VSRS sodba in sklep II Ips 263/2015

Zahteva za varstvo zakonitosti se v delu, ki se nanaša na odločitev glede drugega toženca, zavrže, v delu, ki se nanaša na odločitev glede prvega toženca, pa zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v prvem odstavku za znesek 483,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2010 dalje in v tretjem odstavku za znesek 29,71 EUR. V ostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Navedlo je, da tožnica kot upravnik od tožencev zahteva plačilo neplačanih prispevkov v rezervni sklad. Obrazložilo je, da upravnik ni aktivno legitimiran sam v svojem imenu in za svoj račun izterjevati plačil v rezervni sklad, lahko pa mu aktivno legitimacijo podelijo etažni lastniki. V obravnavanem primeru so etažni lastniki to storili s sklenitvijo Aneksa k pogodbi o upravljanju upravniških storitev z dne 1. 7. 2005. Sodišče je menilo, da sporno določilo aneksa ni nično in je takšen prenos materialnopravnih upravičenj dovoljen (četrti odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), prav tako pa tudi ne gre za cesijo, saj upravnik izterjuje v korist rezervnega sklada oziroma etažnih lastnikov in ne v svojo korist.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Drugi toženec se zoper odločitev sodišča prve stopnje ni pritožil in je s potekom pritožbenega roka, odločitev, ki se nanaša nanj, postala pravnomočna. Obrazložilo je, da določba 119. člena SPZ in določbe Stanovanjskega zakonika (od 41. člena do 47. člena, v nadaljevanju SZ-1), ki opredeljujejo pravno naravo sredstev rezervnega sklada in omejujejo oziroma določajo način njihove uporabe, niso ovira za prenos materialnopravnega upravičenja na drugo osebo, saj ne gre za prenos upravičenja do uporabe oziroma za razpolaganje s temi sredstvi, pač pa za zbiranje sredstev. Ob tem se sodišče druge stopnje sklicuje tudi na načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 12. 2001.

3Vrhovno državno tožilstvo RS vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da bi Vrhovno sodišče RS v obravnavanem primeru za zagotovitev pravne varnosti lahko odgovorilo na pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, Vrhovno sodišče pa se o njem še ni izjavilo, in sicer ali lahko etažni lastniki s pogodbo na upravnika prenesejo materialnopravno upravičenje, da v svojem imenu in na račun rezervnega sklada v sodnem postopku terja plačilo sredstev rezervnega sklada od tistih etažnih lastnikov, ki teh sredstev ne vplačujejo. Meni, da sta nižji sodišči to vprašanje rešili napačno in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava zaradi napačne uporabe 119. člena SPZ in členov od 41 do 47 SZ-1 ter neuporabe četrtega odstavka 118. člena in 72. člena SPZ ter 48. člena SZ-1. Prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov na sredstvih rezervnega sklada mimo dovoljenih namenov uporabe, ki so izrecno, zaključno in kogentno določeni v četrtem odstavku 119. člena SPZ, ni dopusten. Če bi bil upravnik samostojni nosilec materialnopravnih pravic na sredstvih rezervnega sklada, ne bi bil omejen pri razpolaganju s temi sredstvi v zunanjem razmerju s tretjimi osebami. Enako velja, če bi bil upravnik posredni zastopnik etažnih lastnikov. Morebitna kršitev mandatnega razmerja ne bi učinkovala v zunanjem razmerju upravnika do tretjih oseb, temveč bi bila lahko sankcionirana zgolj z odškodninskim zahtevkom etažnih lastnikov. Takšno pogodbeno določilo torej nasprotuje zakonskim določbam, ki so namenjene zaščiti interesov etažnih lastnikov. Aktivne legitimacije tako niti na podlagi dogovora ni mogoče prenesti in takšno pogodbeno določilo nima učinka.

4Tožnica je vložila odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem nasprotuje zahtevi in predlaga njeno zavrnitev. Povrnitve stroškov odgovora ni zahtevala.

5Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti sta vložila tudi toženca, vendar po poteku roka, zato ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 383. členom in drugim odstavkom 391. člena ZPP).

