147. člen SZ

Sodišče prve stopnje je pri svoji razlagi drugega odstavka 72. člena ZDen sledilo ustaljeni in enotni sodni praksi sodišč, ko je pojasnilo, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec in da je denacionalizacijski zavezanec tisti, ki je kot takšen naveden v odločbi o denacionalizaciji. Pravna narava zahtevka iz 2. odstavka 72. člena ZDen je specifična, in sicer ne gre za odškodninske zahtevke v smislu odškodninskega prava, ker manjkata elementa splošnega civilnega delikta (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost), ne gre niti za obogatitvene zahtevke v smislu obligacijskopravnih institutov, kateri zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je dosegel, temveč je pri obravnavanem zahtevku odločilno, kakšno korist bi upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto premoženje vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. Pritrditi je tožnikom, da se v skladu s sodno prakso ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 72. člena ZDen, višina hipotetičnega prikrajšanja denacionalizacijskega upravičenca, če le-to in kolikor le-to predstavlja

Vsem udeležencem postopka (sodišču, tožniku in tudi tožencem) je bilo ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnik zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi opravljenega materialno procesnega vodstva in poprave identifikacijskih oznak nepremičnin v zahtevku ni v ničemer spremenil. Ker tudi toženci na nepravilno oblikovan zahtevek niso opozorili, je potrebi po materialno procesnem vodstvu treba pritrditi, posledično pa tudi odločitvi o ponovnem odprtju obravnave. Sodišče bi moralo tožnikov ugovor zastaranja obravnavati kot trditev, da je zaradi zamude roka razlog, da najemna pogodba ni sklenjena, na strani tožencev oziroma se toženci na izjemo, ki jo določa tretji odstavek 111. člena SZ-1, ne morejo (več) sklicevati. Posledično bi ob upoštevanju drugega odstavka 362. člena ZPP (pred uveljavitvijo ZPP-E) moralo presoditi le to, ali je pozna navedba tožnika opravičljiva. Ker so se toženci uspešno sklicevali na tretji odstavek 111. člena SZ-1, njihov položaj ne more biti slabši, kot če bi bila tudi za sporne prostore sklenjena najemna pogodba v skladu s 147. členom SZ. Za sporne prostore so toženci zato dolžni plačati le uporabnino v višini neprofit

Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. Tožnik ima pravico zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe v solastninskem deležu, ki pripada toženki, saj njegov zahtevek ne posega v lastninska upravičenja drugih solastnikov tj. naslednikov upravičencev iz postopkov vrnitve podržavljenega premoženja. Upravičenci lahko uveljavljajo pravico do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti v zakonsko določenem roku. Prekluziven je rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne rok za vložitev tožbe. Ker je postopek za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja predstavljal pravno oviro za odločanje o zahtevi za odkup stanovanja, je šteti, da je zahteva za odkup, ki jo je tožnik podal 13. 11. 1991 ter ponovno 29. 9. 2014, ohranila svoje pravne učinke.

Predlagateljica ni izkazala, da bi izid pravde vplival na njeno možnost uveljavitve predkupne pravice. Varovanje predkupne pravice, na katero se sklicuje pritožnica, ne zadošča za njeno vključitev v pravdo tožnikov, v kateri slednji uveljavljajo odkupno pravico. Odkupna pravica po 117. členu SZ je nekaj povsem drugega kot predkupna pravica, v razmerju obeh upravičenj niso uporabljiva pravila, ki veljajo za konkurenco predkupnih pravic. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. S presojo, da je toženkin ugovor glede kvadrature posameznih stanovanj nekonkretiziran, sodišče prve stopnje še ni prestopilo (iz trditvene) v fazo dokazovanja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede kvadrature stanovanj nepravilno prevalilo na toženko. Pravica do nakupa je oblikovalna pravica, vezana na upravičenca in ni podedljiva.

Toženec je bil imetnik stanovanjske pravice na podlagi sklenjene najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino. Toženec zakonito zaseda stanovanje, zato zahtevek za izpraznitev in izročitev stanovanja ne more biti utemeljen.

Tožnica, ki v zahtevanem roku iz 147. člena SZ ni zahtevala sklenitve najemne pogodbe, hkrati pa niti ni bila imetnica stanovanjske pravice, kljub dolgoletnemu bivanju v sporni nepremičnini, nima zahtevka na sklenitev najemne pogodbe z novim lastnikom, toženko, v posledici česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

Stališče sodne prakse, da gre pri plačilu dohodnine od nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen (ki se uporabi v tu obravnavanem primeru tudi za pravno podlago 145.c člena ZIKS) za razmerje med denacionalizacijskim upravičencem in državo, ni povsem pravilno. Davek je dolžan denacionalizacijski zavezanec za denacionalizacijskega upravičenca izračunati, odtegniti in plačati. Gre za samostojno obveznost plačnika davka do države, ki je bila nanj prenesena s kogentnimi zakonskimi določbami. Pravilno bi torej bilo, da bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tožnikom priznalo neto nadomestilo vključno z obračunanim davkom, tožena stranka kot zavezanka bi ta davek morala plačati državi, neto znesek pa nakazati tožnikom.

