238. člen ZIZ

Predznamba je vrsta glavnega vpisa, ki bi jo lahko predlagateljica uspešno predlagala, če v času vložitve predloga ne bi imela listine, ki bi bila primerna podlaga za nepogojni vpis pridobitve pravice, temveč eno od listin iz 49. člena ZZK-1. Predlagateljica po uspehu pred revizijskim sodiščem razpolaga s pravnomočno sodbo, ki tožencu nalaga, da ji (kot tožnici) v petnajstih dneh izstavi za zemljiškoknjižni vpis njene (so)lastninske pravice primerno listino. Gre za listino, ki je lahko podlaga za vknjižbo in ne za predznambo.

Dolžnost starša, pri katerem je otrok, je da se otroka pripravi na stike. Pri izvrševanju odločbe o stikih ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otroka z izvajanjem stikov v drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njegovih želja.

Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit

Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. Tožnik ima pravico zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe v solastninskem deležu, ki pripada toženki, saj njegov zahtevek ne posega v lastninska upravičenja drugih solastnikov tj. naslednikov upravičencev iz postopkov vrnitve podržavljenega premoženja. Upravičenci lahko uveljavljajo pravico do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti v zakonsko določenem roku. Prekluziven je rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne rok za vložitev tožbe. Ker je postopek za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja predstavljal pravno oviro za odločanje o zahtevi za odkup stanovanja, je šteti, da je zahteva za odkup, ki jo je tožnik podal 13. 11. 1991 ter ponovno 29. 9. 2014, ohranila svoje pravne učinke.

Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da bo počakalo na odločitev v drugi pravdni zadevi in ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja.

Če je tožnica tožencu plačala dogovorjene zneske po sodni poravnavi, se šteje, da je toženec podal svojo izjavo volje v skladu s sodno poravnavo takrat, ko je tožnica izpolnila svojo obveznost po sodni poravnavi (tretji odstavek 238. člena ZIZ). Glede na to tožnica ni izkazala pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Kot je pravilno opozorilo že prvo sodišče, tožnica tudi ni izkazala, da bi bila navedena sodna poravnava razveljavljena, zato še vedno zavezuje obe pravdni stranki.

Kot je pravilno izpostavil upnik v pritožbi, je imelo sodišče prve stopnje v položaju, ko tečeta sočasno postopek izvršbe glede stikov z otrokom na podlagi izvršilnega naslova in postopek o spremembi izvršilnega naslova glede stikov, dve možnosti: Sprejeti končno odločitev o odlogu izvršbe po izvedenem celovitem dokaznem postopku in presoji, kaj je v največjo otrokovo korist: stike, kot izhajajo iz izvršilnega naslova, izvrševati, ali jih do končne odločitve v postopku o spremembi stikov odložiti. Sprejeti odločitev o prekinitvi postopka odločanja o odlogu izvršbe do odločitve o začasni odredbi v postopku glede spremembe stikov.

Glede na pravnomočno sodbo, po kateri je bila tožnica z drugim tožencem dolžna skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, je drugi toženec z darilno pogodbo z dne 7. 6. 2004 lahko prosto razpolagal s kupljenim stanovanjem. Tožnica tudi ni uspela dokazati, da bi se drugemu tožencu pred 1. 7. 2004, ko je bil (na podlagi pravnomočne sodbe in darilne pogodbe) izveden (direktni) vpis lastninske pravice na prvo toženko, lahko porodil dvom o tem, da je dejanski lastnik stanovanja, glede katerega je sklenil darilno pogodbo, oziroma da se je zavedal, da lahko naknadno odpade pravna podlaga za njegovo lastništvo stanovanja. Okoliščine, nastale od leta 2006 dalje (ko je bila sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča RS, da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti), ne kažejo na namen tožencev pri sklenitvi darilne pogodbe v letu 2004. Te okoliščine za izpodbijano odločitev niso pravno pomembne. Odločilno je vprašanje dobre vere tožencev do 1. 7. 2004, ne pa v letu 2006 in kasneje. Ker tožnica ni uspela dokazati, da je drugega toženca k sklenitvi darilne pogodbe s prvo toženko vodilo izogibanje posledici morebitnega tožničinega uspeha z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni uspela dokazati