6Zahteva za varstvo zakonitosti je v delu, ki izpodbija odločitev, ki se nanaša na drugega toženca, prepozna, v delu, ki izpodbija odločitev, ki se nanaša na prvega toženca, pa neutemeljena.

O pravočasnosti zahteve za varstvo zakonitosti:

7Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna, ker se nobena od pravdnih strank ni pritožila.(1) Tako je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena tudi v zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na drugega toženca, ki se ni pritožil in se v tem delu izpodbija odločitev sodišča prve stopnje. Vendar pa teče trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper prvostopenjsko odločbo od dneva, ko odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo, zoper drugostopenjsko odločbo pa od dneva, ko je bila ta odločba vročena tisti stranki, ki ji je bila vročena pozneje (peti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 385. člena ZPP). V obravnavanem primeru je bila tako zahteva za varstvo zakonitosti z dne 15. 6. 2015 v zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na prvega toženca, ki se je tudi pritožil in se torej izpodbija sodba sodišča druge stopnje (obema pravdnima strankama vročena 16. 3. 2015), pravočasna, v zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na drugega toženca, ki pritožbe ni vložil in se izpodbija sodba sodišča prve stopnje (vročena 9. 5. 2015), pa prepozna. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je glede na to, da bi drugi toženec pritožbo lahko vložil najkasneje do dne 17. 5. 2014, do 15. 6. 2015 že potekel. Zato je revizijsko sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na odločitev glede drugega toženca, zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti:

8Zoper izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, sodišče ne bi moglo dopustiti revizije (četrti odstavek 367. člena ZPP v zvezi z osmim odstavkom 458. člena ZPP). Takšno odločbo lahko tožilstvo izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (drugi in tretji odstavek 385. člena ZPP). Tožilstvo utemeljeno meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi pomembna z vidika zagotovitve pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava skozi sodno prakso. V zvezi s postavljenim vprašanjem sodna praksa višjih sodišč namreč ni enotna, revizijsko sodišče pa ga še ni obravnavalo. V praksi pa gre za pogost primer in zadeva velik delež prebivalstva.

O utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti:

9Ustava v 23. členu vsakomur zagotavlja pravico, da bo sodišče odločalo o njegovih pravicah (in obveznostih). Že iz Ustave je s tem razvidno, da je pravica do sodnega varstva omejena in da ne obstaja ustavna pravica od sodišča zahtevati varstvo tujih pravic. V ureditvi civilnega pravdnega postopka se ta ustavna omejitev pravice do sodnega varstva izraža skozi procesno predpostavko procesne legitimacije. Namen te procesne predpostavke je opredeliti prave stranke postopka oziroma določiti, kdo v konkretnem postopku sme nastopati kot tožnik (aktivna procesna legitimacija) in kdo kot toženec (pasivna procesna legitimacija).

10Za obstoj procesne legitimacije zadošča zatrjevanje stvarne legitimacije - aktivno procesno legitimiran za vložitev tožbe je tisti, ki zatrjuje, da je nosilec upravičenec iz materialnopravnega razmerja, in ki s tem uveljavlja varstvo svojih (zatrjevanih) pravic, pasivno procesno legitimiran pa je tisti, za katerega tožnik zatrjuje, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije je nedopustna tožba, ki jo vloži oseba, ki s to tožbo ne zahteva varstva svojih pravic, ampak varstvo pravic tretje osebe. Takšno tožbo sodišče zavrže, ne da bi meritorno odločalo o njeni utemeljenosti.

