VSL Sodba in sklep I Cp 664/2022

I.Pritožbi A. A. ter B. B. in C. C. zoper sklep z dne 13. 10. 2021 se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi A. A. ter B. B. in C. C. zoper sodbo se zavržeta.

III. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 1.573,51 EUR (iz 3.355,20 EUR na 1.781,69 EUR). V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

IV. A. A., B. B. in C. C. so dolžni tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti 223,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (1) razsodilo, da mora toženka kot prodajalka skleniti s tožnikom kot kupcem na podlagi določb SZ¹ o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš prodajno pogodbo, s katero se zavezuje izročiti in nanj v last prenesti svoj solastninski delež do 5/18 v razmerju do celote na stanovanju v V. nadstropju kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000-341, na naslovu D., stoječe na parceli z ID znakom 000 2752, skupaj s pripadajočimi individualnimi pomožnimi prostori v skupni izmeri 101,50 m2 (v nadaljevanju je opredeljena višina kupnine in način njenega plačila ter drugi pogodbeni pogoji) (1. točka izreka) in da mora toženka v roku 15 dni tožniku povrniti 3.355,20 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka), ter (2) sklenilo, da se predlog za stransko intervencijo predlagateljev na strani toženke zavrne (3. točka izreka).

2Zoper sklep (3. točka izreka odločbe) se pritožujejo A. A., B. B. in C. C. A. A. v pritožbi² sodišču očita, da ji ni posredovalo toženkinega predloga, naj se o začeti pravdi obvesti ostale zemljiškoknjižne lastnike. Posledično se ni mogla pravočasno seznaniti z listinami v spisu in s procesnimi dejanji sodišča. Ne drži, da toženkin ugovor o koliziji predkupnih upravičenj solastnikov in prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ni utemeljen. Po 166. členu SZ-1³, ki določa vrstni red predkupnih upravičencev, je pravica solastnika stanovanja uvrščena pred pravico najemnika - prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Tožnik stanovanje nezakonito zaseda. B. B. in C. C. v pritožbi⁴ trdita, da je sodišče s tem, ko o pravdi ni obvestilo solastnikov stanovanja, ravnalo pristransko. Pritožnika, ki sta za obravnavo izvedela slučajno, nista imela časa, da bi priglasila in obrazložila stransko intervencijo, sodišče pa o stranski intervenciji ni odločalo. Predmet prodaje je del stanovanja, v postopku pa solastniki, čeprav so nujni sosporniki, niso udeleženi. Sodišča ni motilo, da etažna lastnina na stavbi ni vzpostavljena. Najemna pogodba, na podlagi katere tožnik zaseda stanovanje, ni veljavna.

