4. člen ZIntPK

Funkcionarji in javni uslužbenci ravnajo v skladu z integriteto, če spoštujejo pravne predpise in temeljna etična načela, ki veljajo v družbi. S tem, ko pri opravljanju nalog ravnajo zakonito (načelo zakonitosti) in pošteno (etično) oziroma v skladu s pravno dopustnimi cilji, aktivno pripomorejo k udejanjanju vrednot pravne države, to pa v javnosti vzbuja zaupanje v njihovo delo kot tudi v delo državnih ali lokalnih institucij, v okviru katerih jim je zaupano opravljanje določene funkcije, naloge, pooblastila ali jim je dana druga pristojnost. Zahtevo za vpogled v vse postopke, ki so bili podlaga za pripravo dokumenta ter za njegovo izločitev in uničenje, je tožnik podal direktorju občinske uprave, s čimer je očitno želel vplivati na njeno delo, čeprav za usmerjanje ali nadziranje občinske uprave ni imel pooblastila župana. Navedeno tudi po presoji sodišča predstavlja ravnanje, ki ni v skladu s pričakovanim delovanjem funkcionarja, saj ni zakonito oziroma v skladu z določbami ZLS, iz katerih izhaja, da lahko podžupan usmerja in nadzira občinsko upravo le, če ima za to pooblastilo župana, ki je že po samem zakonu pristojen usmerjati in nadzirati upravo lokalne skupnosti.</p

"Poslovni stiki" iz 13. točke 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, Ur. l. RS, št. 69/2011) pomenijo tudi odnos dogovarjanja oziroma sodelovanja, ki obstaja ali je obstajal med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo pri opravljanju dela v povezavi z nalogami oziroma obveznostmi, za katere so te pristojne oziroma zadolžene. Še več: analiza relevantne zakonske določbe pokaže, da formalna opredelitev stikov kot osebnih, političnih ali poslovnih niti ni odločilna. Gre namreč za zelo široko in splošno naštevanje področij, ki se med seboj prekrivajo, tako da skupaj pokrivajo praktično vse vidike medosebnih odnosov, morebitna napačna formalna opredelitev stika (kot na primer osebnega namesto poslovnega) pa nima nobenih pravnih posledic. Kot pravilno opozarja revidentka, je v tem pogledu bistveno pomembneje, ali odnos med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo dosega takšno kakovost, da lahko pripelje do nastanka nasprotja interesov. To pa je, kot pri vsakem nedoločnem pravnem pojmu, odvisno od okoliščin primera.

Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih nasprotnih trditev na ustni obravnavi z zaslišanjem predlaganih prič in tožnika, zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih ugotovitev o konkretnem primeru. Ker so bila na opisani način bistveno kršena pravila postopka, posledično ni mogoče zaključiti, da je bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo.

Toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu, da kot priči zasliši G. G. in H. H. z obrazložitvijo, da za namen razjasnitve dejanskega stanja ni potrebno. Ker G. G. in H. H. nista sodelovali pri omenjenem glasovanju, po mnenju toženke razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve, dokazni predlog pa tudi ni konkretiziran. Po presoji sodišča toženka dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič G. G. in H. H. toženka ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov. Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič G. G. in H. H. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.

Funkcija člana Sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti (PMSNS) zaradi možnega nasprotja med interesi lokalne skupnosti, ki jih prestavlja župan ter interesi madžarske samoupravne narodne skupnosti, ki jih zasledujejo člani Sveta PMSNS, po naravi stvari ni združljiva s funkcijo poklicnega župana kot funkcionarja občine, ki jo opravlja tožnik. Članstvo župana v Svetu PMSNS zato nedvomno predstavlja okoliščino, ki vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristansko in objektivno opravljanje nalog župana v smislu 11. točke 4. člena ZIntPK, zaradi česar je zakonodajalec navedeni funkciji opredelil kot nezdružljivi.

Z nedoločenim izrekom oziroma kopičenjem dejstev v izreku, ki niso hkrati opis očitanega ravnanja, je izrek nejasen, posledično pa se zaradi nejasnega izreka tožniku zmanjšuje možnost učinkovite obrambe. Ugotovitve toženke so nejasne, zato se posledično izpodbijanega akta ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

V skladu z 2. členom Statuta PMSNS je pravna oseba javnega prava, A. A. pa je njen zastopnik, zato v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZIntPK gre za dejavnost, ki po zakonu ni združljiva z opravljanjem javne funkcije. Poslanci Državnega zbora RS niso izvzeti iz sistemske ureditve v ZIntPK, katere namen je ustvariti enotni in celoviti pravni okvir na področju integritete in preprečevanja korupcije. V posledici ugotovljene nezdružljivosti je bilo v skladu z 29. členom ZIntPK odločeno, da se poslancu izda opozorilo za odpravo nezdružljivosti.

Revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe, saj lahko Vrhovno sodišče revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.

Toženka je zaključila, da ravnanje tožnika predstavlja kršitev integritete, ko je ugotovila, da tožnik kot član A. ni ravnal, kot je pričakovano in odgovorno, ko je na 7. seji NS A. po predhodnem ustnem obvestilu B. B., predsednika NS, da so vse pogodbe z naročniki tržnih storitev, torej tudi pogodba s časopisom C., označene kot poslovna skrivnost in pred odločanjem ter sprejemom kakršnegakoli sklepa NS o pobudi za pridobitev omenjene pogodbe in načinu seznanitve/vpogleda, vzel mapo s pogodbo in aneksom, ki sta bila označena kot poslovna skrivnost, in zapustil sejo.

Prekoračitev pooblastila ni nedopustna v vsakem primeru. Še zlasti to velja, če stališče pooblastitelja, kot v konkretnem primeru, ni nedvoumno in vnaprej znano. Nedopustna je namreč po pravilih obligacijskega prava gestija le v primeru, če jo pooblastitelj prepove. Če pa prepovedi ni, je dopustno, da se v primeru, če bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, posel vendarle opravi, s tem da je pri presoji treba upoštevati, kaj je resnična volja pooblastitelja in kaj je njegov objektivni interes, in s tem uporabiti tako objektivni kot subjektivni kriterij nujnosti oziroma koristnosti tistega, kar presega pooblastilo. Te in takšne presoje tožničinega ravnanja, ki ga zahteva tožnica v tožbi in tudi že v postopku pred toženko, pa iz izpodbijanih ugotovitev ni mogoče razbrati in ima zato prav tožeča stranka, ko očita, da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolnoma in pravilno ugotovljeno.

Funkcionar, ki je v postopku zaradi službenih ravnanj, ima seveda v postopku pravico do obrambe, medtem ko je lahko interes subjekta javnega sektorja različen v smislu, da se mora imeti slednji tudi možnost distancirati se od ravnanj svojega funkcionarja in s tem zaščititi lastno integriteto, v kolikor je to v okoliščinah konkretnega primera potrebno. Pri tem pa za kršitev integritete tudi ni potrebno v vsakem konkretnem primeru ugotavljati razlik v interesih subjekta javnega sektorja in funkcionarja, zadošča že možnost, da obstojijo in že zgolj ta možnost vzpostavi dolžnost funkcionarja, da se izogne tveganju, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi.

V bistvenem tožba nasprotuje dokazni oceni toženke. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Sodišče se na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge toženke (predvsem 35. in 41. do 47. točka ugotovitev). Dokazna ocena toženke je celovita, prepričljiva in temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku pred senatom komisije in so se potrdila tudi pred sodiščem.

Poklicnim funkcionarjem je prepovedano opravljanje določenih dejavnosti oziroma članstvo v osebah javnega ali zasebnega prava (prvi odstavek 27. člena ZIntPK). Nadzor nad izvajanjem te zakonsko določene omejitve izvaja Komisija za preprečevanje korupcije. Ta v primeru ugotovljene nezdružljivosti na to opozori funkcionarja in mu določi rok, v katerem je dolžan vzpostaviti zakonito stanje, tako da preneha opravljati nezdružljivo dejavnost ali funkcijo. Gre za nadzor z namenom odprave ugotovljene kršitve, ki se uresničuje z izrekanjem ukrepa. V tem postopku torej komisija odloča o zakonsko določeni funkcionarjevi dolžnosti, da se vzdrži ravnanj, ki bi pripeljala do prepovedane nezdružljivosti, oziroma o njegovi obveznosti, da razreši nastali položaj, ki je v nasprotju s predpisom. Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim komisija odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani. Z opozorilom se torej ugo

Sodišče se strinja s tožečo stranko, da je tožena stranka resničnost dejstev, ki se nanašajo na vplivanje tožeče stranke na obravnavanje in sprejemanje predpisov neutemeljeno ugotavljala zgolj z zapisom priče o lobističnem stiku. Tak zapis je lahko dokaz o dejstvu, ki se dokazuje, vendar, nima večje dokazne moči od drugih dokaznih sredstev. Tožena stranka bi morala omogočiti tožeči stranki dokazovanje svojih nasprotnih trditev, da do njenega vplivanja na B. B. ni prišlo.

Člani državnega sveta so uradne osebe v smislu določb ZIntPK, ki jih zavezuje dolžnost preprečevanja in izogibanja nasprotju interesov. V primeru obstoja nasprotja interesov ali možnosti, da bi do nasprotja interesov prišlo, mora uradna oseba o tem takoj obvestiti predstojnika, če tega nima, pa Komisijo za preprečevanje korupcije. Pojma premoženjska oziroma nepremoženjska korist je zakonodajalec pustil vsebinsko odprta in prepustil njuno opredelitev toženi stranki. Enako velja tudi za pojem nasprotje interesov oziroma obstoj okoliščin, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog. Vsebinska napolnitev in opredelitev predmetnih pojmov je torej prepuščena toženi stranki, sodišče pa lahko v njeno razlago poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava take vsebine temu pojmu ni mogoče dati. Razprava pomeni izmenjavo mnenj med udeleženci razprave, v okviru razprave se predstavljajo stališča in predlagajo rešitve ter odločitve glede predmeta, o katerem se bo odločalo, kar je tudi njen namen. To pa pomeni vpliv na odločanje. Od funkcionarjev se pričakuje, d

V zadevi je nesporno, da tožnik za posredovanje strategije ni pridobil soglasja uprave banke.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja kandidiranje na lokalnih volitvah politično dejanje (politično udejstvovanje oziroma participacijo) in da sta imela D. D. in C. C. politični stik, ki je od slednjega terjal obvestitev predsednice zavoda o tem oziroma njegovo izločitev iz postopka.

Da pojem integritete ni vezan zgolj na vprašanje kršitev delodajalčevih kodeksov, izhaja že iz same zakonske dikcije pojma integriteta, ki ta pojem veže na spoštovanje zakona, ravnanje v skladu s pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi, kar je širši obseg dolžnega ravnanja, kot ga zajema poklicni kodeks delodajalca oziroma organizacije. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da se integriteta poklicnega funkcionarja ne naša zgolj na njegovo poklicno delovanje temveč tudi na določena zasebna ravnanja, med katera, po oceni sodišča, vsekakor sodi tudi vprašanje plačevanja davčnih obveznosti od dohodkov iz zasebnih poslov.

To, katerega odvetnika si pooblastitelj izbere, je stvar svobodne odločitve posameznika, ki temelji na medsebojnem zaupanju in je pomemben vidik pravice do obrambe v katerem koli postopku, katerega predmet je ugotavljanje kršitev dolženega ravnanja, ni pa ta pravica absolutna. Iz obrazložitve izpodbijanega akta je mogoče razbrati (ustavno) dopusten cilj posega v tožnikovo pravico, da pooblasti kateregakoli odvetnika po svoji presoji, to je primarno zasledovanje varstva javnega interesa pred zasebnim, zato upoštevaje sodno prakso v tem primeru ni bilo nesorazmerno poseženo v tožnikovo pravico do svobodne izbire odvetnika.

Sodelovanje uradne osebe v razpravi, ki se nanaša na soglasje ustanovitelja k sklepu o imenovanju te iste osebe na položaj direktorja javnega zavoda, ter njeno glasovanje za sklep o podaji soglasja k sklepu, da se ta ista oseba imenuje za direktorja javnega zavoda, tudi po presoji sodišča sodi med povsem očitne primere nasprotja interesov v smislu za zadevo relevantnih določb ZIntPK, v zvezi s katerim bi uradna oseba glede na 37. člen tega zakona morala storiti vse, da bi se mu izognila.