11Zakon sme vedno določiti več pravic, kot bi jih po Ustavi moral zagotoviti, zato lahko procesni zakon za določene primere dopusti tudi tožbe, s katerimi tožnik zahteva pravno varstvo tujih pravic (ali interesa skupnosti).(2) (3) Takšne določbe niso problematične, če gre le za razširitev procesne legitimacije, torej da poleg tistega, ki zatrjuje, da je nosilec materialnopravnega upravičenja, tožbo za varstvo njegove pravice lahko vloži še kdo drug. Z vidika ustavne pravice do sodnega varstva pa so zelo sporne določbe zakonov, ki pomenijo pravi prenos procesne legitimacije; ko tisti, ki zatrjuje, da je nosilec pravice materialnega prava, sam sploh ne more več vložiti tožbe za varstvo te pravice, pač pa lahko tožbo vložil le oseba (ali organ), ki je na podlagi zakona upravičena vložiti tožbo za varstvo pravic tretjih oseb (še posebej če ta oseba ali organ ni dolžna vložiti tožbe po navodilu osebe, ki meni, da so njene pravice prekršene).(4)

12Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena SPZ), zato so etažni lastniki kot materialnopravni upravičenci aktivno legitimirani od neplačnikov izterjati plačila v rezervni sklad. Vprašanje pa je, ali lahko etažni lastniki s pogodbo pooblastijo upravnika za izterjavo vplačil v rezervni sklad oziroma ali je aktivna procesna legitimacija že na podlagi posebne zakonske določbe podeljena tudi upravniku oziroma nanj prenesena.

13Ureditev je v zvezi s sredstvi rezervnega sklada v več pogledih posebna. Tako so ta sredstva strogo namenska, saj jih je mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. (prvi odstavek 44. člena SZ-1 in četrti odstavek 119. člena SPZ). Prav tako se zbrana sredstva iz naslova rezervnega sklada lahko porabijo samo namensko za potrebe posamezne večstanovanjske stavbe (drugi odstavek 63. člena SZ-1). Sredstva rezervnega sklada so nepovratna in nedeljiva, saj etažni lastnik nima pravice zahtevati vračila vplačil v rezervni sklad niti zahtevati delitve (peti odstavek 119. člena SPZ). Na premoženje rezervnega sklada je dovoljena izvršba samo za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih v skladu s prvim odstavkom 44. člena SZ-1. Premoženje rezervnega sklada tudi ni del upravnikove stečajne mase in nanj ne morejo poseči upravnikovi upniki v izvršilnem postopku (45.člen SZ-1 in četrti odstavek 119. člena SPZ).

14Posebna je tudi določba, da mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu (prvi odstavek 42. člena SZ-1 in drugi odstavek 119. člena SPZ). Upravnik sicer lahko zbira sredstva rezervnega sklada tudi na svojem transakcijskem računu, vendar pa jih mora najkasneje v desetih dneh od posameznega vplačila prenesti na poseben transakcijski račun (tretji odstavek 42. člena SZ-1). Vendar pa pravilo iz tretjega odstavka 42. člena SZ-1 lahko zgolj tehnično olajšuje izvensodno plačevanje sredstev rezervnega sklada, ki morajo nazadnje končati na posebnem transakcijskem računu iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. To pa ne pomeni, da se v sodnem postopku lahko zahteva plačilo sredstev rezervnega sklada na kakšen drug račun, kot tisti, o katerem govori prvi odstavek 42. člena SZ-1, saj zato ni nobenih utemeljenih razlogov. Pravilna in popolna izpolnitev v izvršbi ali pravdi za plačilo sredstev rezervnega sklada je torej izključno plačilo na prav poseben transakcijski račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1.

15O aktivni legitimaciji upravnika se je Vrhovno sodišče delno in še na podlagi Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ) že izreklo v načelnem pravnem mnenju občne seje z dne 18. 12. 2001, v katerem je pojasnilo, da ima upravnik večstanovanjske hiše po SZ položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu, izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja; aktivno legitimacijo pa lahko pridobi na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili obratovalni stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev; kadar takega prenosa ni, pa je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.

16Zaradi posebne narave sredstev rezervnega sklada in ker obvezni rezervni sklad v trenutku sprejetja načelnega pravnega mnenja še niti ni bil uzakonjen (šele s SPZ in SZ-1), neposredna uporaba stališč načelnega pravnega mnenja, ki se nanaša zgolj na sodno izterjavo obratovalnih stroškov, ki so bili pokriti iz sredstev skupnosti lastnikov, ni mogoča in načelno pravno mnenje za obravnavani primer ni zavezujoče.

