286.b člen ZPP

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.

Glede nove stvari je pravni standard, ki aktivira uporabo določb o gradnji na tujem zemljišču po ZTLR, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov objekt ali njegov del, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Stvarnopravnih upravičenj graditelju v skladu s sodno prakso ne prinašajo vlaganja, ki so namenjena izboljšanju, vzdrževanju ali prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov, pa tudi ne obsežna prenovitvena dela, če objekt ohranja svoj prvotni namen.

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur. Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obd

Pritožba ima sicer prav, da sámo dejstvo diagnosticirane duševne motnje, pomanjkanja uvida in opuščanja terapije samo po sebi še ne zadošča za sklep o hudem ogrožanju zdravja v smislu 39. člena ZDZdr. Vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo tudi druge okoliščine: o nepovratnih strukturnih spremembah v možganih, toksičnem dogajanju v možganih, ki pušča posledice predvsem na kognitivnih sposobnostih, kronifikaciji bolezni in posledični hudi invalidnosti, s katerimi se pritožba konkretizirano sploh ne sooči. Odklanjanje jemanja zdravil, ki vodi v ugotovljene posledice, je lahko utemeljen razlog za prisilno hospitalizacijo.

Odklanjanje jemanja zdravil, ki vodi v ugotovljene posledice, je lahko utemeljen razlog za prisilno hospitalizacijo.

Glede na ugotovljene posledice, ki jih je imela tožnica iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu, je prisojena odškodnina primerna, skladna s kriteriji iz 179. člena OZ.

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postavitev začasnega zastopnika dolžniku, saj je bilo njegovo bivališče znano (4. točka drugega odstavka 82. člena ZPP). Ker je imel bivališče v tujini, bi mu lahko sodišče postavilo začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj, vendar šele po tem, ko bi ga ob prvi vročitvi pisanj neuspešno pozvalo, naj sam imenuje takega pooblaščenca (drugi odstavek 146. člena ZPP), česar ni storilo. Kljub temu se dolžnik ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, saj je pisanje prejel (šesti odstavek 139. člena ZPP).

V postopku je izkazano, da imajo obravnavane parcele trenutno status najboljšega kmetijskega zemljišča. Vendar pa je bilo za presojo utemeljenosti zahtevka potrebno ugotoviti, kakšen status so imela zemljišča v času tožnikove gradnje - tožnik, ki ni bil kmet, namreč z gradnjo na tujem ne bi mogel pridobiti lastninske pravice na zemljiščih, ki so bila uvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč. Takega statusa zemljišč pa toženki, na katerih je bilo glede na njune trditve glede statusa zemljišč dokazno breme, nista uspeli dokazati. Toženki sta za gradnjo in kasnejšo uporabo zidanice vedeli in jo dopuščali, zato z ugovorom, da gre za črno gradnjo, v pravdnem postopku po tolikih letih ne moreta uspeti. Reševanje in rezultat inšpekcijskega postopka zaradi črne gradnje se nanaša na varovanje javnopravnega interesa in na to pravdno zadevo nima vpliva.

Toženka ni nasprotovala, da se postopek zaradi umika ustavi, prav tako se zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožila, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da z umikom ni soglašala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da se postopek zaradi umika ustavi, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške postopka. Tožnica je bila tako ustrezno seznanjena s posledicami, ki jih bo imel umik tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tako tožnica kot toženka sami krijeta svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožnica toženki ne bo dolžna povrniti stroškov postopka.

Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.

