117. člen SZ

Pri plačevanju preživnine za otroka, ki ga ima eden izmed zakoncev iz zveze s tretjo osebo, gre lahko za izpolnjevanje posebne obveznosti tega zakonca iz sredstev skupnega premoženja. Na višino deležev skupnega premoženja lahko tako ravnanje vpliva le, ko zaradi izpolnjevanja preživninske obveznosti pride do bistvene razlike med višinama dohodkov obeh zakoncev. Povedano drugače: razpoložljiv mesečni dohodek, ki ga preživninski zavezanec lahko vloži v skupno premoženje, je nižji za višino njegove preživninske obveznosti. Le, če zaradi tega pride do bistvene razlike med višinama dohodkov zakoncev, je zakoncu, ki je hkrati preživninski zavezanec, mogoče očitati, da je v skupno premoženje vložil manj, zaradi česar mu pripada nižji delež na tem premoženju. Če izpolnjevanje preživninske obveznosti ne povzroči bistvene razlike med dohodki zakoncev, na višino deležev na skupnem premoženju ne vpliva. Enako visok vložek posebnega premoženja vsakega od zakoncev ne more vplivati na velikost njunih deležev na skupnem premoženju. ZSR je ločeval med imetnikom pravice do uporabe stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice, pri čemer je bil ugodnejši odkup, skladno z določbami SZ, o

Predlog se zavrne.

Po določbi prvega odstavka 117. člena SZ je bil lastnik dolžan imetniku stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji tega zakona. Tisti, ki lahko po določbi tega člena nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po samem zakonu v krog originarnih upravičencev. Ko je tožničina mati kot bivša imetnica stanovanjske pravice podala pisno privolitev, je tožnica zaradi originarne pravice do privatizacijskega odkupa stanovanja pridobila lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnica, če bi bila pravna naslednica družbe, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica stanovanja, imela možnost doseči vpis nasledstva v zemljiško knjigo v zemljiškoknjižnem postopku po določbah ZZK-1. Tožnica ne zatrjuje, da bi originalno pridobila lastninsko pravico na stanovanju (enako ne, da bi lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom ali z odločbo sodišča ali upravnega organa), zato tožbeni zahtevek že iz teh razlogov ni utemeljen.

Čeprav to ni izrecno navedeno, je v kupoprodajno pogodbo iz leta 1992 vključen tudi parkirni prostor. Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera namreč predstavlja pomožni prostor, ki v skladu z določbo 2. člena SZ sodi k stanovanju in je njegov sestavni del.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da gre v primerih prodajnih pogodb, sklenjenih na podlagi določb SZ, za originarno pridobitev lastninske pravice. Za originarno pridobitev lastninske pravice je značilno, da se pravica pridobi neodvisno od volje (dosedanjega) imetnika. To pomeni, da pridobitelj pridobi lastninsko pravico, čeprav lastnik ni izrazil volje (opravil pravnega posla) z namenom, da bi na pridobitelja prenesel to pravico. Tudi Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je v primeru pogodb, sklenjenih na podlagi določb SZ, prodajalec že s sklenitvijo prodajne pogodbe izgubil lastninsko pravico (in posest) na prodanih nepremičninah.

Neutemeljeno pritožba napada razloge, s katerimi je sodišče zavrnilo toženčev ugovor o prenehanju obveznosti plačila uporabnine zaradi uničenja spornega stanovanja. Toženec je namreč nesporno stanovanje za bivanje z ženo uporabljal vse do 30. 11. 2021. Že navedeno utrjuje zaključek, da stanovanje očitno ni bilo uničeno in neuporabno, kar bi utemeljevalo prenehanje obveznosti plačevanja uporabnine. Toženec je tako določeno korist od uporabe stanovanja zagotovo imel. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je stanje stavbe, v kateri se nahaja to stanovanje, nesporno slabo in je bila v tej zvezi izdana tudi odločba gradbene inšpekcije o prepovedi njene uporabe.