Pogodbene stranke so pri sklepanju pogodb morale paziti, da družbena lastnina s pogodbama ne bi bila oškodovana in torej izhajati ne le iz ekvivalence položaja pravnega prednika toženk pred in po sklenjenih pogodbah, ampak tudi iz ekvivalence medsebojnih obveznostih in pravic pogodbenih strank. Ta pa je narekovala, da se zaveza Občine in D. o neodpovedljivosti veže na neko predvidljivo okoliščino oziroma določljivo dobo upravičenja, temu pa je zadoščeno, če je to upravičenje vezano na konkretno osebo. V nasprotnem primeru o ekvivalenci ne bi mogli več govoriti.

Vrhovno sodišče glede na posebnosti tovrstne kontrahirne dolžnosti na zastavljeno vprašanje odgovarja le v obsegu, ki se tiče najemnih pogodb, ki so jih bili lastniki stanovanj dolžni skleniti po določbi 147. člena SZ: Nedenarna terjatev, katere predmet je sklenitev najemne pogodbe s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice po SZ, preneha, če ta brez utemljenega razloga zavrne izvensodno ponudbo lastnika za njeno sklenitev.

Sodna poravnava iz leta 1981 je pomenila zgolj to, da je toženka na njeni podlagi postala imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Ni pa imela sodna poravnava stvarnopravnih (na primer pridobitev osebne služnosti na stanovanju) ali obligacijskopravnih učinkov za toženko.

Toženec je status hišnika izgubil, zato je posledično izgubil tudi pravico do uporabe spornega hišniškega stanovanja. Njegovo bivanje v stanovanju je postalo nezakonito, saj ni več opravljal hišniških del. 50. člen ZSR (iz leta 1982) je v tretjem odstavku določal dveletni rok za izdajo določbe o izpraznitvi nezakonito vseljenega v stanovanje. Po poteku dveletnega roka je oseba lahko pridobila imetništvo stanovanjske pravice ob izpolnjenih pogojih nezakonite vselitve, če ni bila zahtevana izselitev iz stanovanja. Vendar navedeno ne pomeni, da je tožnik imetništvo stanovanjske pravice tudi dobil, ampak (le), da ga je mogel dobiti, vendar za to ni ukrenil ničesar in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, imetništva stanovanjske pravice ni nikoli dobil. Z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona iz leta 1991 so prenehala vsa razmerja, ki so bila prej opredeljena kot imetništvo stanovanjske pravice in so se preoblikovala v najemna razmerja. 147. člen SZ je določal šestmesečni rok za sklenitev ustrezne najemne pogodbe. V 123. členu SZ, ki je urejal odkup stanovanja, pa je bil določen rok za uveljavljanje zahteve za odkup stanovanja. Toženec ni pokazal nikakršnega in

Toženka je uporabljala stanovanje na podlagi ustnega dogovora, zato dejstvo, da ni imela najemne pogodbe, ni bistveno za presojo njenega priposestvovanja služnosti stanovanja.

V obravnavani zadevi pa je imetnik stanovanjske pravice, A. A., umrl še pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka, torej pred uresničitvijo opcijskega predpogoja. Ker se opcijski predpogoj (kot odložni pogoj) ni uresničil, tudi opcijska izjava (zahteva za odkup z dne 30. 10. 1991) ni imela pravnih učinkov. Za razliko od imetnice stanovanjske pravice v zadevi št. II Ips 204/97, ki je bila ob smrti nosilka premoženjske pravice do odkupa stanovanja, ker je, kar je kot nosilni razlog navedeno v predzadnjem odstavku sodbe št. II Ips 204/97, "[...] že pred njeno smrtjo nastopila dolžnost tožene stranke prodati sporno stanovanje", on ob svoji smrti ni imel podedljive pravice do odkupa stanovanja. Zato je tudi njegova soproga in za njo tožnica nista mogli podedovati. Pridobiti bi jo morali izvirno. Za to sta imeli na voljo rešitev, predvideno v 123. členu v povezavi s 147. členom SZ. V primerjavi s tistimi imetniki stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, so bili vsi imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve, že zaradi samega teka denacionalizacijskega postopka in z njim povezanega odloga p

Vrhovno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da je bilo po določbi 50. člena ZSR mogoče zahtevati izselitev nezakonito vseljene osebe bodisi v upravnem postopku bodisi s tožbo v roku dveh let od vselitve, da pa je po preteku tega roka nezakonito vseljena oseba pridobila stanovanjsko pravico oziroma je uživala stanovanjsko varstvo, enako tistemu, ki ga je užival imetnik stanovanjske pravice. Zaključilo torej je, da so bili razlogi za neobstoj najemne pogodbe na strani tožencev. Tega ni z ničemer obrazložilo. Zagotavljanje uvida v razloge za odločitev sodišča predstavlja pravica do obrazložene sodne odločbe kot samostojne razsežnosti pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Sodišče je dolžno na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način utemeljiti svojo odločitev, ki jo je mogoče objektivno preizkusiti.

