19. člen ZVEtL-1

Pritožnik je trdil, da je lastninsko pravico na spornem prostoru pridobil s predelavo, vlaganji in s soglasjem ostalih etažnih lastnikov, s čimer je nastala nova stvar. V zvezi s tem ni predložil nobenega pravnega naslova v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, ampak je predlagal zaslišanje direktorja upravnika, nekaterih etažnih lastnikov, ogled in postavitev izvedenca gradbene stroke. S temi dokazi v tem postopku ne more dokazovati pridobitve lastninske pravice.

V obravnavani zadevi gre za nepravdni postopek po ZVEtL-1. Namen tega postopka je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih zgradbah uredi (vzpostavi) v skladu s konceptom etažne lastnine, pri čemer ta postopek ni namenjen razreševanju spornih lastninskih vprašanj. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti to sodišče postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo (slednje je z določbo 24. člena ZVEtL-1 izrecno izključeno). Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku, in sicer v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz 18. člena ZVEtL-1 in na podlagi stopnje verjetnosti (24. člen ZVEtL-1). Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da udeleženci in druge osebe svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1).

Dokazna pravila in domneve, ki se nanašajo na dokazovanje pravic na posameznih delih stavbe (19. do 22. člen) in na položaj skupnih delov stavbe (23. člen), sodišče uporabi le za presojo tistih spornih dejstev in pravic oziroma pravnih razmerij, o katerih še ni pravnomočno odločilo drugo sodišče oziroma pristojni organ. Če je o njih že pravnomočno odločil matični organ v matičnem postopku, je o predhodnih vprašanjih sodišče v tem postopku vezano na njihove pravnomočne odločbe. Pogoj pa je, da je sporno vprašanje, ki se izpostavi v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, obseženo z objektivnimi, časovnimi in subjektivnimi mejami pravnomočnosti odločbe, izdane v drugem postopku.

Dogovor o določitvi rabe dela stavbe ne pomeni spremembe pravne narave tega dela stavbe iz skupnega v več posameznih delov v izključni lasti posameznih etažnih lastnikov. Dejanska ureditev določenega dela kaže kvečjemu na ureditev načina rabe stanovanjske hiše v luči (sedanjega) 32. člena SZ-1. Sporazum o načinu rabe skupnih delov etažnim lastnikom ne preprečuje, da uporabljajo točno določen del podstrešja, ki je ohranil status skupnega dela stavbe najmanj od nacionalizacije dalje.

Brez listine o pravnem naslovu udeleženec v postopku vzpostavitve etažne lastnine ne more izkazati lastninske pravice.

Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Ker zaradi neupoštevanja pravil o razlagi spornih pogodbenih določb niso bili izvedeni dokazi, predlagani za ugotovitev vsebine pogodbe, je podan dvom o pravilnosti ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitev o posameznih in skupnih delih stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina.

Sodišče v postopkih pridobitve in vzpostavitve etažne lastnine odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega organa (18. člen ZVEtL-1). To določbo pa je sodišče očitno spregledalo in se ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, ali med udeleženci sploh obstaja spor glede lastninske pravice pritožnic na obravnavanem posameznem delu stavbe. Dejstvo, da predlagateljici nista predložili izvirnikov pravnih poslov, ampak le fotokopije, ni razlog, da se ne bi upoštevala (tudi) priposestvovalna doba njune pravne prednice.

Zazidan podstrešni del kot sestavni del stanovanja št. 6 deli usodo stanovanja in posledično ne more biti splošni skupni del stavbe. Vsi skupni deli stavbe so v sorazmernem deležu uporabne vrednosti PDS v solastnini vseh etažnih lastnikov obravnavane stavbe.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim ustnim dogovorom med sedanjimi etažnimi lastniki. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1, ki določa: "Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba [poudarilo pritožbeno sodišče] sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe." Ustni dogovor ni veljavni pravni naslov v smislu 19. člena ZVEtL-1, zato je sklicevanje nasprotnega udeleženca na domnevni ustni dogovor v tem postopku neupoštevno. Prav tako je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da ne bi mogli udeleženci postopka pozneje v pravdnem postopku uveljavljati svojih pravic (primerjaj 35. člen ZVEtL-1).

