337. člen ZPP

Ohranjanje zunanjega videza je zakonsko varovana vrednota, ki pa ne sme postati orodje v rokah etažnih lastnikov, s pomočjo katerega se lahko posameznemu etažnemu lastniku onemogoči vsakršno izvrševanje lastninske pravice. Del ocene, ali gre za protipraven poseg, ki utemeljuje varstvo z negatorno tožbo, mora biti zato tudi vprašanje, ali je fizično obsežen poseg, ki spreminja videz stavbe, estetsko (ne)usklajen s stavbo. Relevantna sprememba zunanjega videza v smislu prvega odstavka 15. člena SZ-1 je tista, ki je obsežna in estetsko ruši enoten videz stavbe. V prvem sojenju zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni bilo ocenjeno, kako je izgradnja zimskega vrta spremenila izvorni videz stavbe. To dejstvo je bilo kot pravno odločilno izpostavljeno šele ob izdaji revizijske odločbe. Pravilna je zato ugotovitev, da tožniki z novimi navedbami in dokazi, podanimi v ponovljenem postopku, niso bili prekludirani.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnica zaradi (neupravičenega) neprihajanja na delo oziroma s svojo odsotnostjo z delovnega mesta od 19. 4. 2021 dalje, kršila dolžnost opravljati delo (prvi odstavek 4. člena, prvi odstavek 33. člena, prvi in drugi odstavek 34. člena in 37. člen ZDR-1). Zaradi navedenega je utemeljeno prejela sprva pisno opozorilo, nato pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Soglaša tudi s presojo o nemožnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je kljub pisnemu opozorilu s samovoljnim ravnanjem in kršitvami delovnih obveznosti nadaljevala, iz njene izjave, da se na delovno mesto ne bo vrnila, dokler bo to pogojevano s testiranjem, pa izhaja, da s kršitvami tudi v prihodnje ni nameravala prenehati. Ker je bila izpodbijana odpoved zakonita, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Iz določbe 9. člena ZRSin je sklepati, da je 15 % prag članstva za priznanje reprezentativnosti predviden le v primeru sindikatov v organizaciji (pri delodajalcu), ki niso včlanjeni v zvezo ali konfederacijo za območje države. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo oziroma ni jasno navedlo, ali bo novo predložene dokaze sploh upoštevalo, nato pa je nasprotni udeleženec šele iz sodbe sodišča prve stopnje izvedel, da je dokaze sodišče upoštevalo in nanje celo oprlo svojo odločitev, mu ni mogoče očitati zadostne procesne neskrbnosti ob tem, ko že na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni predlagal tudi izvedbe dodatnih dokazov v zvezi z novimi listinami predlagatelja. Pravica predlagati nove dokaze je v takšnem primeru lahko učinkovito sredstvo varstva strankine pravice do izjave.

Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom v povezavi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja se ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki.

Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas - do izteka delovnega dovoljenja. Pogodba res izrecno ne določa datuma njenega izteka, je pa ta določljiv - dan izteka delovnega dovoljenja. To pa je navedeno v uvodu pogodbe o zaposlitvi, in sicer je navedena številka tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (...), ki pa se je, kot izhaja iz samega tega dovoljenja v spisu, izteklo 31. 10. 2025. Pogodba o zaposlitvi med strankama je bila tako sklenjena do tega dne. Z iztekom tega dne pa je že po samem zakonu prenehala veljati (prva alineja 77. člena in prvi odstavek 79. člena ZDR-1).

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.

Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.

Na traktorsko prikolico so se z vedenjem tožnika nezakonito nalagali gozdno lesni sortimenti (GLS) in ne sečni ostanki (C. C. jih je nalagal z dovoljenjem tožnika), pri čemer je bil prav tožnik kritičnega dne kot odpremnik na rampnem prostoru odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem GLS, za usmerjanje in vodenje voznikov in strojnikov ter za preverjanje, kaj se nalaga na traktorsko prikolico. Posledično se tožnik odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na sekača, traktorista in šoferja. Ravnanje tožnika vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v sostorilstvu. Tožnik je kot odgovorna oseba za nadzor nad nakladanjem GLS zavestno sodeloval pri odtujitvi tuje premične stvari v obliki približno 3 m³ GLS, ko je dal navodilo, da se na zasebno traktorsko prikolico naloži posekan GLS, pri čemer je vedel, da za takšen natovor ne razpolaga niti z dovoljenjem delodajalca niti z ustrezno knjigovodsko listino. Dejstvo, da les zaradi posredovanja inšpektorice ni bil odpeljan, kot pojasnjeno, ne izključuje dokončanosti dejanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neobstoju prilastitven

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Toženka ni dokazala očitka iz odpovedi, čeprav je bilo na njej dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je tožnik organiziral odvoz cca. 3 m3 gozdno‑lesnih sortimentov (GLS), ki je napadel na sečišču. Ker je imel tožnik dovoljenje da odpelje vse, kar je ostalo zadaj, tudi ni odločilno, ali je šlo za sečne ostanke ali pa za GLS, saj ta distinkcija na delovnopravno presojo ravnanja tožnika, ki mu je nadrejeni delavec odobril odvoz vsega, kar bo ostalo zadaj, ne vpliva.

Izvedenci (tolmači) kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot nanje ne razteza.

Namen denarne kazni ni v kaznovanju, ampak v vplivanju na voljo toženca, da izvrši obveznosti iz začasne odredbe.

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.

Dokazni postopek ni potrdil trpinčenja (nedopustnih ravnanj) s strani A.A. in B.B. Ker toženki ni mogoče očitati opustitve skrbnosti in nezagotovitve ustreznega varnega delovnega okolja tožnici, se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja že prve predpostavke odškodninske odgovornosti ni bilo dolžno opredeljevati do ostalih predpostavk, tudi ne do vzročne zveze.

Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).