Nesporno je, da toženec biva v stanovanju in da z lastnico (tožnico) ni sklenil najemne pogodbe. Nerelevantno je njegovo sklicevanje na imetništvo stanovanjske pravice pridobljeno po ZSR in določbo tretjega odstavka 111. člena SZ-1. Stanovanjski zakon (SZ) je uredil način preoblikovanja prejšnjih stanovanjskih razmerij. V tem okviru je imetnikom stanovanjske pravice dal možnost odkupa stanovanja, tisti imetniki stanovanjske pravice, ki se niso odločili za nakup, pa so imeli pravico zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Tožnica se je kot imetnica stanovanjske pravice odločila za nakup stanovanja (kupne pogodbe tožencu ni uspelo izpodbiti) in na ta način izčrpala upravičenja iz SZ. Na upravičenje iz 147. člena SZ oziroma sedaj iz tretjega odstavka 111. člena SZ-1, se tako tudi toženec ne more več sklicevati.

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: 1) Ali je nezakonito vseljeni, ki je ves čas uporabljal vse dele stanovanja, po poteku dveletnega roka, vendar pred dnem 19. 10. 1991 (uveljavitev Stanovanjskega zakona - Ur. l. RS/I, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ), v katerem je prizadeta oseba mogla uspeti z izpraznitvenim zahtevkom, postal imetnik stanovanjske pravice po samem zakonu (tretji odstavek 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih - Ur. l. ZRS, št. 35/82; v nadaljevanju ZSR), zato je bil lastnik dolžan s takšnim imetnikom stanovanjske pravice skleniti najemno pogodbo (147. člen SZ)? 2) Ali se lahko uporabnik stanovanja z ugovorom upre izpraznitvenemu zahtevku proti lastniku, če za del stanovanja, za katerega je uporabnik pridobil stanovanjsko pravico, nima sklenjene najemne pogodbe iz razlogov na strani lastnika (tretji odstavek 111. člena Stanovanjski zakon - Ur. l. RS, št. 69/20003; v nadaljevanju SZ-1)? 3) Ali je drugostopenjsko sodišče dolžno obrazložiti, na podlagi katerih dokazov je ugotovljeno dejstvo, da je bila tožena stranka pasivna pri sklepanju najemne pogodbe, če na tem dejstvu temeljijo materialnopravni razlogi sodbe; še posebej če

V obravnavanem primeru gre za kolizijo dveh pravic: pravico denacionalizacijske upravičenke, kateri je sedanja toženka kot denacionalizacijska zavezanka vrnila 1/6 solastninski delež na stavbi, ter pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice, ki od toženke zahtevajo odkup stanovanj v stavbi skladno z določbami SZ. Takšna kolizija bi se sicer razrešila v izključno korist denacionalizacijske upravičenke, tako da bi upravičenci do odkupa izgubili svoje pravice tudi glede tistega dela, za katerega je zavezanka za sklenitev pogodbe denacionalizacijska zavezanka, a takšnega rezultata ne opravičuje niti praksa ustavnega sodišča. Tožnikom torej ni mogoče odreči pravice do odkupa, če so sicer izpolnjeni zakonski pogoji. Tožniki so tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe oblikovali pravilno, to za posamezno stanovanje, na katerem so imeli stanovanjsko pravico in ne za solastniški delež na celotni stavbi, saj stanovanjske pravice na ta način ni mogoče pretvoriti. Pasivno legitimirana je lahko le toženka, ki je imela pravico uprave na teh stanovanjih, ne pa tudi ostali solastniki stavbe, kot so navedeni v zemljiški knjigi. Ker je bilo v denacionalizacijskem post

Predlagateljica je vrednost spornega predmeta nedenarnega tožbenega zahtevka ovrednotila na 4.000,00 EUR. Toženca sta zunajzakonska partnerja, ki živita v stanovanju, katerega izpraznitev zahteva tožnica (navadna sospornika). Revizijsko sodišče je predlog vsebinsko obravnavalo, saj tožnica zasleduje enoten ekonomski cilj (prazno stanovanje), ki ni odvisen od števila sospornikov. Vrednosti spornega predmeta subjektivno kumuliranih zahtevkov se zato v tem primeru seštevajo. Pogoji za dopustitev revizije niso podani.

Stanovanjska pravica, ki jo je tožnica pridobila po ZSR iz leta 1966 in je bila vezana na opravljanje hišniških del, se je z uveljavitvijo novega zakona preoblikovala v pravico začasne uporabe stanovanja, ki je bila strogo vezana na opravljanje službene dolžnosti. Tožnica ob uveljavitvi SZ torej ni imela stanovanjske pravice kot „pravice do trajne uporabe stanovanja v družbeni lasti za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb“, zgolj takšna stanovanjska pravica bi ji dajala upravičenja do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas.

Po določbah SZ so lastniki stanovanj dolžni skleniti prodajno oziroma najemno pogodbo z občani, ki so imeli stanovanjsko pravico na stanovanju, te pa tožnik ni imel. Pismo o nameri sodi v fazo pogajanj, pogajanja pa ne zavezujejo.