Ker zaradi poenostavljenega postopka in odločanja na podlagi domnev in dokaznih pravil ni nujno, da bo vpis v vseh podrobnostih skladen z resničnim stvarnopravnim položajem vseh delov nepremičnine, odločitev sodišča ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju. Če udeleženec za lastništvo delov stavbe, za katere zatrjuje, da je njihov izključni lastnik, ne predloži pravnega naslova, sodišče šteje, da je bolj verjetno, da gre za skupni del stavbe. Uporaba, ki ne temelji na pravnem naslovu, ne predstavlja temelja za pridobitev lastninske pravice. Tudi za poenostavljeno priposestvovanje po 20. členu ZVEtL-1 se zahteva lastniška posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu (tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1).

Predlagateljica s predloženimi listinami ni izkazala pravnega naslova za omenjena prostora. V dokaznem postopku je bilo s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nastala naknadno, po nezakoniti rekonstrukciji stanovanja, ki ga je z dednim dogovorom v letu 1999 v posest dobil njen pravni prednik. Prostora tako nista bila del ateljeja, za katerega je sodišče predlagateljičin pravni naslov (vključno z odločbo Ministrstva za kulturo iz leta 1995) pravilno upoštevalo, temveč se nahajata na prej skupnem pokritem dvorišču, ki je povezovalo glavno in stransko dvorišče in so ga lahko uporabljali vsi najemniki oz. lastniki. Ker sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, izjema je zgolj, če med udeleženci ni spora ali če je drugače izkazano s pravnomočno sodbo, je pravilna tudi odločitev, da predlagateljica ni izkazala pogojev za priposestvovanje. To je v skladu z 20. členom ZVEtL-1 mogoče upoštevati le, če predlagatelj izkaže vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu stavbe, pri čemer je posest lastniška, če temelji na pravnem naslovu. Predlagateljica glede na navedeno v tem postopku ne more uspeti z relativizacijo

Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega preizkusa predloga ugotavljalo, ali so podani pogoji za uvedbo postopka za vzpostavitev etažne lastnine ali je treba zahtevek predlagateljice obravnavati v postopku za delitev stvari v solastnini. Pri tem je pravilno izhajalo iz določb 17. člena ZVEtL-1, po katerih se lahko postopek za vzpostavitev etažne lastnine začne le, če gre za etažno lastnino, ki je bila oblikovana pred 1. 1. 2003 in doslej ni bila urejena (prvi odstavek), pri čemer mora pridobitelj izkazati, da je postal njegov posamezni del predmet pravnega prometa že pred 1. 1. 2003 ali da je pred tem datumom nastal pravni naslov, ki po določbah tega zakona izkazuje pridobitev ali prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe in da se je s tem oblikovala etažna lastnina stavbe (drugi odstavek). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlagateljica kot edini pravni naslov, ki sega v čas pred 1. 1. 2003, navedla le sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju z dne 7. 4. 1997, iz katerega pa ni razviden kakršenkoli dogovor med dediči o nastanku etažne lastnine. Zmotno je pritožbeno stališče, da pravni naslov v smislu 17. člena ZVEtL-1 lahko predst

Čeprav so se med postopkom vzpostavitve etažne lastnine večkrat pojavili različni podatki o izmerah površin posameznih oziroma posebnih skupnih delov stavbe, to od sodišča ni terjalo odprave neskladij med podatki in zagotovitve sprememb vpisov v katastru stavb. Postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Spori o obsegu in površini delov se lahko rešujejo v pravdi. Terasa na vrhu stavbe predstavlja splošni skupni del. Kot odprt prostor brez strehe in nekaterih stranic ni primerna za samostojno rabo. Poleg tega ni videti, da bi bila funkcionalno ali pravno vezana izključno na posamezne dele, temveč je dostop nanjo omogočen s skupnega stopnišča.

