118. člen SZ

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da gre v primerih prodajnih pogodb, sklenjenih na podlagi določb SZ, za originarno pridobitev lastninske pravice. Za originarno pridobitev lastninske pravice je značilno, da se pravica pridobi neodvisno od volje (dosedanjega) imetnika. To pomeni, da pridobitelj pridobi lastninsko pravico, čeprav lastnik ni izrazil volje (opravil pravnega posla) z namenom, da bi na pridobitelja prenesel to pravico. Tudi Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je v primeru pogodb, sklenjenih na podlagi določb SZ, prodajalec že s sklenitvijo prodajne pogodbe izgubil lastninsko pravico (in posest) na prodanih nepremičninah.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. Tožnik ima pravico zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe v solastninskem deležu, ki pripada toženki, saj njegov zahtevek ne posega v lastninska upravičenja drugih solastnikov tj. naslednikov upravičencev iz postopkov vrnitve podržavljenega premoženja. Upravičenci lahko uveljavljajo pravico do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti v zakonsko določenem roku. Prekluziven je rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne rok za vložitev tožbe. Ker je postopek za vrnitev podržavljenega/zaplenjenega premoženja predstavljal pravno oviro za odločanje o zahtevi za odkup stanovanja, je šteti, da je zahteva za odkup, ki jo je tožnik podal 13. 11. 1991 ter ponovno 29. 9. 2014, ohranila svoje pravne učinke.

Predlagateljica ni izkazala, da bi izid pravde vplival na njeno možnost uveljavitve predkupne pravice. Varovanje predkupne pravice, na katero se sklicuje pritožnica, ne zadošča za njeno vključitev v pravdo tožnikov, v kateri slednji uveljavljajo odkupno pravico. Odkupna pravica po 117. členu SZ je nekaj povsem drugega kot predkupna pravica, v razmerju obeh upravičenj niso uporabljiva pravila, ki veljajo za konkurenco predkupnih pravic. Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup. S presojo, da je toženkin ugovor glede kvadrature posameznih stanovanj nekonkretiziran, sodišče prve stopnje še ni prestopilo (iz trditvene) v fazo dokazovanja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede kvadrature stanovanj nepravilno prevalilo na toženko. Pravica do nakupa je oblikovalna pravica, vezana na upravičenca in ni podedljiva.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče v smislu drugega odstavka 262. člena ZPP dolžno obrazložiti pomen tega, da se drugi toženec ni odzval vabilu na zaslišanje.

Takšna pravnoposlovna pridobitev je imela to posebnost, da so kupci postali lastniki stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe (118. člen SZ), kar je bila izjema glede na splošno pravilo, da se za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla zahteva poleg zavezovalnega pravnega posla še razpolagalna sposobnost odsvojitelja, veljaven razpolagalni posel in vpis v zemljiško knjigo. Ker so bili na strani prve tožene stranke izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, druga toženka pa je pripoznala tožbeni zahtevek, je mogoče zoper obe toženki izdati le meritorno sodbo po izvedenem dokaznem postopku (pri čemer mora biti sodna odločba pri enotnem sosporništvu enotna oziroma enaka za vse enotne sospornike).

Tožnik je med drugim trdil, da je prodajna pogodba za to stanovanje med njim kot prodajalcem in družbo S., d. o. o. kot kupcem z dne 17. 12. 2003 neobstoječa, ker stanovanja nikoli ni prodal in to ni bila njegova volja ter da je bil žrtev povezanih goljufov na strani družbe S., d. o. o. in toženke, ki so zlorabili njegovo nevednost in zaupanje. Trdi, da so ga ogoljufali, ker je bilo stanovanje odtujeno brez njegove vednosti in da sta pogodbi med njim in družbo S., d. o. o. ter med to družbo in toženko neobstoječi. Takšni pravni posli nimajo pravnih učinkov in na njihovi podlagi niso mogle nastati nobene pogodbene posledice. V obravnavanem primeru to pomeni, da ni prišlo do veljavnega prenosa lastninske pravice na stanovanju na toženko in da je tožnik še vedno lastnik stanovanja, kljub izvršenemu zemljiškoknjižnemu vpisu, če so navedene tožnikove trditve resnične. V takšni situaciji bi tožnik moral uveljavljati varstvo svoje lastninske pravice z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1, to je ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v toženkino korist ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov oziroma izbris lastninske pravice, vknjižene v toženkino korist

