199. člen ZPP

Pritožnica svoj pravni interes utemeljuje zgolj z zatrjevanjem obstoja predpogodbe in plačili.

Tožnica v postopku ni uspela, saj je sodišče postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora zato nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške.

Pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se stranska intervencija ne dopusti, ima samo (potencialni, zavrnjeni) stranski intervenient, ne pa tudi stranke postopka. Stranka ima pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se intervencija dovoli (četudi nima posebne, samostojne pritožbe - tretji odstavek 200. člena ZPP), saj lahko udeležba drugih oseb v pravdi vpliva na položaj stranke (npr. stroškovno - prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev, da se določeni osebi ne dopusti udeležba v postopku, pa na pravni in procesni položaj stranke v ničemer ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o predlogu obrazložilo, da je predpostavka za stransko intervencijo po prvem odstavku 199. člena ZPP poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Ta interes mora intervenient obrazložiti in z verjetnostjo izkazati, tega pa pritožnik po oceni sodišča ni zmogel.

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Sosporniška intervencija je urejena za primere, ko bi imel intevenient, če bi bil tožen, položaj enotnega sosopornika, in sicer zato, ker vsi enotni sosporniki niso vedno nujni sposporniki. Ravno za tak primer gre. Pritožnik ni tožena stranka, kar je v dispoziciji tožnice. Ker pa se bo, kot rečeno, sodna odločba nanašala na njega, saj je avtor članka, katerega odstranitev se zahteva in za katerega se terja opravičilo zaradi zatrjevane neresničnosti in posega v tožničine pravice, mora imeti možnost v postopku sodelovati na toženi strani kot njen intervenient.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala intervencijskega interesa, ker v zemljiško knjigo ni vpisana kot hipotekarna upnica. Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja namreč ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka. Cesionar torej pridobi stranske pravice že s samim odstopom terjatve. Zakon o zemljiški knjigi oblikovalni učinek vpisov omejuje na pridobitev in prenehanje stvarnih pravic na nepremičninah. Pri prenosu hipoteke v primeru cesije pa ne gre ne za pridobitev, ne za prenehanje pravice. Hipoteka že obstaja in je z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino. S cesijo terjatve se samo prenese na novega upnika.

Predlagateljica v vlogi, s katero je priglasila stransko intervencijo, ni z ničemer utemeljila svojega pravnega interesa za vstop v to pravdo. Navedla je le, da se v celoti sklicuje na predlog za stransko intervencijo, ki ga je podala toženka v odgovoru na tožbo, pri čemer je tovrstne trditve odgovora na tožbo mogoče upoštevati le v smislu instituta obvestitve drugega o pravdi (204. člen ZPP). Toženkino zatrjevanje, da gre v primeru financiranja študijske dejavnosti za porabo javnih proračunskih sredstev, da je pri izvrševanju proračuna treba spoštovati načelo učinkovitosti in gospodarnosti ter da bi neuspeh toženke pomenil izjemno velike finančne posledice za stransko intervenientko, je uveljavljanje kvečjemu ekonomskega interesa za vstop v pravdo, ki ne zadošča za dopustitev stranske intervencije. Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZPP brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes.

Stranski intervenient (199. člen ZPP) je torej oseba, ki se v pravdi, ki teče med določenimi strankami, pridruži eni od njih, ker ima pravni interes, da ta stranka v pravdi zmaga. Njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Presoja tega interesa je zato neizogibno povezana s predmetom spora, ki je opredeljen s tožbo. Če že iz tožbenih navedb izhaja, da med intervenientom in stranko, ki se ji je pridružil, obstaja pravno razmerje, zaradi katerega utegne vsebina sodbe vplivati na pravni položaj intervenienta, slednjemu intervencijskega interesa ni treba še posebej izkazovati.

Obrazložitev sodbe mora vsebovati jasne razloge o odločilnih dejstvih in navedbo pravne podlage, po kateri je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Te vsebine izpodbijana sodba nima in iz nje ni mogoče razbrati, po kateri pravni podlagi je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbo in zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo. Stranski intervenient ni stranka postopka in ga ni dopustno zajeti s tožbenim zahtevkom.

Postopek zavarovanja dokazov je formalnopravno urejen v ZPP in ta postopek predstavlja predhodno fazo pravdnega postopka, pri čemer gre v materialnopravnem pogledu za začetno fazo pravde. Kot izhaja iz določila 264. člena ZPP, se zavarovanje dokazov izvede, če se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali bo njegova izvedba pozneje težja, kar je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno. Ker je procesnopravna vrednost dokaza, ki je bil opravljen v postopku zavarovanja dokazov, enaka vrednosti dokazov, ki jih pravdno sodišče izvede med postopkom, je postopanje po 204. členu ZPP v skladu tudi z načelom ekonomičnosti postopka, saj bo le tako udeležencem postopka omogočeno sodelovanje v postopku, kar pa seveda vpliva na dokazno vrednost izvedenega dokaza.