V obravnavanih okoliščinah je brez dvoma šlo za skupen dogovor tožnika, toženke in njene babice kot imetnice stanovanjske pravice in s tem upravičenke do odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji (s 60 % popustom), da se stanovanje odkupi, da pravdni stranki postaneta dejanska lastnika stanovanja, babica pa ima izgovorjene ugodnosti. To pa hkrati pomeni, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da se je odkup stanovanja izpeljal tako, da je bila imetnica stanovanjske pravice dejansko slamnati kupec, pravilno. Res je, da OZ ne vsebuje določb o pogodbi z navideznim pogodbenikom. Pojem pogodbe z navideznim kupcem sta izoblikovali teorija in sodna praksa. Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in na odločbo VS RS II Ips 595/2008. Res je, kot trdi pritožnica, da dejansko stanje, ki ga obravnava odločba VS RS ni enako kot predmetno, je pa primerljivo, v obeh primerih kupec ni želel postati lastnik. Tega ne omaje trditev, da je pobudo za nakup stanovanja dala babica in da je uveljavljala svoja upravičenja za odkup stanovanja. Brez denarja pravdnih strank bi njeno upravičenje do odkupa dejansko ostalo zgolj pravica, ki je na pravdni str

Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. Tožnik ima pravico zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe v solastninskem deležu, ki pripada toženki, saj njegov zahtevek ne posega v lastninska upravičenja drugih solastnikov tj. naslednikov upravičencev iz postopkov vrnitve podržavljenega premoženja. Upravičenci lahko uveljavljajo pravico do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti v zakonsko določenem roku. Prekluziven je rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne rok za vložitev tožbe. Ker je postopek za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja predstavljal pravno oviro za odločanje o zahtevi za odkup stanovanja, je šteti, da je zahteva za odkup, ki jo je tožnik podal 13. 11. 1991 ter ponovno 29. 9. 2014, ohranila svoje pravne učinke.

V skladu z razlago drugega odstavka 201. člena ZPP, po nasprotnem razlogovanju, osebe, katerih udeležba je bila (pravnomočno) zavrnjena, nimajo pravice samostojno vložiti predloga za dopustitev revizije zoper sodbo.

Predlagateljica ni izkazala, da bi izid pravde vplival na njeno možnost uveljavitve predkupne pravice. Varovanje predkupne pravice, na katero se sklicuje pritožnica, ne zadošča za njeno vključitev v pravdo tožnikov, v kateri slednji uveljavljajo odkupno pravico. Odkupna pravica po 117. členu SZ je nekaj povsem drugega kot predkupna pravica, v razmerju obeh upravičenj niso uporabljiva pravila, ki veljajo za konkurenco predkupnih pravic. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. S presojo, da je toženkin ugovor glede kvadrature posameznih stanovanj nekonkretiziran, sodišče prve stopnje še ni prestopilo (iz trditvene) v fazo dokazovanja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede kvadrature stanovanj nepravilno prevalilo na toženko. Pravica do nakupa je oblikovalna pravica, vezana na upravičenca in ni podedljiva.

Ustavno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da ima pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki izhaja iz 33. člena USRS in iz Protokola 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij oziroma njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja.

Za pridobitev lastninskega certifikata po ZLPP je odločilna okoliščina le državljanstvo RS na dan 5. 2. 1992, ne pa prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ob neizpodbijanem dejstvu, da na dan 5. 12. 1992 nista bila državljana RS in tudi nista do 25. 12. 1991 vložila prošnje za sprejem v državljanstvo RS, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nista dokazala vzročne zveze za nastanek zatrjevane škode zaradi nepridobitve lastninskega certifikata. Če bi tožnika, ki sta izpolnjevala pogoje iz 13. člena UZITUL, pravočasno vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo, bi bila v vseh pravicah in dolžnostih izenačena z državljani RS vse dotlej, dokler njuna prošnja ne bi bila rešena ne glede na to, kako dolgo bi jo upravni organ reševal, torej bi bila izenačena z državljani RS tudi glede pravice do pridobitve lastniškega certifikata na dan 5. 12. 1992.

Nepremičnini sta bili do uveljavitve Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ) dne 19. 10. 1991 družbena lastnina, na kateri je bilo priposestvovanje, v skladu z ustaljeno pravno teorijo in sodno prakso, izključeno. Z dnem uveljavitve SZ je postala lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš drugo tožeča stranka kot občina (111. in 113. člen SZ)

