365. člen ZPP

Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojn

Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.

Toženec ni izpolnil tožbenega zahtevka. Z novo odločbo namreč nista bili odpravljeni izpodbijani odločbi toženca, ki sta bili predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Razen tega je bila tožnica v I. kategorijo invalidnosti razvrščena s 1. 10. 2025, kar je po datumu izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca (ki je bila izdana 12. 12. 2023). Tožnica tudi ni bila s 1. 3. 2023 (kot je to uveljavljala s tožbo) razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Odločitev o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine se tako nanašajo na obdobje po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca. Vse to pa pomeni, da v tem primeru ne gre za stanje, da bi toženec izpolnil tožbeni zahtevek. Posledično s tem tudi niso izpolnjeni pogoji po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, da bi moral toženec tožnici povrniti stroške postopka.

Sodni tolmač se utemeljeno pritožuje, ker mu sodišče prve stopnje ni priznalo priglašene nagrade za pripravo na tolmačenje v višini 30 EUR z DDV. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v prvem odstavku 45. člena določa, da za pripravo na tolmačenje, ki lahko vključuje tudi študij spisa, pripada sodnemu tolmaču 30 EUR. Iz navedenega določila tako izhaja, da študij spisa ni nujen za pripravo na tolmačenje in posledično tudi ni pogoj za priznanje nagrade za pripravo na tolmačenje. Tolmač se namreč lahko na tolmačenje pripravi tudi brez vpogleda v sodni spis.

Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov poziva za plačilo akontacije odškodnine, naslovljenega na prvo toženko, in odškodninskega zahtevka, naslovljenega na drugo toženko. Navedeni stroški so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je tožnica na tej podlagi prejela izplačan nesporni del odškodnine, poleg tega je tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisen od poziva upnika (drugi odstavek 299. člena OZ).

Toženki in stranskima intervenientoma po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (OT) pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje, v tej zadevi je to glede na vrednost spora 6.000,00 EUR po tar. št. 15/3a v povezavi s 15/1a, 18/1 in 20/1 OT 300 točk. Toženki sodišče prve stopnje ni priznalo potnih stroškov za prihod na naroke, saj jih ni priglasila, pravilno pa ji je skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT v povezavi z 8. členom ZDOdv priznalo za odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk (za 10 narokov 400 točk). Prvemu stranskemu intervenientu glede na to, da ima pooblaščenko v kraju, v katerem je sodišče, pripadajo potni stroški za njen prihod na sodišče in odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk.

Stroški prihoda in odhoda odvetnika na sodišče ne morejo bremeniti nasprotne stranke, če si stranka izbere pooblaščenca zunaj delovnega območja sodišča, pred katerim teče postopek, in te svoje odločitve posebej ne utemelji. Takšni izdatki namreč ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, o prisojeni reparaciji in denarni kazni, nejasnosti v izreku), zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ.

Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka za obravnavo pritožbe, rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po pravni naravi procesni rok. Vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP) zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zato ni izključena.

Izpodbijani sklep je bil osebno vročen pooblaščenki toženke 13. 3. 2026. Rok 15 dni za pritožbo se je iztekel v soboto 28. 3. 2026, tako da bi bila skladno s četrtim odstavkom 111. člena ZPP pritožba pravočasna, če bi bila vložena v ponedeljek 30. 3. 2026. Pritožba, poslana priporočeno po pošti 31. 3. 2026, je tako prepozna, zato jo je bilo treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem sojenju se ni več odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožniku neutemeljeno naložilo v plačilo stroške toženke za sestavo vloge v ponovljenem sojenju v višini 50 točk in stroške toženke za zastopanje na naroku v ponovljenem sojenju v višini 150 točk. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno naložilo plačilo toženkinih stroškov za sestavo pripravljalne vloge v višini 225 točk, saj v njej toženka ne navaja nobenih dejstev in ne predlaga nobenih dokazov v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023, pač pa v njej podaja pripombe na izvedensko mnenje izvedenca grafologa in navedbe glede tožnikove nove zaposlitve, kar se vse nanaša na zahtevek v zvezi z ugotovitvijo zakonitosti sporazuma oziroma prenehanja delovnega razmerja med strankama.

Sodna praksa je glede obračunavanja DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, neenotna. Pritožbeno sodišče je pri odločanju sledilo večinski sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava, v katerih na odmerjeno kilometrino ni priznan DDV.

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

SEU je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo VS RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ). Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.

Odločitve o priznanju nagrade za ustno podajanje izvedenskega mnenja na naroku 19. 1. 2026 ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo, v okviru katerega izmed navedenih statusov je izvedenka opravila izvedensko delo oziroma ni navedlo, za katero vrsto dohodka gre.

Izvedenec je ravnal v okviru naloge, kot mu jo je določilo sodišče prve stopnje s sklepom, ter v okviru dokaznega predloga same tožene stranke. Njegova metoda, ki temelji na primerjavi tahografskih izpisov in obračunanih ur, zato ni neustrezna, temveč neposredno sledi trditvam in dokaznim predlogom tožene stranke.

Izrek sklepa nasprotuje razlogom v sklepu oziroma razlogi v sklepu glede na izrek niso razumljivi, zato obeh izpodbijanih sklepov ni moč preizkusiti.

V določbah ZGD-1 posebnega procesnega določila, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotnega udeleženca založiti dodatni predujem za stroške izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja ni. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe.