Zemljiška knjiga

Predlog se zavrne.

Darilna pogodba za primer smrti, pri sestavi katere v obliki notarskega zapisa nista sodelovali dve zapisni priči, ni sklenjena v predpisani obliki. Zato je nična.

Temeljno pravilo je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov. Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1. Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.

Navadna hipoteka, sklenjena za zavarovanje pogodbene terjatve, se zaradi načela specialnosti (določenosti) zavarovane terjatve ne more raztezati na nepogodbene terjatve. Pogodbene stranke bi lahko sklenile dogovor o maksimalni hipoteki, s katero bi lahko zavarovale tudi nepogodbene bodoče terjatve iz njunega upniško-dolžniškega razmerja, vendar toženka tega ni ne trdila, ne dokazala. Toženka je profesionalna finančna ustanova in le zaradi varstva njene ustavne pravice do zasebne lastnine ni mogoče poseči v enako pravico zastavnega dolžnika tako, da bi brez njegovega soglasja hipotekarno zavarovanje širili na terjatve, ki s sklenjenim dogovorom niso bile zajete. Taka razlaga, za katero se zavzema toženka, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila prekomerni poseg v pravico do zasebne lastnine hipotekarnega upnika (33. člen Ustave) in njegovo pogodbeno svobodo (3. člen OZ). Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je tudi v skladu s 1. členom prvega dopolnilnega protokola k EKČP (varstvo premoženja).

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja "Ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, ki je ugodilo zahtevku po izbrisni tožbi, kljub dejstvu, da materialnopravna podlaga (zavezovalni pravni posel) zemljiškoknjižnega dovolila ni napačna ali nična?

Tožnica lahko vknjižbo izbrisa na parcelah, ki so nastale s parcelacijo po pravnomočnosti sodbe, doseže s pravnomočno sodbo, čeprav je v njej navedena parcela, kakršna je bila v času pravnomočnosti sodbe, torej pred parcelacijo.

Zaradi neobstoja s hipoteko zavarovane terjatve, je neveljavna vknjižba hipoteke, ločitvena pravica toženke kot ločitvene upnice na nepremičninah prvega tožnika, ki je stečajni dolžnik, pa ne obstoji.

Za posameznika, ki je pogodbena stranka nične pogodbe, zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Če bi se kreditni instituciji v primeru, ko je kreditna pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13. Banka se je že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe, kakor tudi tega, da je na podlagi tako hibne pogodbe upravičena zahtevati, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj, le vračilo posojenega kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. V smislu 193. člena OZ je tako banka nepoštena že vse od trenutka, ko začne pridobivati denarne zneske, ki presegajo denarni znesek, do katerega je upravičena. Posledica ban

Davek na promet nepremičnin (še) ni bil odmerjen, pa tudi ne plačan. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za začetek postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine in je skladno z določbo prvega in drugega odstavka 236. člena ZZK-1 hkrati zavrnilo predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice.

Omejitev iz 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, da je vknjižbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe praviloma mogoče izbrisati le, če je bilo proti njej vloženo izredno pravno sredstvo in je bila odločba nato razveljavljena ali spremenjena, je mogoče preseči, kadar so podane izjemne okoliščine, ko je bila sodna odločba npr. izdana po aktivnem nepoštenem ravnanju stranke, ne pa v primeru, ko je tožnik sodeloval v postopku, v katerem je bila odločba izdana.

Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju jasno opredeliti, upoštevajoč tudi skico izmere terenskih ugotovitev, ogleda, izpovedi strank in prič ter trditev tožnika na naroku dne 7. 11. 2024 (v skladu z napotki 8. člena ZPP), kje naj bi sporna služnostna pot potekala, ali je bila zatrjevana trasa poti ves čas enaka (pred in po nasutju) in ali je pretekla 20 letna priposestvovalna doba za priposestvovanje služnosti po določeni trasi poti.

V obseg zapuščine se zajame le tiste nepremičnine, katerih (so)lastnik je zapustnik po podatkih zemljiške knjige.

ZZK-1 sicer nima izrecne določbe o prekinitvi postopka, vendar že iz temeljnih določb zakona izhaja, da prekinitev, kakršno predlaga predlagateljica ne bi vplivala na možnost dovolitve vpisa. Po določbi 147. člena ZZK-1 namreč zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu (147. člen). Posledica povedanega je, da zemljiškoknjižno sodišče ne more upoštevati naknadno spremenjenega stanja vpisov, ki bi temeljilo na kasneje izdanem dodatnem sklepu o dedovanju.

