32. člen ZZK-1

Predmet tožbenega zahtevka, oblikovan po pozivu sodišča, podanem v okviru materialnoprocesnega vodstva, je ustrezno in določno opredeljen, zato tudi ni podlage za zavrženje tožbe. Glasi se na naložitev notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila toženi stranki, s čimer je tožeča stranka primerno zasledovala pravno varstvo po pridobitvi perfektne listine za vknjižbo lastninske pravice na v pogodbi določeni nepremičnini, to je po overitvi toženčevega podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Tožeča stranka namreč s takšno perfektno listino ne razpolaga.

Glede na določbe ZZK-1 se za enoznačno identifikacijo imetnika pravice – fizične osebe, uporablja EMŠO. V prvem odstavku 25. člena ZZK-1 so opredeljeni podatki o fizični osebi – imetniku pravic, ki se vpiše v zemljiško knjigo. Obsegajo tudi podatke EMŠO, izjema od tega pravila je določena le za sodno odločbo oziroma odločbe drugih državnih organov, ki so podlaga za vpis. Pa tudi v takem primeru, ko v odločbi podatek o EMŠO ni naveden, zakon zahteva, da se priloži kopija osebne izkaznice. V konkretnem primeru je vpis predlagan na podlagi pogodbe. Oseba, to je fizična oseba, ki dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, mora biti označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiško knjigo (prvi odstavek 32. člena ZZK-1), torej mora biti navedena tudi enotna matična številka občana, EMŠO, kot to določa druga točka prvega odstavka 24. člena ZZK-1. Pritožnik z razlogovanjem, da za identifikacijo zadošča le navedba rojstnega datuma, ni uspešen. Odsvojitelj, fizična oseba, ni bil označen s potrebnimi podatki.

Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. Tožnik ima pravico zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe v solastninskem deležu, ki pripada toženki, saj njegov zahtevek ne posega v lastninska upravičenja drugih solastnikov tj. naslednikov upravičencev iz postopkov vrnitve podržavljenega premoženja. Upravičenci lahko uveljavljajo pravico do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti v zakonsko določenem roku. Prekluziven je rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne rok za vložitev tožbe. Ker je postopek za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja predstavljal pravno oviro za odločanje o zahtevi za odkup stanovanja, je šteti, da je zahteva za odkup, ki jo je tožnik podal 13. 11. 1991 ter ponovno 29. 9. 2014, ohranila svoje pravne učinke.

Ker je pogoj za vpis v zemljiško knjigo tudi veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustvariti zemljiškoknjižno posledico, se v praksi zavezovalni pravni posel in zemljiškoknjižno dovolilo največkrat zlijeta v eno listino. V listini, ki je podlaga za vpis, so nepremičnine označene z identifikacijskimi podatki, s katerimi so vpisane v zemljiško knjigo, način zapisa v dovolilu s sklicevanjem na podatke, ki so zapisani na drugem mestu iste listine, pa tudi ne pušča nobenega dvoma o tem katera osebi, glede katerih nepremičnin, in v čigavo korist dovoljuje predlagane vpise. Stališče sodišča, ki ni dovolilo vpisa, je prestrogo.

Zemljiškoknjižno dovolilo je bistven element in izraz obličnosti razpolagalnega pravnega posla, torej posla, ki neposredno učinkuje na obstoječe stvarnopravne položaje. Ne zadošča kakršnakoli izjava, ampak le izjava, ki vsebuje vse predpisane vsebinske elemente po 32. členu ZZK-1 oziroma 23. členu SPZ. V obravnavanem primeru zemljiškoknjižno dovolilo teh kriterijev ne izpolnjuje. Vsebuje zgolj navedbo o ustanovitvi služnosti, brez ustrezne izjave glede razpolaganja s to pravico oziroma dovolitve vpisa v zemljiško knjigo (v korist predlagatelja kot njenega imetnika).

Zemljiškoknjižno sodišče je pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Preizkus ničnosti pa je omejen, saj zemljiškoknjižno sodišče po določbi petega odstavka. 149. člena ZZK-1 pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene zahteve strank na podlagi pravnega posla in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla. Zaradi omejene presoje ničnosti in popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila, vprašanje, ali je zemljiškoknjižno dovolilo nično zaradi prekoračitve pooblastil pri sklenitvi posla, ni predhodno vprašanje v tem zemljiškoknjižnem postopku.

Status nepremičnine in vrsta vknjižbe pa sta zemljiškoknjižnemu sodišču narekovala, da v situaciji, ko je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred uveljavitvijo zdaj veljavnega ZZK-1 iz 2003, pri odločanju o vknjižbi na podlagi takega dovolila upošteva prehodno določbo 1. točke četrtega odstavka 246. člena ZZK-1.

V listini, ki je podlaga za vpis, so nepremičnine označene z identifikacijskim znakom, s katerim so vpisane v zemljiško knjigo, način zapisa v zemljiškoknjižnem dovolilu s sklicevanjem na podatke, ki so zapisani na drugem mestu iste listine, pa tudi ne pušča nobenega dvoma o tem katera oseba, glede katerih nepremičnin in v čigavo korist dovoljuje predlagane vpise. Stališče sodišča, ki v takšnih okoliščinah in na takšni podlagi ni dovolilo vpisa, je prestrogo.

Notar, ki je listino sestavil, je lahko, skladno z določbo drugega odstavka 34. člena Zakona o notariatu, napako v listini v fizični obliki popravil.

Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da pogodbena določila, ki se nanašajo na višino in plačilo kupnine, ne ustrezajo pravi volji pogodbenih strank in so zato nična. Po presoji pritožbenega sodišča pa so nična tudi preostala pogodbena določila. Pogodbenika sta v sporni prodajni pogodbi združila zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Ker se v resnici nista pogodila za prodajo, ampak za daritev nepremičnin, naštetih v pogodbi, je zavezovalni del prodajne pogodbe ničen, ker sta ga pogodbenika sklenila samo navzven, da bi se izognila plačilu davka. Zaradi odnosa kavzalnosti pa je posledično ničen tudi razpolagalni del prodajne pogodbe, ki ga predstavlja dovolilo prodajalca, da se na podlagi te (torej prodajne) pogodbe pri naštetih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime kupca. Po navedenem je sporna prodajna pogodba v celoti nična.

Za odločitev v izločitvenih pravdah, v katerih pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi ali z vknjižbo v postopku zavarovanja in se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je posameznik (tretji) na nepremičnini, ki jo izloča, pred trenutkom pridobitve prisilne zastavne pravice pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Ni pa potrebno (oziroma je celo zmotno) presojati, ali je upnik tudi vedel oziroma moral vedeti za to pravico, saj upnika s prisilno hipoteko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. V primeru nevpisane nepremičnine mora zemljiškoknjižno sodišče po vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo na predlog lastnika dovoliti vpis lastninske pravice, če lahko iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.

Toženka kot prodajalka je tožniku kot kupcu v pogodbi o prodaji solastniškega deleža že izstavila za vknjižbo ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, zato slednji od nje ne more uspeti s tožbo na izstavitev nove intabulacijske klavzule.

V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZZK-1 mora biti oseba, ki vpis dovoljuje, v zemljiškoknjižnem dovolilu označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Drugi odstavek 32. člena ZZK-1 ureja položaj, ko je oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiški knjigi označena z rojstnimi podatki, v zemljiškoknjižnem dovolilu pa je označena z EMŠO številko. V tem primeru je, ne glede na to, da oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiškoknjižnem dovolilu ni označena z enakimi podatki kot v zemljiški knjigi, z navedbo podatka o EMŠO te osebe, pogoju po prvem odstavku zadoščeno, saj je iz EMŠO številke mogoče razbrati tudi njen rojstni podatek.

S trenutkom, ko ponudnik, ki je v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih dal ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je pogodba (v smislu zavezovalnega pravnega posla) sklenjena pod odložnim pogojem odobritve. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da kupec v pravdi ne more od prodajalca zahtevati ponovne sklenitve prodajne pogodbe, lahko pa zahteva izpolnitev pogodbe, t.j. izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, potrebnega za vknjižbo prenosa lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet pogodbe. Ker je tožnik poleg sklenitve pogodbe zahteval tudi dovolitev vknjižbe lastninske pravice v njegovo korist pri nepremičninah, ki so bile predmet ponudbe, je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni bil postavljen.

Zemljiškoknjižno sodišče ne sme presojati veljavnosti zavezovalnega pravnega posla, vendar pa mora pri presoji popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila preveriti usklajenost vsebine zemljiškoknjižnega dovolila s predmetom zavezovalnega pravnega posla. V obravnavanem primeru ni podana identiteta predmeta v zavezovalnem in razpolagalnem pravnem poslu. Predložena pogodba ne predstavlja podlage razpolagalnemu pravnemu poslu, zato predlagatelj na podlagi takih listin ne more uspeti z vknjižbo predlagane pravice.

149. čl. ZZK-1 določa, da zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu presoja samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila. Zemljiškoknjižno sodišče torej v skladu s tem načelom presoja le vsebino zemljiškoknjižnega dovolila in le v obsegu, ali ima vse sestavine, ki jih mora imeti po 31. in 32. čl. ZZK-1 in ali iz njega izhaja, da je to nično. Zemljiškoknjižno sodišče pa ne sme presojati veljavnosti zavezovalnega pravnega posla.

Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče po ustaljeni sodni praksi oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka, pri slednjem pa enakovredno upoštevati tako tožbeni predlog kot tudi njegovo dejansko podlago.

Zoper prvega toženca je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek zato, ker je podpisa na obeh pogodbah overil in zoper njega tožnika nimata zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila; zoper drugotoženko pa je zavrnitev zahtevka pravilna zato, ker bi tožnika od nje lahko zahtevala bodisi overitev pogodbe bodisi izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, vendar izključno v obsegu in vsebini, kot izhaja iz obeh pogodb. Tožbeni zahtevek pa ni tak. Od drugotoženke bo tožnica lahko zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila le v vsebini in v obsegu, kot izhaja iz pogodb.

Zemljiškoknjižno sodišče v okviru zemljiškoknjižnega postopka ne sme presojati veljavnosti oziroma izpolnitve obveznosti z prodajne ali kakšne druge pogodbe, ki predstavlja zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo. Presojati tudi ne sme ničnosti zavezovalnega pravnega posla, čeprav jo ugotovi, saj je to predmet izbrisne tožbe.

Pri presoji ustreznosti zemljiškoknjižnega dovolila je potrebno presojati listino kot celoto. Čeprav oseba, ki daje zemljiškoknjižno dovolilo, v samem tekstu dovolila ni označena s podatki po 31. in 32. členu ZZK-1, je pa s temi podatki nedvomno in popolno označena v drugem delu listine, to ni razlog za zavrnitev predloga za vknjižbo. V kolikor so izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis določa ZZK-1 v 148. členu, je vpis dovoljen ne glede na potek časa.