Kljub temu, da obvezno zastopanje po (prava veščem) pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko ne izhaja niti iz določb ZMZ-1 niti iz določb Procesne direktive, pa v konkretnem primeru sploh ni razvidno, da bi odsotnost takega pooblaščenca vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta oziroma sodbe sodišča prve stopnje. Poleg tega pritožnik tudi ne utemelji, zakaj navedenih pomanjkljivosti ni mogel uveljaviti ter odpraviti v upravnem sporu ob pomoči ustrezno usposobljene pooblaščenke, svetovalke za begunce, ki je tudi odvetnica. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje poleg zastopanja s strani pooblaščenke zagotovilo pritožniku tudi ustrezno procesno vodstvo ter je zakonito, pravilno in vsebinsko korektno izvedlo glavno obravnavo. V okviru vseh navedenih dejanj pa pritožnik ni nikoli uveljavljal, da je ostal v katerem delu nerazumljen oziroma, da je prišlo do take kršitve njegovih procesnih pravic v sodnem postopku. Postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnik (po svoji pooblaščenki) tudi sicer ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel, zato je v pritožbenem postopku v zvezi s tem prekludiran. Stranka mora v skladu z določbo prvega odstavka 286

Tožnik je vedel, da zunaj sneži, lokal je poznal, saj je bil v njem reden gost. Ob vstopu na zunanjo teraso se je zato od njega kot povprečno, običajno skrbnega človeka pričakovalo, da se bo zavedal možnosti, da je terasa spolzka, ter da bo temu prilagodil način hoje in se gibal s povečano previdnostjo.

Če je tožena stranka menila, da priča ni bila pravilno vabljena na glavno obravnavo, bi morala kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti ter so potrebne stvarne razbremenitve pri delu, kot jih je pred tem ugotovil in priznal že toženec. Je pa pri tožniku za razliko od odločitve toženca, ki je menil, da lahko tožnik drugo delo opravlja v polnem delovnem času, sodišče presodilo, da je potrebna tudi časovna razbremenitev. V tožnikovem primeru je potrebno, skladno s četrtim odstavkom 63. člena ZPIZ-2, upoštevati svoj poklic, pri čemer se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V okviru svojega poklica je torej potrebno upoštevati ne samo tožnikovo dejavnost, na podlagi katere je vključen v zavarovanje, temveč tudi njegovo izobrazbo in pridobljene delovne izkušnje.

Zamujene vloge je z namenom izvrševanja pravice do izjave dopustno upoštevati le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, za kar je potrebno podati ustrezen predlog. V sporu majhne vrednosti lahko sodišče obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka, čemur je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo osebnih dokazov tudi sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno podlago sprejete odločitve naročniško razmerje, kot izhaja iz pogodbe z aneksi in splošnih pogojev poslovanja. Pravilno je uporabilo materialno pravo glede toženčeve obveznosti sporočanja (novih) kontaktnih podatkov, ki je opredeljena v splošnih pogojih poslovanja tako, da je bila določena pisna oblika sporočanja.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita zaradi zlorabe; podaja odpovedi tožnici je bila povezana z njo osebno; toženka je s podajo odpovedi zasledovala namen, da tožnici delovno razmerje preneha, ker ni hotela prevzeti dela, povezanega s prirejanjem rezultatov meritev. Toženka je s tem institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zlorabila.

Vmesna sodba je zagotovo pomembno procesno dejstvo, ki potrjuje navedbe tožnice, da bi bilo smotrno dovoliti predlagano spremembo tožbe, ker je o temelju že odločeno. V pravi teoriji je zastopano stališče, da je pretogo stališče, če vmesna sodba ne učinkuje na povišani del, ko gre za privilegirano spremembo tožbe v odškodninskih sporih.

Udeležencu (osebi) se lahko pravica do sodelovanja v postopku omeji. Zakon določa, da se mu na predlog izvedenca omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in pravica do vpogleda v spis, če bi lahko nastale škodljive posledice za njegovo zdravje ali zaupnost oziroma varnost drugih. Zakon sam torej omogoča poseg v udeleženčevo pravico do kontradiktornosti, ki ga legitimira možnost nastopa omenjenih posledic. Ker pa je značilnost vsakega posega v procesne pravice strank oziroma udeležencev njegova izjemnost, po mnenju pritožbenega sodišča zakonska določba tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr ne posega tudi v pravice udeležencev, da se seznanijo z vsebino izvedenih dokazov. Pravica do seznanitve z vsebino dokazov je tako kot pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ena od prvin pravice do kontradiktornega postopka.