31. člen ZZK-1

Nepremičnine se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom (12. člen ZZK-1). Identifikacijski znak stavbe ali njenega posameznega dela je identifikacijska oznaka, kot je vpisana v katastru stavb (5. točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1). Identifikacijska oznaka dela stavbe je šifra katastrske občine (v danem primeru 0000), številka stavbe (v danem primeru 304) in številka dela stavbe (v danem primeru 4). Nepremičnina, ki je predmet razpolagalnega posla, je določena (individualizirana) tako, da je označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiško knjigo. Identifikacijska oznaka nepremičnine v izpodbijanem sklepu (ID znak: del stavbe 0000 - 304 - 4) se ujema z identifikacijsko oznako nepremičnine v zemljiški knjigi, kot to izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je predložil sam pritožnik. Ker mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (prvi odstavek 31. člena ZZK-1), je izpodbijani sklep, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca (tretji odstavek 342. člena ZFPPIPP), pravilen. ID številka 0000000 je le enolični identifikator

Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti). Pravilo o vezanosti na zahtevek pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi kaj več niti kaj drugega kot je s tožbo zahteval.

Vpis zaznambe se izvede na podlagi odločbe, ki mora glasiti na nepremičnino kot je bila v času izdaje odločbe označena v zemljiški knjigi.

Glede na določbo 526. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), je edini družbenik tisti, ki sam sprejme vse sklepe, ki bi jih sicer sprejemali družbeniki na skupščini ali drugače (dr. Bojan Zabel, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, stran 225). Torej je bil v konkretni zadevi predlagatelj kot edini družbenik sedaj že izbrisane družbe A. d.o.o. pooblaščen, da samostojno odloča o vprašanjih iz 505. člena ZGD-1, tako tudi o prenehanju družbe in razdelitvi premoženja te družbe. Navedeno pomeni, da predlagatelj predlogu ne more priložiti zapisnika skupščine, saj skupščine ni bilo. Tako v obravnavanem primeru za predlagani vpis (6. in 7. odstavek 45. člena ZZK-1) zadostujeta predlogu priložena sklepa, in sicer Sklep o prenehanju družbe A. d.o.o. po skrajšanem postopku z dne 16.3.2022, ki vključuje sklep o razdelitvi premoženja in Sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Srg 52449/2022 z dne 8.6.2022.

Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. Tožnik ima pravico zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe v solastninskem deležu, ki pripada toženki, saj njegov zahtevek ne posega v lastninska upravičenja drugih solastnikov tj. naslednikov upravičencev iz postopkov vrnitve podržavljenega premoženja. Upravičenci lahko uveljavljajo pravico do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti v zakonsko določenem roku. Prekluziven je rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne rok za vložitev tožbe. Ker je postopek za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja predstavljal pravno oviro za odločanje o zahtevi za odkup stanovanja, je šteti, da je zahteva za odkup, ki jo je tožnik podal 13. 11. 1991 ter ponovno 29. 9. 2014, ohranila svoje pravne učinke.

Ker je pogoj za vpis v zemljiško knjigo tudi veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustvariti zemljiškoknjižno posledico, se v praksi zavezovalni pravni posel in zemljiškoknjižno dovolilo največkrat zlijeta v eno listino. V listini, ki je podlaga za vpis, so nepremičnine označene z identifikacijskimi podatki, s katerimi so vpisane v zemljiško knjigo, način zapisa v dovolilu s sklicevanjem na podatke, ki so zapisani na drugem mestu iste listine, pa tudi ne pušča nobenega dvoma o tem katera osebi, glede katerih nepremičnin, in v čigavo korist dovoljuje predlagane vpise. Stališče sodišča, ki ni dovolilo vpisa, je prestrogo.

Predlog se zavrne.

Tožnica je v spremenjenem tožbenem zahtevku posamezni del stavbe označila z identifikacijskima oznakama iz elaborata z dne 23. 3. 2018, ki še nista bili vpisani v kataster stavb. V takem primeru ni nobenega razumnega ustavnopravnega razloga, ki bi zemljiškoknjižnemu sodišču narekoval obid načela formalnosti zemljiškoknjižnega postopka (124. člen ZZK-1). Zato spremenjen tožbeni zahtevek ni takšen, da bi bila na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedljiva.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je zemljiškoknjižno dovolilo V Pogodbi št. 402027 z dne 12. 7. 2002 in v Aneksu k tej pogodbi z dne 22. 9. 2004 šteti za veljaven (oz. perfekten) razpolagalni pravni posel.

V primeru nevpisane nepremičnine mora zemljiškoknjižno sodišče po vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo na predlog lastnika dovoliti vpis lastninske pravice, če lahko iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.

Status nepremičnine in vrsta vknjižbe pa sta zemljiškoknjižnemu sodišču narekovala, da v situaciji, ko je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred uveljavitvijo zdaj veljavnega ZZK-1 iz 2003, pri odločanju o vknjižbi na podlagi takega dovolila upošteva prehodno določbo 1. točke četrtega odstavka 246. člena ZZK-1.

