88. člen ZDen

Če gre za pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, vpis solastnine v korist poimensko določenih predlagateljev na tem zemljišču ni mogoč.

Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti). Pravilo o vezanosti na zahtevek pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi kaj več niti kaj drugega kot je s tožbo zahteval.

Pritožba ima sicer prav, da mora sodišče obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov, saj to narekuje pravica strank do izjave v postopku. Vendar to ne pomeni, da sodišče prve stopnje tega v predmetni zadevi ni ustrezno storilo. Ob koncu glavne obravnave je namreč sklenilo, da se "preostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, saj iz izvedenih dokazov v zadostni meri izhajajo relevantna dejstva." Pritrditi je pritožbi, da je takšna zavrnitev dokaznih predlogov pavšalna, vendar je zadostna v primerih, če želi stranka s predlaganim dokazom dokazati trditev, ki je že dokazana. Za tak primer gre v predmetni zadevi v primeru dokaza z zaslišanjem prič in ogleda na kraju samem, saj je tožnik z navedenimi dokaznimi predlogi želel dokazati, da sta njegov oče in on del sporne nepremičnine imela v posesti in uporabljala 42 let, da sta v navedeno nepremičnino vlagala in vzdrževala, uredila infrastrukturo sporni nepremičnini in na njej postavila stavbo ter jo v celoti prenovila, enako pa velja za gospodarsko poslopje. Ta dejstva so bila med strankama nesporna, kot je razvidno že iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (pa tudi iz podatkov spisa), nespornih dejstev pa ni treba dokazovati

Predlog se zavrne.

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati. Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da ni nedopustno le ravnanje, ki je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Kot izhaja iz odločbe VS RS, sprejete v tej zadevi, je nedopustno ravnanje, ki je v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja. V sodni praksi VS RS ima oporo tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je pri presoji nedopustnosti ravnanja treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil škodni dogodek za povzročitelja škode objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, izhodišče presoje pa so konkretne okoliščine. Pravilno je pritožnikovo stališče, da je trenutek začetka gradnje dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na presojo o obstoju ovir za vračanje v naravi, vendar je bil v obravnavanem primeru del parcele že pozidan. V dvomu, ali je gradnja na ostalem delu parcele dopustna ali ne, je prva toženka pridobila izjavo tožnika. Ker je dobila njegovo dovoljenje, da na odvzeti parceli gradi teniško igrišče, ji ni bilo treba čakati na izid denacionalizacijskega postopka. S tem, ko je dovolil gradnjo, je tveganje izida navedenega postopka tožnik prevzel nase.

S tem, ko je pogodba nična, pa je odpadla pravna podlaga za nadomestilo služnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče v primeru ko prekine postopek do rešitve predhodnega vprašanja v drugem sodnem postopku, vezano na sodno poravnavo, sklenjeno v tem drugem postopku, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju.

K vrednosti vrnjene nepremičnine v naravi so prispevala tudi izvršena vlaganja (zamenjava oken), zato je pravilno, da so upoštevana pri določitvi vrednosti nepremičnine v času vračanja in posledično pri določitvi višine odškodnine. Nedopustnosti razpolaganja po prvem odstavku 88. člena ZDen ni mogoče razlagati le v t.i. ožjem smislu (kot pravni promet), temveč da gre za nedopustno razpolaganje tudi v drugih primerih, ki poslabšajo položaj upravičencev. Vendar v tem primeru do poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca ni prišlo, saj je dobil nacionalizirano premoženje vrnjeno v takšni vrednosti, kot mu je bilo podržavljeno (delno v naravi in delno v obliki odškodnine, ki predstavlja razliko med vrednostjo v času podržavljenja in vrednostjo v času vračanja).

Tožnica si je v tej pravdi prizadevala dokazati, da je kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju ona lastnica spornih nepremičnin, pri čemer je lastninsko pravico pridobila pred vknjižbo hipoteke v korist toženke. Stranki sodne poravnave glede spornih nepremičnin sta nesporno le tožnica ter njena družbenica (in ustanoviteljica). Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo, da sodna poravnava ustvarja učinke le med strankama, ki sta jo sklenili. To je ključen argument, s katerim je odgovorjeno tudi na tožničino tezo o vezanosti na vsebino poravnave. Za učinkovit prenos lastninske pravice ne zadošča sklep o povečanju osnovnega kapitala oziroma vpis tega sklepa v sodni register. Treba je upoštevati tudi relevantna pravila o prenosu stvarnih pravic na nepremičninah. Glede na vloženo zahtevo za denacionalizacijo pravni promet v trenutku sprejema sklepa o povečanju osnovnega kapitala niti ni bil dopusten. Nepremičnine so bile izven pravnega prometa dokler konkretni denacionalizacijski postopek v zvezi z njimi ni bil pravnomočno končan in do tedaj tudi priposestvovanje ni moglo teči.

Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. Tožnik ima pravico zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe v solastninskem deležu, ki pripada toženki, saj njegov zahtevek ne posega v lastninska upravičenja drugih solastnikov tj. naslednikov upravičencev iz postopkov vrnitve podržavljenega premoženja. Upravičenci lahko uveljavljajo pravico do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti v zakonsko določenem roku. Prekluziven je rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne rok za vložitev tožbe. Ker je postopek za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja predstavljal pravno oviro za odločanje o zahtevi za odkup stanovanja, je šteti, da je zahteva za odkup, ki jo je tožnik podal 13. 11. 1991 ter ponovno 29. 9. 2014, ohranila svoje pravne učinke.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi očitek toženih strank, ponovljen v pritožbi, da je odločitev o parcelaciji sporne nepremičnine nepravilna, ker lahko parcelacijo zahteva le lastnik nepremičnine, in da gre za nedovoljen poseg v lastninsko pravico drugega toženca. Kot je pojasnilo, je bilo zaradi ugotovljene delne ničnosti pogodbe potrebno vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje, individualizirati predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, s čimer bo lahko parcela spet postala last prve tožene stranke in bo tako lahko predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku. Z odločitvijo o opravi parcelacije ni moglo priti do kršenja pridobljenih pravic drugega toženca, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je sporno nepremičnino uporabljal na podlagi ničnega pravnega posla in zato posledično ni mogel pridobiti lastninske pravice, katere kršitev se pritožbeno zatrjuje. Ker torej ni prišlo do posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, ni utemeljen niti očitek v pritožbi, da je bila s posegom v to ustavno pravico kršena pridobljena pravica oziroma narejena nova krivica, česar pa se z denacionalizacijo me sme povzročati. Parcelacije ni zahtevala neka tretja oseba, pač p

Prav tako, kot je ustaljeno stališče, da je potrebno izhajati iz položaja denacionalizacijskega upravičenca, si je sodna praksa enotna, da donosa od nepremičnine ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba zatrjevati in dokazati. Pri tem je na konkretnem upravičencu trditveno in dokazno breme o tem, ali in kakšno premoženjsko korist bi imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.

Kot se je izrekla že sodna praksa in kot izhaja tudi iz citiranega 51. člena ZDen, v postopku denacionalizacije pri določanju zavezanca res ni odločilno zgolj stanje v zemljiški knjigi. V času družbene lastnine namreč vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Potrebno je ugotoviti, v čigavem premoženju se dejansko nahajajo stvari, ki so predmet tega postopka, pri čemer je odločilno stanje v času vračanja. Zgolj oseba, ki ima nepremičnino v svojem premoženju v času vračanja, jo namreč lahko vrne. Prav tako ni izključeno, da v postopku nastopata dva zavezanca tj. zemljiškoknjižni lastnik in oseba, ki je na podlagi pravnega naslova uporabnik nepremičnine. 88. člen ZDen specialna določba, po kateri je nično vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve in ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev, ne glede na to, ali gre za razpolaganje med denacionalizacijskim zavezancem in njegovim sopogodbenikom, ali kom drugim. Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88

Predmet tega ugotovitvenega postopka je vrnitev podržavljenega premoženja, bolj natančno način oziroma oblika vrnitve tega premoženja. Ker je tik pred zadnjo izvedeno ustno obravnavo prišlo do spremembe načina oziroma oblike vrnitve podržavljenega premoženja zaradi spremenjenega stališča stranke z interesom MOM kot primarne zavezanke, ki se ustne obravnave dne 7. 6. 2011 ni udeležila, bi, za to, da se razjasni dejansko stanje s tem v zvezi, organ moral razpisati (dodatno) ustno obravnavo, ter z vsemi strankami postopka (torej tudi s stranko z interesom MOM) obravnavati očitno spremenjeno dejansko stanje in na tej podlagi ali izvesti še druga opravila ali izdati odločbo, ki bi vsebovala vse, za odločitev relevantne razloge, kot tudi razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakršnemu zahtevku strank in, ki bi izhajali iz obravnavanih ter ugotovljenih dejstvih.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Na sam obstoj ovir po drugem odstavku 32. člena ZDen ne morejo vplivati niti, kot zatrjujeta tožnika, pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov. Upoštevanje specialne materialne določbe drugega odstavka 32. člena ZDen je namreč v denacionalizacijskem postopku zavezujoče. Zato sklicevanje tožnikov na 88. člen ZDen in s tem v zvezi na pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj je kot rečeno organ ugotovil obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen (in ne po 16. členu tega zakona).

Ustavno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da ima pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki izhaja iz 33. člena USRS in iz Protokola 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij oziroma njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja.