206. člen ZPP

Prekinitev predhodnega stečajnega postopka je sicer dopustna, vendar pa je pri tem, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, treba pravila ZPP na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporabljati le smiselno. Pri tem pa mora sodišče prve stopnje tudi presoditi, ali in v kolikšni meri bo s tem kršena upnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vse ob upoštevanju temeljnih načel stečajnega postopka. Na odločitev pomembno vpliva upnikova ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V postopkih zaradi insolventnosti je eno od temeljnih načel postopka tudi načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP. Po oceni višjega sodišča pa ta pravica glede na okoliščine konkretnega primera prevlada in zato stečajnega postopka ni dopustno prekiniti.

Prekinitev pravdnega postopka je bržkone upravičena, kadar je pričakovati, da bo o predhodnem vprašanju v drugi pravdi kmalu odločeno; kadar je za rešitev predhodnega vprašanja potreben zapleten dokazni postopek in nenazadnje, kadar sodišče lahko oceni, da je zahtevek, ki se obravnava v pravdi o predhodnem vprašanju, vsaj verjetno utemeljen oziroma ima razumne možnosti za uspeh. Šele, ko si odgovori na ta vprašanja, lahko sodišče presodi, ali je prekinitev ekonomična, racionalna in ali pravna varnost, ki jo prinese čakanje na odločitev o predhodnem vprašanju na matičnem področju, pretehta nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja ni izkazana sicer zatrjevana neenotnost sodne prakse višjih sodišč. Pravzaprav ni navedena nobena (ne)enotna sodna praksa, na katero naj bi se oprlo Vrhovno sodišče pri razlagi spornega pravnega pravila. Celo nasprotno, iz odločb nižjih sodišč je razvidno, da sta že sami ugotovili, da je na tem področju sodna praksa enotna. Hiter pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča pa pokaže, da se je tudi to o tem že izreklo. Očitno je, da zastavljeni vprašanji z neenotonostjo sodne prakse nimata nič skupnega. Vrhovno sodišče bi s podajo svetovalnega mnenja (tj. odgovorom na zastavljeni vprašanji) le uporabilo že ustaljeno sodno prakso in ustrezne razlagalne metode, s čimer bi (nehote) že prejudiciralo končno razsodbo. Ne le, da bi s tem zašlo zunaj pravnega okvira, določenega v četrtem odstavku 206. člena ZPP, temveč bi predvsem postopalo v nasprotju z namenom tega novega instituta, ki se mora v duhu ustavnih procesnih jamstev in ekonomičnosti postopka osredotočiti izključno na razlago pravnih pravil, v funkciji ex ante usklajevanja neenotne sodne prakse višjih sodišč v primerih, ko sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Le taka razlaga je lahko skladna s siceršnjim položajem Vrhovnega sodišča.