Šele ko se je revizijsko sodišče seznanilo s celotnim spisom in sta lahko stranki soočili svoje argumente v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem, se je izkazalo, da trenutek učinkovanja poočitve delitve parcel za odločitev v zadevi ni pravno relevanten. Revizijsko sodišče zato na dopuščeno revizijsko vprašanje ni odgovarjalo.

V listini, ki je podlaga za vpis, so nepremičnine označene z identifikacijskim znakom, s katerim so vpisane v zemljiško knjigo, način zapisa v zemljiškoknjižnem dovolilu s sklicevanjem na podatke, ki so zapisani na drugem mestu iste listine, pa tudi ne pušča nobenega dvoma o tem katera oseba, glede katerih nepremičnin in v čigavo korist dovoljuje predlagane vpise. Stališče sodišča, ki v takšnih okoliščinah in na takšni podlagi ni dovolilo vpisa, je prestrogo.

Glede na okoliščine konkretne zadeve je bilo zemljiškoknjižno sodišče pri uporabi 31. člena ZZK-1 preveč strogo, ko se je osredotočilo na dejstvo, da v izbrisni izjavi za izbris služnosti z dne 26. 6. 1991 parcela ni opredeljena z identifikacijsko oznako.

Prva v verigi pogodb je bila sklenjena po določbah SZ, in je treba pogoje za vpis presojati tudi z vidika določbe 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo.

Predlagateljica je predložila Evropsko potrdilo o dedovanju, ki ga je izdalo pristojno nemško sodišče. V potrdilu, v skladu z nemškim pravom, predmet dedovanja ni izrecno naveden, navedeni so le podatki o zapustnici, o dedinji in deležu zapuščine, ki ga je dedinja pridobila. Razlaga, za katero se zavzema sodišče prve stopnje, bi pomenila, da na podlagi Evropskih potrdil o dedovanju, ki jih izdajajo nemška sodišča, nikoli ne bi mogli izvesti vpisa v zemljiško knjigo. To pa je v nasprotju z namenom Uredbe o dedovanju, pa tudi v nasprotju z javnim interesom. V javnem interesu je namreč, da je urejen prehod premoženja v primeru smrti (tudi brez izrecno izražene volje dedičev) in da zemljiška knjiga odraža resnične podatke. Prav zato se po Zakonu o dedovanju (ZD) zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti in prav zato je sodišče tisto, ki mora ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. V praksi naših sodišč to pomeni, da zapuščinsko sodišče samo pridobi podatek o nepremičninah zapustnika in tudi samo odredi vpis v zemljiški knjigi, vse brez posebne aktivnosti strank. EPD se sicer razlikuje od povedanega po tem, da se izda samo na predlog

Služnost v javno korist je potrebna, dokler se uporablja (obratuje) javna infrastruktura, zaradi upravljanja katere je ustanovljena. Zato zanjo ni primerna uporaba drugega odstavka 227. člena SPZ, po katerem bi morala biti služnost ustanovljena za določen čas, sicer najdalje za 30 let.

Napačno je izhodišče tožene stranke, da v primeru dejanske etažne lastnine odsvojitelj te ne more prenesti z razpolagalnim pravnim poslom na pridobitelja tako, da nanj prenese vpisan solastninski delež na nepremičnini. Ob ugotovitvi, da je bila tožena stranka lastnica le še stanovanja v četrti etaži, v zemljiški knjigi pa je bila vpisana kot lastnica 4344/10000 in da je bila pogodba veljavno sklenjena (pravnomočna odločitev v zadevi P 131/2014), je pravilna odločitev, da je bila tožena stranka glede prenosa navedenega solastninskega deleža tudi razpolagalno sposobna. Tako je sodišče pravilno odločilo, da mora tožena stranka sklenjeno pogodbo izpolniti z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Če vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, ker nepremičnina v njo še ni bila vpisana, je za prenos lastninske pravice potrebno zgolj zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa (tudi) vpis v zemljiško knjigo.20 Drugačno revizijsko stališče (da je bil tudi v tem primeru za učinkovit prenos lastninske pravice potreben tabularni vpis) je neutemeljeno. Vrhovno sodišče poudarja, da je odtujitelj v primeru nevpisane nepremičnine (posameznega dela zgradbe oziroma stavbe) moral za učinkovit prenos lastninske pravice storiti vse, kar je glede tega v tistem trenutku lahko: če je šlo za večkratne zaporedne prenose lastninske pravice je moral glede vsakega vmesnega prenosa izročiti listino, ki bi bila lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice na taki nepremičnini, in sicer ne glede na to, ali je bila izročitev teh listin izrecno dogovorjena ali ne. Le takšna izpolnitev je namreč pridobitelju ob vpisu nepremičnine (etažne lastnine) v zemljiško knjigo zagotavljala vknjižbo njegove lastninske pravice. Pri obveznosti iz VI. točke Sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja gre za dopustitev kot pasivno izpolnitveno ravnanje (negativno obveznost), pri katerem mora dolžnik trpeti določene poseg