3A. A., B. B. in C. C. se pritožujejo tudi zoper sodbo. Ker zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju, njihovi pritožbi zoper sodbo nista dopustni, pritožbeno sodišče pritožbenih navedb vsebinsko ne povzema. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.⁵ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (tožbeni zahtevek zavrne), oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka trdi, da je nerazdeljena solastnina z denacionalizacijskimi upravičenci ovira za privatizacijski odkup. Sodišče pred vzpostavitvijo etažne lastnine ne more odločati o prodaji stanovanj v stavbi, ki pravno še ni bila razdeljena. Svoje stališče opira na odločbo II Ips 141/2004. Sodišče toženki ne bi smelo naložiti sklenitve prodajne pogodbe za drugačen solastniški delež, kot ji glede na zemljiškoknjižne podatke pripada. Dokler etažna lastnina na stavbi ni formalno vzpostavljena, se domneva, da so zemljiškoknjižni podatki pravilni. Upravičenec po SZ ne more zahtevati odkupa idealnega deleža posameznega stanovanja, temveč le stanovanje kot celoto. Tožnik bi to lahko zahteval le v primeru, da bi z odkupom konkretnega stanovanja soglašali tudi zemljiškoknjižni solastniki stanovanja. Denacionalizacija stavbe je bila izvedena z vračanjem idealnih deležev, ne z vračanjem konkretnih prostorov, in med solastniki nepremičnine ni bilo dogovorjeno, kaj delež posameznega solastnika predstavlja v naravi. V postopku, v katerem ne sodelujejo vsi solastniki, sodišče ne more deliti solastnine. Izpodbijana odločitev pomeni prav to. SZ ni predvidel odkupa solastninskega deleža stanovanja. Izpodbijana sodba je neizvršljiva. Da bi lahko tožnik na njeni podlagi izvrševal svoja upravičenja, bi moralo biti zemljiškoknjižno stanje predhodno urejeno. Iz izreka sodbe ne izhaja, da je sodba namenjena temu, da tožnik v postopku po ZVEtL-1⁶ doseže vpis svoje lastninske pravice na posameznem delu. Obrazložitev je v tem delu v nasprotju z izrekom. Sodišče je nepravilno uporabilo določbo 206. člena ZPP, ker postopka ni prekinilo do odločitve v postopku po ZVEtL-1. Besedilo prodajne pogodbe je v delu, ki se nanaša na zemljiškoknjižno dovolilo, nedoločeno, toženkina obveznost glede izdaje dovolila ni jasna. Ta del tožbe bi moralo sodišče zavreči, saj tožnik, ki ne zahteva vpisa v zemljiško knjigo, zanjo nima pravnega interesa. Nedoločna je tudi vsebina prodajne pogodbe glede odkupne cene, saj ni znano, ali bo kupec plačal kupnino v znesku iz točke c) ali točke d) prodajne pogodbe. Tožena stranka je opozorila, da se kvadratura stanovanja iz najemne pogodbe (99,50 m2) ne ujema s kvadraturo iz tožbenega zahtevka. Res k stanovanju sodijo tudi pomožni prostori (klet v izmeri 2 m2), vendar ta površina še vedno ne ustreza površini, navedeni v točkovalnem zapisniku. V postopku ni bilo razčiščeno, na katero stanovanje se nanaša zahteva za odkup, listine v spisu se namreč nanašajo na dve različni stanovanji (stanovanje št. 15 (18) oziroma 17). Zakonska določba, ki je omogočila podajo zahteve za odkup stanovanja v šestih mesecih od pravnomočnosti zavrnitve zahteve za denacionalizacijo, je stopila v veljavo 7. 5. 1994, to pa je za tem, ko je rok za podajo zahteve po do takrat veljavnem SZ že potekel. Zaradi varovanja svojih pravic bi moral tožnik vložiti zahtevo v roku dveh let od uveljavitve SZ. Toženki sodišče ni omogočilo, da se izjavi glede listin, ki so jih v spis predložili prijavitelji stranske intervencije. Ni jasno, kako naj bi toženkin pooblaščenec poznal tudi njene druge spore, v katerih so jo zastopali drugi odvetniki. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče bi lahko tožniku priznalo največ 600 točk za sestavo tožbe. Za vlogi z dne 29. 9. 2021 in 30. 9. 2021, ki sta po vsebini odgovora na predlagano stransko intervencijo, bi lahko sodišče tožniku priznalo največ 50 točk.

4Tožnik v odgovoru na pritožbi prijaviteljev stranske intervencije (zoper sklep in sodbo) predlaga, da ju sodišče zavrne oziroma zavrže. Zavrnitev pritožbe predlaga tudi v odgovoru na toženkino pritožbo zoper sodbo.

5Pritožbi A. A. ter B. B. in C. C. zoper sklep nista utemeljeni, pritožbi navedenih oseb zoper sodbo pa nista dopustni. Toženkina pritožba zoper sodbo je delno utemeljena (le glede odločitve o stroških, sicer pa ne).

O pritožbah zoper sklep o zavrnitvi intervencije

6Po prvem odstavku 199. člena ZPP se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj.

7Vsi trije prijavitelji intervencije so predlog za dopustitev stranske intervencije na toženkini strani utemeljevali s trditvijo, da so solastniki nepremičnine, na katero se nanaša tožbeni zahtevek. A. A. se je sklicevala na svojo predkupno pravico in na dejstvo, da tožnik nezakonito zaseda stanovanje, za katerega plačuje neprofitno najemnino. Na isto dejstvo sta se sklicevala tudi B. B. in C. C.