V predmetnem postopku je bilo ključno vprašanje veljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom parcela 000/5 na ime petega toženca, ki je bilo odvisno le od vprašanja veljavnosti Prodajne pogodbe z dne 1. 4. 2021, ne pa tudi od veljavnosti zavezovalnega posla (sprejema ponudbe in odobritve posla), sklenjenega med tožnikom in prvimi štirimi toženci v letu 2015. Izvršitev sodbe P 13/2019 je postala nemogoča prav zaradi ravnanja tožencev, s predmetno tožbo pa je tožniku zagotovljeno pravno varstvo zoper takšno ravnanje (prim. četrti odstavek 243. člena ZZK-1) oziroma vzpostavitev takšnega ZK stanja, ki bo omogočilo izvršitev omenjene sodbe.

Subjektivni rok za izpodbijanje pogodbe, s katero je bila predkupnemu upravičencu kršena predkupna pravica, prične teči šele, ko se predkupni upravičenec seznani s pogodbenimi pogoji, in ne že, ko je seznanjen s kršitvijo predkupne pravice. Da gre za logično razlago izhaja tudi iz vsebine drugega odstavka 512. člena OZ, kjer rok v primeru, da je predkupni upravičenec obveščen o napačnih pogojih prodaje, začne teči od dne, ko je predkupni upravičenec zvedel za prave pogodbene pogoje. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik, kot potrjuje korespondenca z drugim tožencem in njegovim sinom, najmanj od 28. 2. 2022 seznanjen, da je prva toženka nepremičnino prodala drugemu tožencu. Vendar pa zgolj vedenje o osebi kupca še ne pomeni seznanjenosti z vsebino prodajne pogodbe in njenimi pogoji. Ker toženki nista podali trditvene podlage, da bi bil tožnik takrat ali kadarkoli pred pridobitvijo prodajne pogodbe iz zbirke listin seznanjen z vsemi bistvenimi sestavinami prodajne pogodbe, tudi datum 28. 2. 2022 ne more predstavljati pravega časovnega trenutka za pričetek teka subjektivnega šestmesečnega roka iz prvega odstavk

Oderuštvo je rezultat zavestnega, voljnega, namernega ravnanja; nesorazmerje med izpolnitvama ne nastane naključno, temveč kot posledica namena ene pogodbene stranke, da si na račun ranljivosti sopogodbenika pridobi nesorazmerno premoženjsko korist. Določba 119. člena OZ od pogodbenika ne zahteva, da raziskuje premoženjski položaj druge pogodbene stranke, preverja njene motive za sklenitev pogodbe in jo aktivno varuje pred njenimi (morebiti tudi nepremišljenimi) odločitvami, temveč mu prepoveduje zavestno izkoriščanje njene stiske ali ranljivosti.

Že splošne življenjske izkušnje povedo, da mora biti služnostna pot za vožnjo z vsemi vozili utrjena do mere, ki omogoča varno vožnjo. Zadevna pot pred sporno sanacijo tega po prepričljivi dokazni ugotovitvi sodišča ni omogočala: na njej so bile globoke blatne kolesnice, peska pa skoraj nič več, tako da so avtomobili obtičali. Da bi bilo pot mogoče usposobiti z milejšim posegom kot z nasutjem, tožnik ni trdil. Zadevni poseg ni čezmeren, pot tudi po nasutju ostaja kolovoz, na katerem se že spet razrašča trava. Vse od ustanovitve služnosti je poleg služnostne poti v uporabi še druga pot, a služnostna ostaja koristna, saj je preprostejša od druge poti in zahteva manj napora. Primerjavo obeh poti je sodišče prav opravilo glede na nujno normalno stanje, to pa je stanje služnostne poti ob pravno dopustnem vzdrževanju.

Nepremičnine se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom (12. člen ZZK-1). Identifikacijski znak stavbe ali njenega posameznega dela je identifikacijska oznaka, kot je vpisana v katastru stavb (5. točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1). Identifikacijska oznaka dela stavbe je šifra katastrske občine (v danem primeru 0000), številka stavbe (v danem primeru 304) in številka dela stavbe (v danem primeru 4). Nepremičnina, ki je predmet razpolagalnega posla, je določena (individualizirana) tako, da je označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiško knjigo. Identifikacijska oznaka nepremičnine v izpodbijanem sklepu (ID znak: del stavbe 0000 - 304 - 4) se ujema z identifikacijsko oznako nepremičnine v zemljiški knjigi, kot to izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je predložil sam pritožnik. Ker mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (prvi odstavek 31. člena ZZK-1), je izpodbijani sklep, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca (tretji odstavek 342. člena ZFPPIPP), pravilen. ID številka 0000000 je le enolični identifikator

Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.