Ker sta bila ob uveljavitvi SPZ zemljišče (parcela 512/3, sedaj parceli 512/4 in 512/5) in stavba (...-22 in ...-30) na zemljišču v lasti različnih lastnikov, sodišče prve stopnje zemljišča pod stavbo pravilno ni določilo kot pripadajoče zemljišče stavbe. Skladno z drugim odstavkom 271. člena SPZ je stavba ...-22 postala sestavina parcele 512/4 (enako velja glede stavbe ...-30 in parcele 512/5), vsakokratni etažni lastniki stavb pa so na zemljišču pod stavbo (parceli 512/4 in 512/5) s 1. 1. 2003 pridobili zakonito stavbno pravico.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikov oče z uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997 (kot tedaj upravičen in dejanski imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini - glej 2. člen ZLNDL) postal lastnik celotne nepremičnine parc. št. 208/8, vključno s pripadajočim zemljiščem, ki se razteza po vsej nepremičnini okrog enostanovanjske hiše. Ob tem se je pravilno sklicevalo na 7. člen ZPN in na 12. člen ZTLR ter na enotno sodno prakso. Zato nista pravno pomembna pritožbena očitka, da SZ (po katerem je tožnikov oče kot imetnik stanovanjske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe pridobil lastninsko pravico na stanovanjski stavbi) ni urejal lastninjenja stavbnih zemljišč ter da bi pravica uporabe morala temeljiti na ustreznem pravnem naslovu. V skladu z ZPN se je s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Z nakupom stanovanjske hiše je kupec (tožnikov oče) torej (leta 1992) že na podlagi zakona pridobil tudi pravico uporabe na pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču oziroma kasneje, skladno z določbami ZLNDL, tudi lastninsko pravico.

Tožeča stranka je namreč postavila nedenarni tožbeni zahtevek, ki glasi na ničnost sporne kupoprodajne pogodbe z dne 12. 8. 2016, saj naj bi prvo tožena stranka pri njeni sklenitvi kršila določilo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), pri čemer je posledica morebitne ugoditve takšnemu tožbenemu zahtevku dejstvo, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

Druga tožnica je uveljavljala odškodnino na temelju nepogodbene odškodninske odgovornosti. Tako po OZ kot po ZOR zastara (nepogodbena) odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok, prvi odstavek 352. člena OZ in 376. člena ZOR); v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok, drugi odstavek 352. člena OZ in 376. člena ZOR). Izvorni škodni dogodek je bila sicer res sklenitev prvotne nične pogodbe, a ta trenutek ne sovpada s trenutkom nastanka škode ali s trenutkom, ko je druga tožnica za škodo izvedela. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da ji je škoda nastala šele z odvzemom nepremičnine, to je, ko je bila ta pravnomočno vrnjena v last denacionalizacijski upravičenki.

Pri pogodbi namesto razlastitve je njena podlaga ureditev javnopravnega razmerja, ki bi bilo sicer zaradi ugotovljenega splošnega interesa urejeno z razlastitvijo. Zaradi prisilne narave tovrstne pogodbe slednja nima značaja in pomena prometa z nepremičninami, zato je treba pri pravni presoji njenih učinkov primarno uporabiti določbe ZRPPN kot specialnega predpisa v razmerju do splošnih obligacijskopravnih pravil. Neuresničitev namena razlastitve, ob izkazanem obstoju javnega interesa, zaradi katerega je razlastitvena upravičenka nameravala sprožiti razlastitveni postopek, ne vodi v ničnost, temveč (le) v izpodbojnost pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, ki bi jo razlaščenca lahko uveljavljala v maksimalnem (objektivnem) roku petih let od sklenitve pogodbe oziroma (subjektivnem) v roku treh let, če sta za razlog izpodbojnosti izvedela prej. Ker je javni interes v trenutku sklenitve sporne pogodbe namesto razlastitve obstajal, tožnika pa nista uspela izkazati, da bi bila pogodba sklenjena le navidezno in z namenom izigrati zakon, je pogodba ob sklenitvi imela dopustno podlago, zato ni nična. Kasneje izjalovljen namen razlastitve oziroma izjalovljena podlaga pogodbe

Pogodbene stranke so pri sklepanju pogodb morale paziti, da družbena lastnina s pogodbama ne bi bila oškodovana in torej izhajati ne le iz ekvivalence položaja pravnega prednika toženk pred in po sklenjenih pogodbah, ampak tudi iz ekvivalence medsebojnih obveznostih in pravic pogodbenih strank. Ta pa je narekovala, da se zaveza Občine in D. o neodpovedljivosti veže na neko predvidljivo okoliščino oziroma določljivo dobo upravičenja, temu pa je zadoščeno, če je to upravičenje vezano na konkretno osebo. V nasprotnem primeru o ekvivalenci ne bi mogli več govoriti.