8Osrednji pritožbeni očitek se nanaša na ravnanje sodišča prve stopnje, ki pritožnikov na podlagi toženkinega predloga iz odgovora na tožbo ni obvestilo o začeti pravdi. Že zato, ker so se s postopkom seznanili na drug način, kar izkazujeta vložena predloga za intervencijo (red. št. 36 in 37 v spisu), opustitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za postopkovno kršitev. Predlog, v katerem navajajo razloge za vstop v pravdo na strani toženke, so prijavitelji intervencije dodatno utemeljili na naroku 30. 9. 2021, zato ne drži pritožbeni očitek, da jim ni bilo omogočeno, da obrazložijo svoj intervencijski interes. Izpodbijani sklep predstavlja pisni odpravek na naroku sprejete odločitve, da se njihov predlog za dopustitev stranske intervencije zavrne. Pritožbeni očitek A. A., da se ni mogla pravočasno seznaniti z listinami v spisu in s procesnimi dejanji sodišča, je pavšalno navržen, pa tudi prepozen (skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP bi morala pritožnica kršitev uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej najkasneje do zaključka naroka 30. 9. 2021⁷). Velja poudariti, da je pritožnikom „problematika“ njihovega intervencijskega interesa dobro znana, saj so predlog za intervencijo, utemeljen z enakimi razlogi kot v tem sporu, podali tudi v sporu pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV P 1376/2017, v katerem jim vstop v tujo pravdo prav tako ni bil dopuščen.⁸

9Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da so prijavitelji intervencije solastniki spornega stanovanja, ne utemeljuje njihovega intervencijskega interesa. S pritožbeno navedbo, da so solastniki nujni sosporniki, si pritožnika B. B. in C. C. ne prizadevata za položaj stranskih intervenientov na strani toženke, temveč za položaj stranke (z njo merita na zgrešeno pasivno legitimacijo). Tudi varovanje solastnikove predkupne pravice ne zadošča za vključitev v pravdo, v kateri tožnik uveljavlja odkupno pravico zgolj glede toženkinega solastnega deleža na stanovanju. Odkupna pravica po 117. členu SZ je nekaj povsem drugega kot predkupna pravica, v razmerju obeh upravičenj niso uporabljiva pravila, ki veljajo za konkurenco predkupnih pravic. V primeru privatizacijske prodaje solastnik ne more uveljavljati predkupne pravice. Ker v tem sporu ne gre za kolizijo dveh zakonitih predkupnih pravic, se pritožnica A. A. neutemeljeno sklicuje na določbo (176. člen SZ-1⁹), ki uzakonja predkupno pravico najemnikov - prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, in določa vrstni red zakonitih predkupnih upravičencev. Zgrešeno je pritožbeno stališče, da je uspeh pri uveljavljanju odkupnega upravičenja po 117. členu SZ odvisen od zakonitosti pravnega naslova za uporabo stanovanja (veljavnosti najemne pogodbe, ki jo je toženkina pravna prednica sklenila s tožnikom kot nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice).

10Na podlagi navedenega in po ugotovitvi, da niso podani razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi prijaviteljev stranske intervencije zoper sodbo

11Do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija, se intervenient lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti (tretji odstavek 200. člena ZPP). To pomeni, da intervenientova procesna dejanja učinkujejo pogojno, če izkaže svoj pravni interes. Ker A. A., B. B. in C. C. pravnega interesa za vstop v tujo pravdo niso izkazali, je pritožbeno sodišče njihovi pritožbi zoper sodbo zavrglo kot nedovoljeni (1. točka 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

O toženkini pritožbi zoper sodbo

12Pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja na pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če ugotovi, da ni podan interes intervenienta, lahko sodišče zavrne intervencijo tudi brez izjave strank (prvi odstavek 200. člena ZPP). Glede na sklep, sprejet na naroku 30. 9. 2021, da se predlagateljem intervencije ne dovoli vstop v pravdo, sodišče prve stopnje z nedodelitvijo roka za podajo izjave glede listin, ki so jih v spis predložili predlagatelji (torej glede listin, ki niso del procesnega gradiva), ni kršilo toženkine pravice do izjave.

13SZ (117. člen in naslednji) je uredil lastninjenje stanovanj – določil je njihove lastnike in jim naložil obveznost prodaje določenim upravičencem.¹⁰ Tožnik s tožbo uveljavlja pravico do odkupa stanovanja, katerega solastnica (z deležem do 5/18) je toženka (občina).

14Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje:

- Stanovanjska stavba na naslovu D. je bila predmet zaplembe in podržavljenja (z izjemo stanovanj, ki so bila izvzeta iz podržavljenja in so ostala v zasebni lasti). Na nepremičnini je bila vzpostavljena nedokončana etažna lastnina: na iz nacionalizacije izvzetih stanovanjih je bila že vknjižena lastninska pravica v korist posameznih etažnih lastnikov, drugi deli stavbe (med njimi tudi stanovanje, ki je predmet tožbenega zahtevka) pa so v zemljiški knjigi vpisani kot nerazdeljeni posamezni deli z začasno identifikacijo 900. Na stavbi obstaja dejanska etažna lastnina, postopek za njen zemljiškoknjižni vpis (postopek po ZVEtL-1) je v teku.

- V postopkih za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja je bil pokojnemu D. D. vrnjen solastninski delež do 1/18, pokojnemu E. E. pa solastninski delež do 2/3 (12/18) na več podržavljenih stanovanjih (tudi na stanovanju, ki je predmet tožbenega zahtevka). Kasneje končan je bil postopek za vrnitev v kazenskem postopku zaplenjenega premoženja; pravnomočno končan je bil s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3108/2016 z dne 5. 1. 2017 (v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Nz 244/2016 z dne 6. 9. 2016)¹¹. Toženka je ostala solastnica stanovanja, ki je predmet tožbenega zahtevka, z deležem do 5/18.

- Tožnik je primarni odkupni upravičenec glede stanovanja v V. nadstropju stavbe, v izmeri 101,50 m2 (imetnik stanovanjske pravice je bil že na dan uveljavitve SZ 19. 10. 1991). Zahtevo za odkup stanovanja je podal 13. 11. 1991, ter ponovno 29. 9. 2014.

15Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. Na stavbi D. je bila po podržavljenju vzpostavljena dejanska etažna lastnina (navidezna solastnina), ki po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo^12,13. Okoliščina, da posamezni deli stavbe niso bili vpisani v zemljiško knjigo, ni ovira za pravni promet, v takšnih primerih pravni promet s posameznimi deli poteka s prenosom idealnega solastniškega deleža na celotni nepremičnini.¹⁴ Tako velja tudi v primeru privatizacijskega odkupa, saj SZ ne določa, da bi bil zemljiškoknjižni vpis stanovanja predpostavka za uveljavitev odkupnega upravičenja. Stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 141/2004,¹⁵ niso v oporo pritožbeni tezi, da pred vzpostavitvijo etažne lastnine ni mogoče odločati o prodaji posameznih stanovanj. Enako velja glede v pritožbi citiranih stališč, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu II Ips 140/2017, s katerim je zavrnilo vložene revizije zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3108/2016. Privatizacijska prodaja solastnega deleža na stanovanju ne predstavlja delitve solastnine, zato v postopku tudi ni potrebno sodelovanje vseh solastnikov (toženkin ugovor zgrešene pasivne legitimacije je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo).¹⁶ Delitev solastnine pomeni prenehanje solastninske skupnosti – ta pa bo po realizaciji prodaje še naprej obstajala, vendar med drugimi upravičenci (imetniki solastninskih deležev). Vse navedeno predstavlja tudi odgovor na pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti do odločitve v postopku po ZVEtL-1.

16Brez opore v določbah SZ, in zato nesprejemljivo, je pritožbeno stališče, da odkupne pravice iz 117. člena SZ ni mogoče uveljaviti, če je stanovanje po denacionalizaciji v solasti občine in denacionalizacijskega upravičenca (saj bi moral slednji k temu podati soglasje). Lastnik, ki je lastnik postal kot prejšnji imetnik pravice uporabe, je bil dolžan z imetniki stanovanjske pravice skleniti kupoprodajno pogodbo. Če pa je bila lastninska pravica na stanovanjih vzpostavljena v korist denacionalizacijskih upravičencev, je bila pravica do odkupa pogojena s soglasjem denacionalizacijskega upravičenca (drugi in tretji odstavek 125. člena SZ), v primeru njegovega nesoglasja pa je imel imetnik stanovanjske pravice druge pravice (četrti in naslednji odstavki 125. člena SZ). Obveznost prodaje stanovanja (117. člen SZ) ima v razmerju do nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice občina, ne pa tudi denacionalizacijski upravičenec. Pravica do odkupa tudi ni pogojena z dejstvom, ali je stanovanje postalo last ene osebe. Toženka, ki lahko s svojo solastninsko pravico na stanovanju, ki je predmet tožbenega zahtevka, prosto razpolaga (tretji odstavek 66. člena SPZ), ima torej v razmerju do tožnika kot nekdanjega imetnika stanovanjske pravice obveznost prodaje stanovanja (117. člen SZ). Ta obveznost po stališču sodne prakse zajema tudi obveznost prodaje solastninskega deleža na stanovanju.¹⁷ Tožnik ima torej pravico zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe v solastninskem deležu, ki pripada toženki, saj njegov zahtevek ne posega v lastninska upravičenja drugih solastnikov – naslednikov upravičencev iz postopkov vrnitve podržavljenega/zaplenjenega premoženja.¹⁸ Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo prodaje večjega deleža na spornem stanovanju, kot ga ima po zemljiškoknjižnih podatkih na nerazdeljenih delih stavbe (ID znak: nerazdeljeni deli stavbe 000-341-900; priloga B1).

17Pritožbeni očitek o neizvršljivosti sodbe je ne le izven pravnega interesa pritožnice, temveč tudi neutemeljen. Tožnik s tožbo zahteva sklenitev prodajne pogodbe, ne pa tudi vknjižbe solastninske pravice v svojo korist. S pravnomočnostjo sodbe¹⁹ bo tožnik prevzel pravice in obveznosti, ki jih imajo (so)lastniki stanovanj (118. člen SZ). Vpis v zemljiško knjigo pa bo na podlagi pravnomočne sodbe lahko dosegel v postopku po ZVEtL-1 (drugi odstavek 19. člena in prvi odstavek 21. člena ZVEltL-1). Pritožnica ne pojasni, zakaj bi moralo iz izreka sodbe izhajati, da bo tožnik vpis solastninske pravice na posameznem delu stavbe dosegel v postopku po ZVEtL-1. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ne zahteva vpisa v zemljiško knjigo, zato nima pravnega interesa za del zahtevka, v okviru katerega zahteva, da prodajalec poda izjavo, da se zavezuje izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Zapis v točki b) prodajne pogodbe („prodajalec se kupcu zavezuje izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na posameznem delu stavbe iz tč. a) v korist kupca kot imetnika v solastniškem idealnem deležu do 5/18 v razmerju do celote“) gre razumeti kot del zavezovalnega pravnega posla, iz katerega šele izvira obveznost prenosa lastninske pravice, ne kot razpolagalni pravni posel (izjavo volje, ki po vsebini in obliki izpolnjuje predpisane pogoje²⁰) - podlago za vknjižbo.

18Tožnik je v tožbi obrazložil metodologijo izračuna odkupne cene (vrednost stanovanja – delež za nakup (5/18) – kupnina s 30 % popustom – kupnina s 60 % popustom), ter znesek ustrezno povzel v tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta odkupna cena ter način plačila v prodajni pogodbi določno opredeljena, in da je vsebina pogodbe v tem delu (v točkah c) in d)) v celoti usklajena z vsebino 117. in 119. člena SZ.²¹ Možnost plačila v enkratnem znesku (in s 60 % popustom) je izbirno upravičenje, ki ga lahko kupec izkoristi v 60 dneh po sklenitvi pogodbe. Če kupec tega izbirnega upravičenja ne izkoristi, zanj nastopi obveznost plačila višje odkupne cene v daljšem časovnem obdobju (točka c) prodajne pogodbe). Pritožbena trditev, da je izrek sodbe glede načina plačila kupnine napačen (nedoločen), saj je tožnik že v zahtevi za prodajo stanovanja z dne 13. 11. 1991 izbral način plačila, je nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