17Razpolagalna sposobnost etažnih lastnikov je zaradi stroge namenskosti in nepovratnosti sredstev rezervnega sklada omejena. Kakršen koli prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov na sredstvih rezervnega sklada mimo dovoljenih namenov uporabe, ki so izrecno, zaključno in kogentno določeni v prvem odstavku 44. člena SZ-1 oziroma četrtem odstavku 119. člena SPZ, tako sploh ni mogoč. Namen teh določb je, da se prepreči nesmotrno porabo sredstev rezervnega sklada in da se zagotovi kritje izdatkov, potrebnih za vzdrževanje stavbe. Tako v zvezi z vplačili v rezervni sklad ni dovoljen prenos materialnopravnih upravičenj v smislu cesije.(5) S tem bi prišlo do nedovoljenega razpolaganja s temi sredstvi, saj bi terjatev prešla iz premoženjske sfere etažnih lastnikov v premoženjsko sfero upravnika. Etažni lastniki tako do teh sredstev ne bi bili več upravičeni.

18Nedopustna je tudi taka oblika posrednega mandatnega zastopanja(6) , pri kateri zastopnik nastopa v svojem imenu, a za račun zastopanega, vendar pa pravna dejanja zastopnika učinkujejo neposredno zanj, za zastopanega pa učinkujejo samo posredno, v tem pomenu, da mu mora zastopnik prenesti (odstopiti) vse pravice, ki jih je pridobil pri opravljanju pravnih dejanj za njegov račun, in da mora zastopani prevzeti vse obveznosti, ki jih je zastopnik prevzel pri opravljanju.(7) V primeru takšnega dogovora bi upravnik lahko zahteval plačilo na svoj račun, kar pa ne bi bilo v skladu s kogentno določbo prvega odstavka 42. člena SZ-1. Poleg tega upravnik ne bi bil omejen pri razpolaganju s sredstvi rezervnega sklada v zunanjem razmerju s tretjimi osebami. Morebitna kršitev mandatnega razmerja tako ne bi učinkovala v zunanjem razmerju upravnika kot nosilca materialnopravnih upravičenj in tretjih oseb, temveč bi bila lahko sankcionirana zgolj z odškodninskim zahtevkom etažnih lastnikov. Omejitve bi zanj v tem primeru namreč veljale zgolj v notranjem razmerju z etažnimi lastniki. Navedeno pa ni v skladu s smislom določb 44. in 45. člena SZ-1 oziroma 119. člena SPZ.

19Ni pa razloga, da ne bi bila dopustna taka oblika posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri bi upravnik sicer v sodnem postopku nastopal v svojem imenu, vendar pa bi s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo na poseben račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada. Takšen dogovor pa je bil sklenjen tudi v obravnavanem primeru. Etažni lastniki so namreč v aneksu k pogodbi o upravljanju upravniških storitev določili, da upravniku odstopajo upravičenje terjati od neplačnikov zapadle in bodoče terjatve iz naslova neplačanih sredstev v rezervni sklad v svojem imenu, a v korist vsakokratnih etažnih lastnikov tako, da sredstva izterja na račun rezervnega sklada. Tako je bilo mandatno razmerje vzpostavljeno zato, da mandatar - upravnik izterja obveznosti, vendar pa terjatev ostane v pravni sferi mandanta - etažnih lastnikov in jo mandantar - upravnik vselej izterjuje neposredno za mandantov račun oziroma korist etažnih lastnikov. Pri podelitvi pooblastila za izterjavo vplačil na poseben račun rezervnega sklada tako ne pride do nedovoljenega razpolaganja s sredstvi rezervnega sklada, saj gre zgolj za zbiranje sredstev na računu, na katerem se tudi sicer zbirajo pri redni ? izvensodni izpolnitvi obveznosti. Takšno pogodbeno določilo je torej tudi v celoti skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim načelom (2. člen Obligacijskega zakonika).

20Ne glede na to, ali so upravnik in etažni lastniki tak poseben dogovor sklenili, pa Vrhovno sodišče meni, da ima upravnik aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad že na podlagi zakona. Tretji odstavek 44. člena SZ-1 oziroma šesti odstavek 119. člena SPZ namreč določata, da če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga mora upravnik pisno pozvati k plačilu; poziv upravnika pa se šteje za verodostojno listino v smislu zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Sodna praksa višjih sodišč je bila doslej v pretežni meri drugačnega mnenja, zato ker v določbi ni izrecno navedeno, da upravnik poziva v svojem imenu, niti kdo je aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo. Vendar je v določbi izrecno uporabljena besedna zveza ?poziv upravnika?, kar nakazuje, da gre za poziv v upravnikovem imenu. Jezikovna razlaga tako ponuja dve možnosti, in sicer da upravnik pošlje poziv v svojem imenu kot posredni zastopnik ali da pošlje poziv v imenu etažnih lastnikov kot neposredni zastopnik. Pri razlagi zakonskih določb pa se ni mogoče omejiti zgolj na jezikovno razlago, še posebej če ta omogoča več razlag.

21Upravnik vedno vsakemu posameznemu etažnemu lastniku pošilja račune in opomine v svojem imenu in ne v imenu vseh etažnih lastnikov. Upravnik tako v razmerju do etažnih lastnikov vedno nastopa v svojem imenu, zato tudi poziv za vplačilo v rezervni sklad sestavi in pošlje v svojem imenu. V izvršilnih zadevah je uveljavljena sodna praksa, da se morata upnik in dolžnik kot stranki v izvršilnem postopku ujemati z upnikom in dolžnikom iz verodostojne listine, zato mora upravnik, ki torej pošlje poziv v svojem imenu, tudi predlog za izvršbo vložiti v svojem imenu, če želi z njim uspeti.

22Poleg navedenega že iz splošne določbe pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ izhaja zakonsko pooblastilo upravniku, da v sodnih postopkih, ki se tičejo pravic in koristi etažnih lastnikov, vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov. Če tretji odstavek 44. člena SZ-1 oziroma šesti odstavek 119. člena SPZ razlagamo zgolj na način, da lahko upravnik za vplačila v rezervni sklad vlaga zgolj tožbe v imenu etažnih lastnikov, bi bila ta določba povsem odveč, ker to izhaja že iz 118. člena SPZ, razen če je njen namen predvsem v tem, da etažni lastniki pridobijo verodostojno listino, ki je sicer sami brez izrecne zakonske določbe ne bi mogli izdati oziroma pridobiti. Vendar pa je namen sporne določbe zagotovo predvsem poenostavitev izterjave vplačil v rezervni sklad, kar pa ni uresničeno, če mora upravnik v pozivu in nato tudi kot upnike v izvršilnem postopku navesti vse etažne lastnike posamezne večstanovanjske stavbe, da bi sodišče (če bi dolžnik v izvršbi vložil pravno sredstvo) sploh sprejelo takšno verodostojno listino.

23Razlaga sporne določbe na način, da upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za sodno izterjavo sredstev rezervnega sklada, tudi predstavlja povsem logično nadaljevanje upravnikovih siceršnjih pooblastil, da obračunava stroške, pošilja etažnim lastnikom obračune stroškov, pošilja opomine za plačilo, sprejema plačila ter upravlja in gospodari s sredstvi rezervnega sklada.(8)

24Podelitev aktivne procesne legitimacije upravniku za izterjavo vplačil v rezervni sklad na podlagi zakona je tudi ustavno skladna. Razlaga sporne določbe in drugih relevantnih določb SZ-1 in SPZ ne pripelje do sklepa, da etažni lastniki sami ne morejo zoper neplačnika vložiti tožbe za vplačilo v rezervni sklad. Gre torej zgolj za razširitev procesne legitimacije na upravnika in ne odvzem procesne legitimacije etažnim lastnikom. Zadoščeno pa je tudi testu proporcionalnosti, ki ga sestavljajo naslednja merila: 1) legitimen namen 2) nujnost in 3) proporcionalnost v ožjem smislu. Skupnost etažnih lastnikov, ki ni pravna oseba, tako bolj učinkovito deluje, saj je izterjava sredstev na ta način bistveno enostavnejša (upravnik je že sicer zadolžen za obračun stroškov in pošiljanje pozivov; upravniku ni treba v predlogu oziroma tožbi navajati vseh etažnih lastnikov; sprememba ali smrt posameznega etažnega lastnika ne vpliva ne tek pravde; sodišču je vodenje pravde olajšano, saj ni treba preverjati pogojev po 80. členu ZPP za vsakega etažnega lastnika, ne pojavljajo se problemi z vročanjem in navzočnostjo velikega števila strank), verjetnost, da bodo etažni lastniki prišli do svojih sredstev, pa je večja. Prav tako so interesi etažnih lastnikov v celoti zavarovani, ker se s tožbenim zahtevkom, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, lahko zahteva zgolj plačilo na poseben račun rezervnega sklada; etažni lastniki pa se lahko v pogodbi tudi dogovorijo, da upravnik sredstva rezervnega sklada dviguje le skupaj z enim od etažnih lastnikov (tretji odstavek 43. člena SZ-1); poleg tega lahko etažni lastniki kadar koli odstopijo do pogodbe o upravljanju, če pa upravnik krši zakon ali pogodbo, pa lahko odstopijo tudi brez odpovednega roka (60. člen SZ-1).

25Na podlagi vsega navedenega tako Vrhovno sodišče RS zaključuje, da upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je tožnica s predlogom za izvršbo zahtevala plačilo prav na tak račun. Uveljavljani razlogi zato niso podani in je Vrhovno sodišče pravočasno (v zvezi z izpodbijanem odločitve, ki se nanaša na prvega toženca), a neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj Ude, L. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, str. 571-572 in 576.

Op. št. (2): Primerjaj tožbo državnega tožilca za razveljavitev zakonske zveze, derivativna tožba po 476. členu Zakona o gospodarskih družbah, tožba organizacije za varstvo potrošnikov (74.-76. člen Zakona o varstvu potrošnikov), kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic (157. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah), odstranitev škodne nevarnosti (133. člen Obligacijskega zakonika), odstop terjatve v izterjavo (120. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju), odtujitev stvari med pravdo (190. člen ZPP), itd.

Op. št. (3): Primerjaj Galič, A. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2005, str. 313-316.

Op. št. (4): Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str.139-141.

Op. št. (5): Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemoma tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (prvi odstavek 417. člena OZ).

Op. št. (6): Primerjaj prvi in drugi odstavek 766. člena OZ: S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi.

Op. št. (7): Primerjaj Plavšak, N. v: Juhart, M. in drugi, Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2004, str. 200.

Op. št. (8): Primerjaj: Upravnik ima med drugim naslednja pooblastila: poskrbeti za porazdelitev in izterjavo obveznosti; upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem; zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja in v imenu preostalih etažnih lastnikov vložiti izključitveno tožbo in tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika (četrti odstavek 118. člena SPZ). Upravnik ima poleg pooblastil, določenih s SPZ, med drugim še naslednja pooblastila: sestavi obračun stroškov upravljanja in stroške zadeli med etažne lastnike; poroča etažnim lastnikom o svojem delu in jim izstavi mesečne in letne obračune; sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb sklenjenih s tretjimi osebami (prvi odstavek 50. člena SZ-1). V obračunu stroškov mora upravnik ločeno prikazati vsak strošek obratovanja in vzdrževanja ter upravniških storitev za celotno večstanovanjsko stavbo in delež posameznega etažnega lastnika, na katerega je obračun naslovljen, višino mesečnega vplačila v rezervni sklad in morebitna druga plačila naslovnika ter stanje rezervnega sklada za celotno večstanovanjsko stavbo (66. člen SZ-1). Etažni lastniki morajo upravniku na podlagi izstavljenega mesečnega obračuna ali drugega ustreznega izračuna redno in v roku izpolniti vse obveznosti. Etažnega lastnika, ki zamuja s plačilom, mora upravnik pisno opomniti (59. člen SZ-1).