Domneva konkludentne privolitve upnika v prevzem dolga lahko učinkuje le, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Če prevzemnik, za katerega upnik ne ve, da je sklenil pogodbo o prevzemu dolga, ponudi izpolnitev in jo upnik sprejme, domneva ne more učinkovati, ker takšno izpolnitev upnik sprejme kot izpolnitev tretjega.

Interes za intervencijo mora izhajati iz določenega pravnega razmerja med prijaviteljem intervencije in eno izmed strank. Funkcionalna povezanost skupne podzemne napeljave sosednjih nepremičnin ne pomeni takšnega pravnega interesa. Bistvo stranske intervencije je v zavarovanju lastnih pravnih interesov, s čimer je intervenientu dana možnost nadzora stranke, ki se ji pridruži, hkrati z možnostjo, da s svojimi dejanji nadomesti njeno morebitno pasivnost.

Če bo tožbenemu zahtevku v tej zadevi ugodeno in bodo volitve razveljavljene, bo s tem razveljavljena tudi pritožnikova izvolitev za zastopnika toženca. Drugače kot s stransko intervencijo pritožnik svojega pravnega položaja ne more zavarovati. Kljub temu, da naj bi bil izvoljen za novega zastopnika toženca, se tožbenemu zahtevku v imenu toženca namreč ne more upreti. V primeru, da v zvezi z zastopnikovim imenovanjem teče spor (kot je to v predmetni zadevi), se kot zakonitega zastopnika namreč šteje osebo, ki je kot zastopnik društva vpisana v register društev. To pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni pritožnik, ki v tem postopku tudi ne nastopa kot zastopnik toženca.

Priglasitev stranske intervencije kljub morebitnemu izkazanemu pravnemu interesu, v izvršilnem postopku glede na ustaljeno sodno prakso, ni možna. Tretje osebe v izvršilnem postopku lahko svoje pravice oziroma pravne koristi uresničujejo kot udeleženci v okviru procesnih položajev, ki jih izrecno opredeljuje ZIZ (npr. predkupni upravičenec, hipotekarni dolžnik, tretji itd.). Po določbi drugega odstavka 192. člena ZIZ je sodišče dolžno pri odločitvi, da se prodana nepremičnina izroči kupcu in se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi nanj vpiše lastninska pravica ter se brišejo pravice in bremena, za katere je bilo to določeno v sklepu o izročitvi, odločiti tudi, kdaj je dolžnik dolžan izprazniti nepremičnino in jo prazno oseb in stvari izročiti kupcu. Takšen sklep predstavlja izvršilni naslov zoper dolžnika, ne pa tudi zoper tretje osebe (najemniki), ki stanovanje uporabljajo na podlagi veljavne najemne pogodbe. Morebitne tretje osebe, ki živijo v prodani nepremičnini oziroma stanovanju lahko v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku na izročitev nepremičnine uveljavljajo ugovore tretjih oseb. Samo najemno razmerje s prodajo nepremičnine ne preneha. Kupec vstopi v pr

Sodišče prve stopnje v tej pravdi ne bo odločalo o uporabnini po 82. členu EZ-1, temveč o koristi, katere plačilo tožeča stranka zahteva v tej pravdi. S tem pa ne bo poseženo v regulacijo agencije po določbah 116. in 119. člena EZ-1, niti ne bo poseglo v njen pravni položaj in pooblastila, ki jih ima po EZ-1 oziroma ZOEE. Osebam, ki niso stranke postopka, je pregled spisov mogoče dovoliti le, če imajo za to upravičen interes. Upravičenega interesa po drugem odstavku 150. člena ZPP pa ni mogoče enačiti s pravnim interesom po prvem odstavku 199. člena ZPP.

Osebe, ki živijo z najemnikom, se že po materialnem pravu ne morejo izogniti izpraznitvi stanovanja skupaj z najemnikom. Upoštevaje zgornje pravno izhodišče se zato višje sodišče strinja, da pritožniki nimajo položaja sosporniških intervenientov in jim ni treba zagotoviti možnosti izjave v obravnavani zadevi.

Pravica uveljavljati neveljavnost sklepov skupščine je korporacijska pravica družbenika. Povezana je z upravljalskimi upravičenji družbenika, zaradi česar te pravice (praviloma) nimajo več osebe, ki nimajo (več) statusa družbenika. Položaj sosporniškega intervenienta je mnogo svobodnejši kot položaj stranskega intervenienta. Njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji toženke. Velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje.

Predlagateljica ni plačala sodne takse za pritožbo zoper sodbo niti ni uspela s predlogom za taksno oprostitev, zato se je njena pritožba v skladu s 105.a členom ZPP s potekom roka za plačilo sodne takse štela za umaknjeno. Ker zoper sodbo ni bilo več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je ta postala pravnomočna, potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe pa je bilo utemeljeno izdano. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu s sklicevanjem na odločitev sodišča v omenjeni pravnomočni zadevi pravilno zaključilo, da predlagateljica ni imetnica 100% (pa tudi ne manjšega) poslovnega deleža prve toženke, zato njen pravni interes za stransko intervencijo na strani tožene stranke ni izkazan.