19Kvadratura spornega stanovanja, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (101,50 m2), izhaja iz predloženih listinskih dokazov (odločbe Ministrstva za okolje in prostor 362/D-115/94 z dne 15. 2. 1995 (priloga A2), delnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Nz 244/2016 z dne 6. 9. 2016 (priloga A4), zahteve za prodajo stanovanja z dne 13. 11. 1991 (priloga A10) in točkovalnega zapisnika (priloga A15)). Tudi podatek iz najemne pogodbe (priloga A8) o skupni površini stanovanja in pomožnega prostora – kleti (101,50 m2) ne podpira pritožbenega očitka o napačno ugotovljeni kvadraturi stanovanja. Omenjeni listinski dokazi tudi ne dopuščajo dvoma o identiteti stanovanja. Sporno stanovanje je edino trisobno stanovanje v V. nadstropju stavbe na D., s kvadraturo, večjo od 100 m2, ki je bilo predmet postopkov za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja (glej prilogi A2 in A4). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženka (njena pravna prednica) v odgovorih na tožnikove zahteve za odkup (priloge A11, A12, A14) ni podvomila, da se tožnikova zahteva nanaša na dodeljeno stanovanje, torej na stanovanje, na katerem je na podlagi odločbe Mestnega sekretariata za stanovanjsko gospodarstvo DD-2649/90 z dne 6. 9. 1990 (priloga A7) pridobil stanovanjsko pravico.

20Upravičenci lahko uveljavljajo pravico do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti v zakonsko določenem roku. Prekluziven rok iz 123. člena SZ je rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ, ne rok za vložitev tožbe. Nepravilno je pritožbeno stališče, da bi moral tožnik zahtevo za odkup stanovanja vložiti v roku dveh let od uveljavitve SZ, saj je novela SZ začela veljati šele 7. 5. 1994, ko je prvotno določen rok za podajo zahteve že potekel. SZ je lastnikom stanovanj iz drugega odstavka 113. člena²² šele z novelo SZ-A²³ iz leta 1994 naložil obveznost, da ta stanovanja prodajo v zakonu določenim upravičencem. Z isto novelo je bil spremenjen tudi 123. člen SZ²⁴, ki je določil šestmesečni rok za podajo zahteve za odkup, ki je začel teči v primeru, da zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena ali pa je bil zahtevek zavrnjen pred uveljavitvijo novele, od dneva njene uveljavitve, sicer pa od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo. Lastnik je bil dolžan kupoprodajno pogodbo skleniti najpozneje v 30 dneh po vloženi zahtevi (peti odstavek 117. člena SZ). Prvotno določen rok za podajo zahteve za nakup stanovanja se torej ni nanašal na imetnike stanovanjske pravice na stanovanjih iz drugega odstavka 113. člena, saj pred SZ-A lastniki teh stanovanj niso bili dolžni prodati.²⁵ Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova zahteva za odkup stanovanja pravočasna, podana v roku iz prvega odstavka 123. člena SZ. Ker je postopek za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja predstavljal pravno oviro za odločanje o zahtevi za odkup stanovanja (kar izkazujejo tudi toženkini odgovori na tožnikovo zahtevo v prilogi A11, A12 in A14), je šteti, da je zahteva za odkup, ki jo je tožnik podal 13. 11. 1991, ter ponovno 29. 9. 2014 (torej v času, ko je postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja še tekel), ohranila svoje pravne učinke (zahteve mu ni bilo treba ponovno podati v šestih mesecih po pravnomočnem zaključku postopka)²⁶.

21Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi morala biti tožniku glede na vrednost spornega predmeta (25.000 EUR) za sestavo tožbe priznana nagrada v višini 600 točk, po tarifni številki 18/1 (sedaj 19/1) OT,²⁷ ne 1650 točk. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek glede tožnikovih vlog, naslovljenih kot odgovor na prijavo stranske intervencije. Sicer relativno obsežni vlogi na red. št. 36 in 37 v spisu po vsebini nista pripravljalni vlogi (torej vlogi, v katerih tožnik navaja dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ter izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke). Tožnik je skladno s tarifno številko 19/4 (sedaj 20/4) OT za vsako od njiju upravičen do 50 točk.

22Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih mora toženka povrniti tožniku, znižalo za znesek 1.573,51 EUR (iz zneska 3.355,20 EUR na znesek 1.781,69 EUR) (3. točka 365. člena ZPP). Tožnik je skupno upravičen do povrnitve stroškov za odvetniške storitve v vrednosti 2400 točk (600 točk za tožbo, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo, 450 točk za drugo pripravljalno vlogo, 2 x 50 točk za odgovor na prijavo stranske intervencije, 600 točk za zastopanje na naroku in 50 točk za končno poročilo stranki) oziroma 1.440 EUR, povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV, kar skupno znaša 1.781,69 EUR.

23Odločitev o glavni stvari je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v ostalem delu zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

24Prijavitelji stranske intervencije s pritožbama (zoper sklep in sodbo) niso uspeli, zato sami nosijo stroške v zvezi z njima. Tožniku pa so dolžni povrniti stroške za odgovor na pritožbo zoper sklep (ne pa tudi za odgovor na pritožbo zoper sodbo; 155. člen ZPP) v višini 223,99 EUR (300 točk²⁸ oziroma 180 EUR za odgovor na pritožbo zoper sklep po tar. št. 22/2 OT , povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV). Zaradi pritožbenega neuspeha (merilo uspeha je končna odločitev o glavni stvari) toženka sama nosi stroške vložene pritožbe, tožniku pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v višini 559,98 EUR (750 točk oziroma 450 EUR za odgovor na pritožbo zoper sodbo po tar. št. 22/1 OT, povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV). Prijavitelji stranske intervencije in toženka morajo priznane stroške tožniku plačati v roku 15 dni od vročitve te odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolgujejo tudi zakonske zamudne obresti.

¹ Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 18/1991, s spremembami in dopolnitvami.
² Gre za povzetek navedb iz 7., 8. in 14. točke obrazložitve pritožbe zoper sklep in sodbo, ki jih je mogoče po vsebini šteti za pritožbene navedbe zoper sklep.
³ Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 69/2003, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Gre za povzetek navedb iz pritožbe zoper sklep in sodbo, ki jih je mogoče po vsebini šteti za pritožbene navedbe zoper sklep.
⁵ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
⁶ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/2017.
⁷ Iz zapisnika o opravljenem naroku izhaja, da sta postopkovne kršitve po svoji pooblaščenki uveljavljala le B. B. in C. C.
⁸ Glej sklep VSL I Cp 352/2020 z dne 24. 4. 2020 (priloga A24) in odločbo (sodbo in sklep) VSL I Cp 1555/2021 z dne 17. 2. 2022.
⁹ Najemnik-prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki mu je bilo stanovanje dano v najem za nedoločen čas, ima predkupno pravico na stanovanju, če predkupne pravice ne uveljavlja solastnik v primerih, ki jih določa zakon (prvi odstavek 176. člena SZ-1).
¹⁰ SZ je za upravičence določil imetnike stanovanjske pravice, z njihovo privolitvijo njihove ožje družinske člane (prvi odstavek 117. člena SZ), v primeru smrti imetnikov stanovanjske pravice pa določen krog oseb iz tretjega odstavka 147. člena SZ.
¹¹ Gre za postopek, ki se je na podlagi predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja začel leta 1993 (Nz 782/1993).
¹² Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe, ki predstavlja samostojno in funkcionalno celoto ter solastnina skupnih delov. Pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami, SPZ) je lahko etažna lastnina nastala in obstajala kljub temu, da tovrstna razmerja niso bila urejena in zemljiškoknjižno evidentirana na način, kot to zahteva SPZ. Etažno lastnino sta pred SPZ urejala Zakon o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/76) in Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76).
¹³ Glej npr. sodbi II Ips 202/2012 z dne 23. 10. 2014 in II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013.
¹⁴ Glej sodbo in sklep II Ips 151/2014 z dne 17. 12. 2015 (10. točka obrazložitve: „...Položaj navidezne solastnine kot ene izmed oblik dejanske etažne lastnine namreč predpostavlja, da je bila stavba v naravi razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa se je izvedla le z vpisom solastniških idealnih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji. Na enak način, torej s prenosom idealnega solastniškega deleža na celotni nepremičnini praviloma teče tudi nadaljnji promet s posameznimi deli, dokler ti niso vpisani v zemljiško knjigo...“).