118. člen SZ je določal, da kupci po SZ (imetniki stanovanjske pravice) prevzamejo vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. SZ je torej v 118. členu določal originarno pridobitev lastninske pravice, saj za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave (prim. sodbo VS RS II Ips 202/2012 z dne 23.10.2014). Navedeno potrjuje, da je imetnica stanovanjske pravice B. A. leta 1992 s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe s toženo stranko postala lastnica spornega stanovanja. Slednja je bila vseskozi kot uporabnica navedena na računih za opravljene storitve upravljanja, obratovanja in vzdrževanja ter je očitno stanovanje vseskozi tudi uporabljala oziroma trditev o nasprotnem ni bilo. Dejstvo, da je bila nato leta 2006 tožena stranka na podlagi 5. člena ZLNDL po uradni dolžnosti vknjižena v zemljiško knjigo, navedenega ne spreminja, saj dejansko leta 2006 do prenosa lastninske pravice, ki ga predvideva 17. člen SZ-1 kot podlago za obveznost obvestila o prenosu lastništva, ni prišlo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikov oče z uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997 (kot tedaj upravičen in dejanski imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini - glej 2. člen ZLNDL) postal lastnik celotne nepremičnine parc. št. 208/8, vključno s pripadajočim zemljiščem, ki se razteza po vsej nepremičnini okrog enostanovanjske hiše. Ob tem se je pravilno sklicevalo na 7. člen ZPN in na 12. člen ZTLR ter na enotno sodno prakso. Zato nista pravno pomembna pritožbena očitka, da SZ (po katerem je tožnikov oče kot imetnik stanovanjske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe pridobil lastninsko pravico na stanovanjski stavbi) ni urejal lastninjenja stavbnih zemljišč ter da bi pravica uporabe morala temeljiti na ustreznem pravnem naslovu. V skladu z ZPN se je s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Z nakupom stanovanjske hiše je kupec (tožnikov oče) torej (leta 1992) že na podlagi zakona pridobil tudi pravico uporabe na pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču oziroma kasneje, skladno z določbami ZLNDL, tudi lastninsko pravico.

V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, v skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD pa do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, kar pomeni, da je v trenutku smrti zapustnice med njenima dedičema nastala dediščinska skupnost.

Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožnica s kupoprodajno pogodbo z dne 5. 2. 1993, sklenjeno na podlagi Stanovanjskega zakona, prodala B. B. stanovanje. To pomeni, da je že 5. 2. 1993 B. B. prevzel vse pravice in obveznosti na kupljenem stanovanju, ki jih imajo lastniki stanovanj (primerjaj 118. člen SZ). Ob tem velja še dodati, da se je za te nakupe v sodni praksi uveljavilo stališče, da gre za originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, saj je bilo tedaj zemljiškoknjižno stanje zaradi prehoda iz družbene v zasebno lastnino z lastninjenjem in privatizacijo stanovanj neurejeno in mnogokrat ni odražalo pravega dejanskega stanja. Tako se izkaže, da je tožnica (občina) že 5. 2. 1993 izgubila lastninsko pravico in posest na spornem stanovanju, s tem pa je odpadla tudi kakršnakoli možnost obstoja njene dobroverne lastniške posesti. Zgolj preštevilčenje parcele (ki je bila poočitena tudi v zemljiški knjigi) oziroma zapis v pogodbi parcelne številke pred preštevilčenjem po presoji Vrhovnega sodišča ni razlog za ničnost realizirane kupoprodajne pogodbe.

Dva toženca imata prebivališče v K. in od njiju ni mogoče zahtevati, da si poiščeta odvetnika v L., zato so stroški prihoda tega odvetnika na sodišče na glavno obravnavno potrebni v smislu določila 155. člena ZPP. Z zastopanjem tretjega toženca po istem odvetniku pa so nastali manjši pravdni stroški, kot bi jih bil v nasprotnem primeru dolžan povrniti tožnik tožencu, če bi pooblastil drugega odvetnika iz kraja sedeža sodišča oziroma svojega prebivališča.

V tem konkretnem primeru, ko nepremičnina-stanovanje še ni vpisana v zemljiško knjigo kot posamezni del stavbe, ko še ni vzpostavljena etažna lastnina na stavbi, v kateri se predmetno stanovanje nahaja, tožbeni zahtevek za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine, na podlagi katere se dovoljuje, da se pri tej nepremičnini-stanovanju vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke, ni utemeljen. Tožeča stranka je zatrjevala, da je A. P. (kot bivši imetnik stanovanjske pravice), to stanovanje kupil na podlagi določb SZ. V skladu s 118. členom SZ pa so ti kupci že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzeli pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni bilo v tem zakonu drugače določeno, zato se je v sodni praksi in literaturi uveljavilo stališče, da gre v takem primeru za originarno pridobitev lastninske pravice, za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, saj za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Tožeči stranki tako zaradi zemljiškoknjižne neizvedljivosti (zaradi nevzpostavitve etažne lastnine) uveljavljenega dajatvenega zahtevka ni mogoče odreči pravnega varstva njenega ugotovitvenega zahtevka, zanj ima prav gotovo p

Dobroverni lastniški posestnik je oseba, ki ne ve in niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari (prvi odstavek 27. člena in 28. člen SPZ). V konkretnem primeru trditvena podlaga tožnice ni bila taka, da bi izkazovala, da je dobroverna lastniška posestnica.