Odločitev sodišča o (ne) uporabi instrumenta kaznovanja dolžnika v postopku po določbi 226. člena ZIZ je v diskreciji sodišča, saj v primeru če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, pri čemer pa na dejstvo neizpolnitve obveznosti lahko opozori upnik v vlogi, o čemer je potrebno vsebinsko odločiti. Stiki z otrokom so pravica staršev, vendar so stiki določeni v korist otroka in se morajo izvajati na način, ki je v njegovo največjo korist. Stikov, ki otroku niso v korist (kar je nedvomno v času bolezni), starši ne morejo izsiliti. V kolikor pride do situacije, kot je konkretna (nenadna bolezen otroka), ki otežuje ali celo onemogoča stik, je potrebno poiskati ustrezno rešitev, ki je bolj v korist otroka in stik v takšnem primeru dogovoriti drugače. „Pojem korist otroka“ ni opredeljen pozitivno ampak negativno. Določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist (npr. zdravstveno stanje otroka), saj namen stikov ni le v tem, da tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe, ampak naj stiki preprečijo odtujitev otroka, da se v čim večji meri ohranijo odnosi med med starši

Oblikovalna sodba je namenjena nadomeščanju manjkajoče in neupravičeno odklonjene izjave volje, pri čemer se dolžnost izjave volje šteje za izpolnjeno že s pravnomočnostjo te odločbe. Sodna praksa v preteklosti ni bila povsem enotna glede tega, kakšen zahtevek lahko delničarji postavijo, če želijo doseči izplačilo dividend. Medtem ko novejša sodna praksa meni, da gre za zahtevek na spremembo sklepa skupščine, pa je bilo v sodni praksi tudi stališče, da gre za zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine, skupaj z navedbo, kolikšen bilančni dobiček se nameni (uporabi, razdeli, razporedi oziroma „mora“ družba nameniti, uporabiti, razdeliti) delničarjem. V takih primerih je šlo torej za nekoliko drugačno besedno formulacijo zahtevka, ki pa je vendarle kot celota predstavljal oblikovalni zahtevek. Oblikovalni zahtevek je namreč nujen za dosego takega sklepa skupščine, ki bo delničarjem šele podelil obligacijskopravno pravico do izplačila dividende. Izrek sodbe kot celota pomeni spremembo sklepa skupščine, oblikovalno sodbo. Bistvo je namreč v pooblastilu sodišču, da poseže v skupščinski sklep, spremeni skupščinski sklep (ki je odločitev o korporacijski pravici delničarja)

V primerih, ko posameznik uveljavlja lastninsko pravico na delu posameznega dela stavbe, je potrebno, da sodni izvedenec že v sodnem postopku izdela elaborat za evidentiranje sprememb v katastru stavb. To velja tako za sodbo, s katero je ugotovljena lastninska pravica, kot tudi za sodbi, s katerima je ugotovljena izločitvena pravica ali je toženi stranki naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Za vse te sodbe namreč velja, da so neposredna podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo po prvem odstavku 40. člena ZZK-1. Načelo materialnega procesnega vodstva velja ne glede na to, ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca. Pritožnica pa prezre nadaljnje stališče sodne prakse, da je ta okoliščina merilo sodnikovega dolžnega ravnanja, torej kako podrobna navodila mora dati stranki v okviru materialnega procesnega vodstva. Od kvalificiranega pooblaščenca se pričakuje poznavanje prava in večja skrbnost pri seznanitvi s sodno prakso, oblikovanju tožbenega predloga in dokazni pobudi. Poziv sodišča prve stopnje je bil izrecen in dovolj konkreten, da je pravni strokovnjak ob ustrezni skrbnosti iz njega lahko razbral,

Res je, da je o lastninski pravici v pričakovanju mogoče govoriti šele takrat, ko bi se upravičenec že lahko vknjižil kot lastnik nepremičnine, vendar se toženca v obravnavanem primeru ne moreta sklicevati na svojo prednost pred tožnikoma. Ni namreč mogoče spregledati dejstva, da sta toženca predlagala izvršbo svoje terjatve iz posojilne pogodbe na sporne nepremičnine potem, ko sta izvedela, da je bila prodaja tožnikoma odobrena, in da sta s svojo (neutemeljeno) pritožbo dosegla odložitev nastopa pravnomočnosti odločbe pristojne upravne enote, ki sta jo tožnika potrebovala za vknjižbo. Takšno nepošteno ravnanje ne more uživati pravnega varstva.

S pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1018/2011 z dne 10. 12. 2012 je bila sklenjena prodajna pogodba z vsebino kot je povzeta v točko I. izreka, kar pa ne pomeni, da je bilo s tem odločeno tudi o obveznostih, ki izhajajo iz te prodajne pogodbe in da je vsebina pogodbe postala neposredno izvršljiva. Ker točka I. izreka sodbe tako ne vsebuje odločitve, s katero bi bilo upnikoma naloženo, naj dolžniku plačata kupnino v znesku 20.023,22 EUR, dolžnik na njeni podlagi tudi ne more predlagati izvršilnega postopka, zato v tem delu ni mogoče govoriti o izvršilnem naslovu v smislu 17. člena ZIZ. Pritožba je torej tudi v tem delu neutemeljena.

Pri sodni odločbi, ki ima naravo izvršilnega naslova, gre za dajatveno sodbo, s katero sodišče tožencu naloži, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali trpi, sodba, ki jo kot izvršilni naslov prilaga upnik v konkretni zadevi, pa tega pogoja ne izpolnjuje. Gre namreč za oblikovalno (konstitutivno) sodno odločbo, ki nadomešča manjkajočo in neupravičeno odklonjeno izjavo volje, dolžnost izjave volje pa šteje za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe. Takšna sodna odločba po svoji naravi ni izvršljiva v smislu izvršilnega postopka, saj se z njo toženi stranki ne nalaga obveznost. Zaradi vzpostavitve fikcije izpolnitve obveznosti je šteti, da je bila s pravnomočnostjo sodbe med strankama tega izvršilnega postopka sklenjena prodajna pogodba, torej obligacijskopravni posel, ki je zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti s strani toženca povzet v izrek sodne odločbe. Predmet odločanja v pravdnem postopku je bila le toženčeva kontrahirna dolžnost, torej dolžnost skleniti pogodbo oziroma podati izjavo volje, ne pa tudi vsebina te pogodbe, in le o dolžnosti sklenitve pogodbe je torej odločeno v izreku, za izpolnitev obveznosti pa je v izreku toženi stranki tudi določen rok. Dejs

Višje sodišče ugotavlja, da je obveznost dolžnice poplačati kredit, ki ga je najel upnik, po svoji vsebini pravno okvalificirana kot prevzem izpolnitve, ki je urejen v 434. členu OZ. Po tej določbi se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku. V predmetni zadevi iz spornega dela sodne poravnave izhaja, da je dolžnica v vlogi prevzemnice izpolnitve in je kot taka zavezana opraviti izpolnitev namesto upnika tega izvršilnega postopka (kot dolžnika banke iz naslova omenjene kreditne pogodbe). Upnik tega postopka na podlagi prevzema izpolnitve ni bil razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do banke in banka lahko kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja (le) upnika tega izvršilnega postopka. Tudi alternativno določena obveznost iz sodne poravnave, da bo dolžnica uredila prenos kredita po sporni kreditni pogodbi tako, da bo upnik prost vseh obveznosti po njej, ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi bilo mogoče terjati dolžnico za izpolnitev nedenarne obveznosti. Gre za izjavo volje, ki se jo zahteva od dolžnice, se ta obveznost skladno

Neutemeljen je ugovor, da ni izvršljiv izrek, po katerem je toženec dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo v roku 15 dni po odobritvi pravnega posla s strani pristojne upravne enote. Zakon o izvršbi in zavarovanju v 238. členu določa, da dolžnost podati zemljiškoknjižno ali kakšno drugo izjavo volje, navedeno v odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe. Kadar je izpolnitev dolžnosti izjaviti voljo odvisna od izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, se šteje, da je dolžnik podal izjavo takrat, ko je upnik izpolnil svojo obveznost. To pa pomeni, da bo tožnik lahko, če bo pristojna upravna enota sklenjeno pogodbo odobrila, na podlagi izdane sodbe predlagal vpis v zemljiško knjigo.