¹⁵ V zadevi II Ips 141/2004 ni šlo za primerljivo procesno situacijo; v njej je bila presojana veljavnost kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila nekdanji imetnik stanovanjske pravice in občina, za stanovanje, glede katerega je obstajala dolžnost vrnitve po Zakonu o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991, s spremembami in dopolnitvami)– denacionalizacijskemu upravičencu je bil v last vrnjen ½ solastni delež stanovanjske hiše, v kateri je bilo sporno stanovanje. Ker je obstajala dolžnost vrnitve le glede ½ solastnega deleža, tudi prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen učinkuje le v tem obsegu – kupoprodajna pogodba je nična le glede solastniškega deleža, za katerega je obstajala dolžnost vrnitve.
¹⁶ Pritožnica je zapis iz odločbe II Ips 141/2004 („...Če solastno premoženje med bivšimi solastniki ni bilo razdruženo v naravi, z vrnitvijo solastninskega deleža sicer res nastane razmerje, ki ga je treba urediti, vendar to ni v pristojnosti denacionalizacijskega organa, če ni sporazuma med vsemi bivšimi solastniki, pa tudi v pristojnosti pravdnega sodišča ne, ker se ta vprašanja med solastniki rešujejo po posebnih pravilih v nepravdnem postopku...“) parafrazirala (predrugačila) v pritožbeno navedbo („...Če solastno premoženje med solastniki ni razdruženo v naravi, odločitev o prodaji posameznih stanovanj, če ni sporazuma med vsemi solastniki (in v obravnavanem primeru ga ni) ni v pristojnosti pravdnega sodišča, ampak se ta vprašanja rešujejo med solastniki po posebnih pravilih (po ZVEtL-1) v nepravdnem postopku...“).
¹⁷ Vrhovno sodišče je večkrat zavzelo stališče v prid pravici do odkupa solastninskega deleža na stanovanju; glej odločbe II Ips 837/94 z dne 4. 7. 1996, II Ips 141/2004 z dne 6. 5. 2004 in II Ips 956/2006 z dne 1. 7. 2009.
¹⁸ Enaka materialnopravna stališča, kot izhajajo iz 15., 16., 17. in 20. točke obrazložitve te odločbe, je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v zadevi I Cp 1555/2021, v kateri je več tožnikov uveljavljalo svoja odkupna upravičenja glede stanovanj, ki se nahajajo v isti stavbi – stavbi na D.
¹⁹ Skladno s prvim odstavkom 238. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami) velja dolžnost podati zemljiškoknjižno ali kakšno drugo izjavo volje, navedeno v odločbi, ki je izvršilni naslov, za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe.
²⁰ Po 23. členu SPZ je zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen. Glede vsebine zemljiškoknjižnega dovolila glej tudi 31. in 32. člen Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami).
²¹ Prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član ima pri nakupu pravico do popusta v višini 30% od vrednosti stanovanja, zmanjšane za še ne realno vrnjeno lastno udeležbo in za lastna vlaganja, ki se odražajo v povečani vrednosti stanovanja (drugi odstavek 117. člena SZ). Preostala vrednost je pogodbena cena, ki jo je kupec dolžan poravnati na naslednji način: - 10 % od pogodbene cene v 60 dneh po sklenitvi pogodbe; - preostanek v 20 letih, pri čemer morajo biti mesečni obroki ves čas odplačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja (tretji odstavek 117. člena SZ). Kupec, ki v 60 dneh po sklenitvi kupoprodajne pogodbe pogodbeno ceno odplača v enkratnem znesku, ima pravico do popusta v višini 60% od vrednosti stanovanja (119. člen SZ).
²² Občina in druge pravne osebe postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji, postale splošno ljudsko premoženje (drugi odstavek 113. člena SZ).
²³ Zakon o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 21/94), ki velja od 7. 4. 1994 dalje, je v 9. členu določil, da se v 117. členu v prvem odstavku pred navedbo številke „113“ črtata besedi „prvega odstavka“.
²⁴ Prvotno se je določba glasila: Prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član lahko uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona.
²⁵ Glej sklep VSL II Cp 2472/2015 z dne 28. 10. 2015.
²⁶ Glej odločbe II Ips 204/97 z dne 11. 6. 1998, II Ips 81/2017 z dne 5. 10. 2017, II Ips 177/2017 z dne 25. 10. 2018.
²⁷ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015 s spremembami in dopolnitvami.
²⁸ Tožnik je na pritožbene navedbe vseh prijaviteljev stranske intervencije odgovoril v eni vlogi, zato ni upravičen do priglašene podvojene nagrade.