V tej zadevi je ključno vprašanje lastninjenja in nadaljnje privatizacije vtoževane nepremičnine, ki je bila nekdaj v družbeni lastnini. Ker gre za stanovanje, je potrebno pri reševanju spora izhajati iz predpisa, ki je urejal lastninjenje in privatizacijo stanovanj, to je SZ iz leta 1991. Pravna prednica tožnikov je kot imetnica stanovanjske pravice odkupila stanovanje s pogodbo, sklenjeno na podlagi privatizacijskih določb SZ. V tej pogodbi z dne 11.10.1993 je kot prodajalec in lastnik nastopala družba C.I. S tem trenutkom je lastninska pravica prejšnjega lastnika (ne glede, kdo dejansko je to bil) prenehala. To v konkretnem primeru pomeni, da je (morebitna) toženkina lastninska pravica, tudi če je do sklenitve Pogodbe z dne 11.10.1993 obstajala, s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe prenehala.

V konkretnem primeru ni spora o okoliščini, da je bila izločitvena pravica prerekana in da bo s prodajo nepremičnine, na kateri je prijavljena izločitvena pravica, dovoljeno začeti, če bodo izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 330. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek z navedbo, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona, torej na izviren način. Ker pa pravice ni uveljavljala v roku za prijavo terjatev iz 1. in 3. odstavka 299. člena ZFPPIPP, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je njena izločitvena pravica samo zaradi tega prenehala (4. odstavek 299. člena ZFPPIPP). Ta namreč preneha šele s prodajo premoženja (5. odstavek 299. člena ZFPPIPP). Zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava je sodišče tožnici odvzelo pravico do varstva lastninske pravice v pravdnem postopku. Kakšne posledice pa bo imelo v stečajnem postopku dejstvo, da tožnica v tridesetdnevnem roku ni predlagala nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, bo odločalo sodišče v stečajnem postopku. V konkretnem pravdnem postopku sodišče odloča le o obstoju lastninske pravice. Dokler ni ugotovitev, da je bila nepremičnina, ki je predmet pravde, v st

Sodna praksa priznava, t. i. dejanskim etažnim lastnikom sodno varstvo, saj razmerja, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati s sedaj jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v smislu klasičnega civilnega prava, pač pa je treba upoštevati ureditev v času nastanka pravic, njihovo tranzicijo v nov sistem stvarnega prava in stanje (ne)urejenosti zemljiškoknjižno vpisanih pravic z dejanskim. Tožnica je postala lastnica pritličnega stanovanja na podlagi sklenjene kupne pogodbe iz 118. člena SZ brez vpisa v zemljiško knjigo. Kot dejanski etažni lastnici ji gre predkupna pravica po 124. členu SPZ. Pred pravdo sklenjeni sporazum o razveljavitvi kupne pogodbe za stanovanje v prvem nadstropju je le navidezen in zato ne učinkuje.

S SZ je bila ukinjena družbena lastnina na stanovanjih. V osmem poglavju (111. do 133. člen SZ) je zakonodajalec uredil lastninjenje v korist države in v korist drugih pravnih oseb. Inštrument za izvedbo privatizacije je bila prodajna pogodba med lastnikom (bivšega družbenega) stanovanja in osebo, ki je imela na tem stanovanju stanovanjsko pravico na dan uveljavitve zakona, to je 19. 10. 1991. Kupci so postali lastniki stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe (118. člen SZ), kar je bila izjema glede na splošno pravilo.

Skladno z drugim odstavkom 248. člena ZZK-1, ki ohranja v veljavi 6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS) in pomeni izjemo od načela pravnega prednika, se dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu ne glede na določbo 17. člena ZZK, in sicer na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ in Uredbe o izvedbi stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organa in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju Uredba). Določba 6. člena ZPPLPS je torej vzpostavila domnevo, da je tisti prodajalec, ki je stanovanje oziroma posamezni del prodal po določbah SZ, v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik (prodanega) posameznega dela. Pravnoposlovna pridobitev stanovanja po določbah SZ je imela to posebnost, da so kupci postali lastniki stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe, kar je bila izjema glede na splošno pravilo, da se za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla zahteva poleg zavezovalnega pravnega posla še razpolagalna sposobnost odsvojitelja, veljaven razpolagalni pravni posel in vpis v zemljiško knjigo.