivati.

Tožnica je za zastopanje v zadevi suma kršitve ZIntPK pooblastila odvetniško družbo, ki je v istem času opravljala storitve za javni zavod. Ker tožnica temu, da je odvetniško družbo pooblastila za to storitev in niti temu, da je odvetniška družba v tem času zastopala javni zavod, v tožbi ne ugovarja, je med strankama nesporno, da je izvršila tisto dejanje, ki ji ga toženka očita kot kršitev. Toženkina razlaga, da v okoliščinah, ko imata uradna oseba in oseba, katere predstavnik je, istega odvetnika, obstaja možnost nasprotja interesov, je razumna in logična. To še posebej velja, kadar gre za zastopanje uradne osebe v postopku, ki se tiče opravljanja njene funkcije v javnem zavodu. Ker tožničino ravnanje tako predstavlja (vsaj možno) nasprotje zasebnega in javnega interesa, je bila na njeni strani tudi dolžnost, da se takemu (možnemu) nasprotju interesov izogne.

Zaključne ugotovitve so ugotovitveni upravni akt v smislu določil 2. člena ZUS-1, saj tožena stranka z njimi ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti iz 41. in 43. člena ZIntKP, s tem pa posega v pravni položaj tožnika. Oseba, na katero se poimensko tak akt nanaša, ima pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava. Pravna podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, zatrjevane kršitve in narava Zaključnih ugotovitev sodišču postavljajo okvir sodnega odločanja, zato je presoja sodišča v tem upravnem sporu zadržana ter omejena predvsem na presojo, ali so bile tožniku v spornem postopku nadzora nad premoženjskim stanjem, vključno z izdajo in objavo izpodbijanega akta, kršene zatrjevane temeljne pravice. Ugotovitev, da je tožnik imel možnost med postopkom sproti pojasnjevati svoja stališča dejanske in pravne narave ter odgovarjati na

Objava pritožničinih osebnih podatkov bi lahko temeljila na osmem odstavku 13. člena ZIntPK, če bi toženka pred objavo opravila in zaključila celoten postopek zaradi suma korupcije v skladu z navedenim členom. Vendar iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi toženka zoper pritožnico vodila postopek in ugotovila kršitve po tem členu niti pred niti po sporni objavi pritožničinih osebnih podtakov. Objava pritožničinih osebnih podatkov bi bila skladna z URS (in ZVOP-1) samo, če bi za takšno obdelavo podatkov poleg možnosti iz 13. člena ZIntPK obstajala druga določna zakonska podlaga, vendar te po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo.

Ker gre v obravnavani zadevi za oblastveno odločitev in tožena stranka v Zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja tožnika v posamičnem primeru, so Zaključne ugotovitve akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) posameznika (tožnika), ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato je treba tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo (23. in 15. člen Ustave RS v povezavi s 157. členom Ustave RS), ki pa je ob ustavno skladni razlagi prav v tem, da se mu zagotovi polna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, torej ob vsebinsko celoviti presoji vseh pravnih kot tudi dejanskih okoliščin, saj za zadržanost ali omejenost take presoje ni ne ustavnih in ne zakonskih omejitev. Le v primeru upravnega spora zaradi nezakonitosti dejanja se v izrek vnese njegov kratek opis in čas storitve dejanja, torej okoliščine, ki služijo njegovi individualizaciji, medtem ko se ta v primeru izpodbijanja pravnega akta opravi z njegovim poimenovanjem, številko, datumom ipd. V obeh primerih gre torej za konkretizacijo posamičnih aktov ali dejanj, ki

V javnem sektorju se izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. ZIntPK nima časovnih omejitev za objavo podatkov o avtorskih in podjemnih pogodbah sklenjenih v javnem sektorju. Omenjena časovna omejitev se nanaša samo na hrambo podatkov pri UJP.

Zakonitost zaključnih ugotovitev ni odvisna le od materialne zakonske podlage v petem odstavku 13. člena ZIntPK, temveč tudi od tega, ali je bil izdan v skladu s predpisanim postopkom, s čimer je tožniku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zakonodajalec s prvim odstavkom 11. člena ZIntPK Komisiji za preprečevanje korupcije ni dal pooblastila za avtonomno predpisovanje postopkovnih določb, temveč zgolj za podrobnejšo ureditev načina njihovega izvrševanja. Komisija med tem, ko obravnavani osebi pošlje osnutek ugotovitev v izjasnitev, in objavo ugotovitev na svoji spletni strani, ne sme opravljati nobenih nadaljnjih postopkovnih dejanj (torej nadaljevati postopka), niti razlogov svojih ugotovitev dopolnjevati s takimi, o katerih se obravnavana oseba ni mogla opredeliti. Z drugačnim ravnanjem je očitno kršena temeljna procesna pravica obravnavane osebe do izjasnitve.

Glede v tem primeru vložene tožbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so za njeno obravnavanje v upravnem sporu izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Tožena stranka je v tem primeru, glede na zaključke, ki jih je sprejela, in pravno kvalifikacijo posameznih dejanj tožnika v Zaključnem poročilu presegla svoja zakonska pooblastila iz 45. člena ZIntPK ter v prekoračenem delu vsebinsko izdala akt iz 13. člena ZIntPK, s čimer je prevzela zakonska pooblastila in pristojnosti drugih organov. Glede na vsebino in obliko Zaključnega poročila in še zlasti zaključke, ki jih je sprejela, bi pretežni del takega Zaključnega poročila po presoji Vrhovnega sodišča lahko temeljil le na določbah 13. člena ZintPK. Pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila v tej obliki in vsebini ni dana v V. poglavju in tudi ne v 18. členu ZIntPK. Glede na navedeno je utemeljen tožbeni ugovor, da niso bile spoštovane tožnikove procesne pravice. Zaradi nespoštovanja procesnih pravic pa je bila kršena tožnikova ustavna pravica, ki jo zagotavlja Ustava RS v 22. členu, to je enako varstvo pravic v postopku pred (med drugim) državnimi organi, k

Ker gre za tožbo po 4. členu ZUS-1, torej za subsidiarni upravni spor, v katerem je presoja sodišča omejena na to, ali so bile z napadenim aktom oziroma z dejanjem kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, navedene v tožbi, presoja ne zajema celotne presoje napadenega akta in postopka njegove izdaje ter še toliko manj presoje v aktu ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene. Komisija je kot kolegijski organ (prvi odstavek 11. člena ZIntPK) delala v zakoniti sestavi in osnutek ugotovitev sprejela s predpisano večino. Vložena zahteva istega sodišča za oceno ustavnosti določb določenega zakona (o kateri še ni odločeno) v eni zadevi, ne predstavlja formalne ovire za vodenje postopka v drugi zadevi, pa čeprav gre za isto pravno vprašanje. Ker že osnutek ugotovitev o konkretnem primeru med drugim vsebuje tudi opis dejanskega stanja (šesti odstavek 13. člena ZIntPK), mora uradna oseba pred sprejetjem osnutka na seji komisije relevantno dejansko stanje ugotoviti. V tej fazi postopka uradna oseba za pripravo osnutka ugotovitev zbira procesno gradivo, ocenjuje njegovo dokazno vr

Pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 ni enak pravnemu interesu tožnika v postopku, ki ga vodi tožena stranka, oziroma pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic ni mogoče pogojevati z obstojem pravnega interesa oziroma izboljšanjem tožnikovega pravnega položaja v postopku, ki ga vodi tožena stranka.