Ohranitev že vpisanih izvedenih pravic ZVEtL-1 ureja v 31. členu. Pri tem od splošnega pravila prenosa hipotek, zemljiškega dolga in stvarnega bremena, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisani na nepremičnini kot celoti, na vse predhodno še ne vpisane posamezne dele stavbe, določa izjemo glede izvedenih pravic, vpisanih v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o izvršbi in zavarovanju. Za te velja, da se ne ugotovijo na tistem posameznem delu stavbe, za katerega pridobitelj izkaže, da je bil prvi pravni naslov pridobljen pred dnevom, od katerega učinkuje zemljiškoknjižni vpis izvedene nepremičnine na nepremičnini kot celoti. To pa je takrat, ko je bila listina o pravnem poslu po zakonu overjena, če je pravni naslov odločba sodišča ali drugega državnega organa, pa glede na dan izdaje odločbe, ki je pravni naslov.

V postopkih za vzpostavitev in pridobitev etažne lastine, sodišče odloči na podlagi dokaznih pravil in domnev.

Ko je nova sodnica prevzela zadevo, ni obvestila strank o tem in jim tako ni dala možnosti, da bi v primeru, da bi bili podani razlogi za izločitev, predlagali njeno izločitev. Zato, ker niso vedeli, kdo je razpravljajoča sodnica, te možnosti niso imeli v roku, ki ga sicer določa drugi odstavek 72. člena ZPP. Nobeno vabilo, obvestilo ali kakšno drugo pisanje sodišča, kjer bi bila podpisana sodnica, ni bilo strankam vročeno pred izdajo odločbe. Tako so stranke šele iz odločbe lahko izvedele, kdo je razpravljajoča sodnica. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba uporabiti pravila in odločati na podlagi pravil in domneve, ki jih določa ZVEtL-1. Pravilno je tudi, da je pridobitelj posameznega dela stavbe oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe in da pri tem upoštevamo tudi listino o pravnem poslu. Pravilno je tudi, da obstoji domneva o skupnih delih stavbe (člen 23) in da sodišče lahko odloči na podlagi verjetnosti, ko bi moralo stranke napotiti na pravdo in prekiniti glede rešitve predhodnega vprašanja nepravdni postopek. Vendar citirani členi ne pomenijo, da sodišče v situaci

ZPP, ki se smiselno uporablja v pritožbenem postopku tudi v drugih vrstah postopkov (kot je predmetni nepravdni postopek, po določbah katerega teče postopek vzpostavitve etažne lastnine, in v katerem je bil izdan izpodbijani sklep), v katerih sodišče odloča s sklepi, ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče v takšnih primerih, ko dopolni razloge o odločilnih dejstvih opraviti pritožbeno obravnavo. Prav tako se v postopku vzpostavitve etažne lastnine praviloma odloča na podlagi stanja spisa, narok pa se opravi izjemoma, saj 29. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Pritožbeno sodišče zato ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da so se v zvezi s spornim dejstvom aktivne legitimacije predlagatelja oz. njegove pravne prednice, tako predlagatelj, kot tudi nasprotni udeleženci in priglasitelji imeli možnost izjaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločilo na pritožbeni obravnavi, pač pa na seji. Sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t.i. nedokončane etažne lastnine, kot enega od oblik dejanske etažne lastnine po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtl-

Zaradi številnih ugotovljenih pomanjkljivosti je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Po šestem odstavku 23. člena ZVEtL-1 se šteje, da je idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Zmotno je zato upoštevanje skupnih delov 11 in 12 pri izračunu solastninskih deležev etažnih lastnikov glede skupnih delov.