Predlagano začasno odredbo mora sodišče obravnavati kot celoto – presoditi pri tem terjatev, ki jo upnik želi zavarovati, namen zavarovanja in sredstvo, s katerim naj bi se ta namen dosegel, ter ustreznost njihove medsebojne povezave – in odločiti o njeni dopustnosti. Temeljno vodilo pri presoji je prav namen zavarovanja, saj sme sodišče za zavarovanje denarne oziroma nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, iz česar obenem logično izhaja, da začasne odredbe, ki namen zavarovanja presega, sodišče ne izda. Breme predlagatelja začasne odredbe torej je, da predlagano začasno odredbo utemelji ne zgolj z vidika terjatve, ki se z njo zavaruje, temveč tudi v luči namena in predlaganega obsega zavarovanja, ki opravičuje njeno izdajo.

Če je v pogodbi že podano zemljiškoknjižno dovolilo, ki pa ni overjeno, tožnica zoper toženca nima novega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, temveč lahko zahteva le overitev podpisa. Gre za situacijo iz 4. točke 40. člena ZZK-1. Če obdarjenka od darovalca zahteva overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu, mora najprej izkazati izpolnjenost pogojev po 17. členu ZDDD, to je plačilo davčnih obveznosti. Sodišče je z odločitvijo, da bo vknjižba v zemljiško knjigo na podlagi sodbe mogoča šele potem, ko bo tožena stranka poravnala svoje davčne obveznosti, prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek, saj ni prisodilo nekaj manj od zahtevanega, temveč nekaj drugega. Prav tako je s svojo odločitvijo poseglo v pristojnost zemljiškoknjižnega sodišča.

S 114. členom ZNP je predvidena tako imenovana regulacijska (ureditvena) začasna odredba o ureditvi razmerij. Njen namen ni zavarovalni. Takó vsebina predloga v nepravdnem postopku, kot začasne odredbe je nadomestitev manjkajočega soglasja - izjave volje etažnega lastnika, ki je potrebna za izvedbo posla rednega upravljanja. Po določbi 268. člena ZIZ je v zvezi z izvršitvijo take začasne odredbe treba uporabiti 238. člen ZIZ, ki določa, da dolžnost podati zemljiškoknjižno ali kakšno drugo izjavo volje, navedeno v odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe. Navedeno pomeni, da izvršba v takem primeru ni potrebna; relevantno pravno podlago, ki je potrebna za izvedbo posla (in zgolj to), je predlagatelj pridobil že s pravnomočnostjo začasne odredbe. Odločanje o višini stroškov za njihovo izvedbo in njihovo povračilo (razen glede sorazmerja, v katerem jih nosijo etažni lastniki) pa ni niti stvar njene izvršbe niti nepravdnega postopka.

190. člen ZPP je mogoče uporabiti tudi v tistih stvarnopravnih sporih, ki se končajo s sklenitvijo sodne poravnave. V primeru, ko sodba oziroma sodna poravnava, ki sicer zavezuje toženca, na podlagi 190. člena ZPP pa učinkuje tudi proti tretjemu pridobitelju, kateremu je toženec med pravdo odsvojil sporno nepremičnino, tožnik nima pravnega interesa, da v posebni pravdi izpodbija tudi pravni posel, na podlagi katerega je toženec odsvojil sporno nepremičnino tretjemu, če bi lahko neposredno na podlagi sodbe ali sodne poravnave dosegel vknjižbo bremen proste (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo. Prikrajšani zakonec lahko izpodbija pogodbo, na podlagi katere je prišlo do samovoljne prodaje skupne stvari po razvezi. Posledice kršitve režima upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem namreč ne morejo biti odvisne od tega, ali pride do kršitve med zakonsko zvezo ali po razvezi. Predmet preužitkarske pogodbe je lahko tudi solastniški delež na nepremičnini.