119. člen SPZ

Neutemeljena je (posredna) graja neizvedbe dokaznega predloga za zaslišanje toženca. Ker njegova lastninska pravica na stanovanju v obravnavani stavbi ni bila sporna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo in odločilo na podlagi pisnih dokazov (upoštevajoč 450. člen ZPP).

Po SPZ je zavezanec za plačilo stroškov, povezanih z upravljanjem in obratovanjem stavbe ter za vplačila v rezervni sklad etažni lastnik (68., 115., 118. in 119. člen SPZ) in ne najemnik. Upravnik je tudi pri sklepanju pogodb s tretjimi zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj) pa ima zahtevek zoper etažne lastnike, ki so nosilci pravic in obveznosti iz tega razmerja in ne zoper najemnike, zato upravnik ni upravičen zahtevati povrnitve teh stroškov od najemnika na podlagi pravil o subrogaciji. V okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij se najemnik in najemodajalec sicer lahko dogovorita, da je prej navedene stroške in vplačila v rezervni sklad zavezan plačevati najemnik. Vendar bi tak dogovor iz najemne pogodbe lahko med upravnikom - tožnico in najemnikom - toženko vzpostavil upniško - dolžniško razmerje zgolj v primer hkratne ugotovitve dodatnih okoliščin, ki bi omogočale subsumpcijo tega dogovora pod določbo 427. člena OZ.

Tožnik je pravilno postavil tožbeni zahtevek glede navedenih vplačil v rezervni sklad tako, da je zahteval plačilo na posebni fiduciarni račun.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo glede na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v svojih pripravljalnih vlogah in na katere je sodišče vezano pri odločanju o zahtevku (glej 14. točko obrazložitve prvostopne sodbe). Tožeča stranka v svojih trditvah ni zatrjevala, da je stavba na ... poslovna stavba. Tovrstne pritožbene navedbe so pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP in so kot takšne pritožbeno neupoštevne, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj teh svojih navedb ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Že glede na navedeno, so povsem neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se za tovrstna razmerja ne uporabljajo določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). So pa tudi neutemeljena. Obvezni rezervni sklad je v slovenski pravni red vnesel Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki v 119. členu določa, da morajo etažni lastniki ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem enot. Stanovanjski zakon (SZ-1, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 69/03 in nasl.), ki kot posebe

Pri subjektivni nevarnosti mora ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz dolžnikovega razpolaganja s premoženjem. Dejstvo, da toženka ni prostovoljno plačala tožničine terjatve, ne pomeni "razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena". Tudi odklonitev sodelovanja pri primopredaji ni takšno ravnanje, ki bi bilo podlaga subjektivne nevarnosti uveljavitve tožničine denarne terjatve, saj je posledica takšne odklonitve, da lahko zapisnik o sprejemu in izročitvi del sestavi sama tožnica brez toženke, skladno s Posebnimi gradbenimi uzancami. Enako velja za odklonitev predložitve seznama neplačnikov, stanja zbranih sredstev, seznama etažnih lastnikov in njihovo porazdelitev obveznosti. Ta ravnanja namreč niso usmerjena v zmanjševanje toženkinega premoženja oziroma ogrožanje uspešnosti morebitne izvršbe, niti niso očitana toženki (etažni lastniki), ampak upravniku v zvezi z njegovimi obveznostmi po 68. in 71. členu SZ-1.

Ni mogoče slediti tožencu, da je dvig prispevka v rezervni sklad mogoče dogovoriti le s pogodbo o medsebojnih razmerjih in da je za to potrebno 100 % soglasje oziroma soglasje vseh etažnih lastnikov. Tako stališče bi bilo glede na zgoraj pojasnjeni osnovni namen rezervnega sklada prestrogo in ni razloga, da se ne bi upoštevala na drugačen način izražena volja etažnih lastnikov, če je bila dosežena zahtevana večina soglasij. Ob tem je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za presojo večine oziroma kvoruma pri odločanju ni bistvena samo oblika, temveč predvsem, katero od vsebin to odločanje zajema.

SPZ v 119. členu določa, da v rezervni sklad denarni prispevek vplačujejo etažni lastniki, zato vprašanje, ali ima etažni lastnik stanovanje v posesti, na njegovo dolžnost vplačevati prispevek v rezervni sklad, ne vpliva (razen če lastnik s kom tretjim, npr. posestnikom stanovanja, sklene drugačen dogovor).

Upnik mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev služijo zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo. Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki onemogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve.

Toženec je v vlogah substancirano zatrjeval in v ta namen predložil dokaze, da sklep glede višjega zneska mesečnega vplačila v rezervni sklad ni bil sprejet s predpisano večino solastniških deležev, tožnik pa na te navedbe ni substancirano odgovoril. Tožnik tudi v pritožbi ne zatrjuje, da so etažni lastniki veljavno sprejeli načrt vzdrževanja, ki je vseboval vse predpisane sestavine, na podlagi katerega so s potrebno večino glasov sprejeli sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad. O višjem znesku mesečnega plačila v rezervni sklad se torej mora odločiti po postopku, kot ga določa SZ-1 in vedno le v povezavi s sprejetim načrtom vzdrževanja, kot to določa 26. člen SZ-1. Iz teh razlogov tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali sta toženec in njegova pravna prednica prejšnjemu upravniku plačevala povišani del mesečnega prispevka v rezervni sklad.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet glasovanja na glasovnici le način financiranja vzdrževalnih del, ki so bila predhodno že sprejeta v načrtu vzdrževanja. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je rezultat dokazne ocene predloženih listinskih dokazov, česar toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Dokazno oceno je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.

V tem sporu ne gre za tožbo na podlagi šestega odstavka 119. člena SPZ, ki bi jo vložil upravnik v svojem imenu, a v korist vsakokratnih etažnih lastnikov (izterjava sredstev na račun rezervnega sklada), temveč za tožbo na podlagi pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ, kjer tožbo upravnik vloži v imenu in v korist vsakokratnih etažnih lastnikov. Vprašanje veljavnosti Pogodb je torej vprašanje veljavnega zastopanja etažnih lastnikov, na nepravilnost zastopanja pa se lahko sklicuje le stranka, ki naj bi bila nepravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik.

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je vnaprejšnja dokazna ocena sicer lahko sprejemljiva, kadar sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako.

Skladno z drugim odstavkom 53. člena SZ-1 pogodba o opravljanju upravniških storitev sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in toliko etažnih lastnikov, kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika. Ker gre za posel rednega upravljanja, zadošča soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev (drugi odstavek 67. člena v zvezi z drugim odstavkom 118. člena SPZ). V skladu s prvim odstavkom 42. člena SZ-1 in drugim odstavkom 119. člena SPZ sredstva rezervnega sklada, ki so skupno premoženje etažnih lastnikov, upravnik res vodi na posebnem transakcijskem računu. V sodnem postopku je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada na račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. A pritožnik spregleda, da mu z izpodbijano sodbo ni naloženo plačilo stroškov rezervnega sklada, ampak, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, obratovalnih stroškov, stroškov vzdrževanja in stroškov upravljanja. Glede teh pa toženec niti ne pojasni, zakaj naj bi bili nepravilno obračunani in preplačilo stroškov ogrevanja zgolj posplošeno zatrjuje.

Predlog se zavrne.

Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej ni dopustno. Sicer pa tista dejstva, ki so ob pravilni razlagi materialnega prava odločilna za razsojo, niso sporna. Ali ima stanovanje v posesti, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, na dolžnost etažnega lastnik vplačevati prispevek v rezervni sklad, ne vpliva (razen če lastnik s kom tretjim, npr. posestnikom stanovanja, sklene drugačen dogovor).

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da glede na okoliščine obravnavanega primera, za odločitve v zvezi z rezervnim skladom za vhod na naslovu Ulica 7 zadostuje večina etažnih lastnikov na omenjenem naslovu in ne na ravni celotne stavbe. Ker so etažni lastniki vhoda na naslovu Ulica 7 leta 1995 sklenili pogodbo o upravljanju, ki z uveljavitvijo SZ-1 ni prenehala veljati, in je bila tožeča stranka stranka imenovana za upravnika vhoda (in ne celotne večstanovanjske stavbe), ni v nasprotju s SZ-1, če do ureditve enotnega rezervnega sklada vodi sredstva obveznega rezervnega sklada posebej za ta vhod. Zavzeto stališče sodišča prve stopnje dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je novela SZ-1E v 41. členu uredila situacije, kot je obravnavana. V prvem odstavku namreč določa, da etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki imajo na dan uveljavitve tega zakona določenih več upravnikov (po vhodih), v petih letih od uveljavitve tega zakona določijo enega upravnika, ki za večstanovanjsko stavbo vzpostavi en rezervni sklad. Določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da bi moral biti za vsak vhod imenovan drug upravnik, temveč je bistveno to, da so etažni lastniki odločitve

V pravdnem postopku, ki se nadaljuje po dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, tvori tožbo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine skupaj s prvo pripravljalno vlogo. Tožeča stranka bi morala zahtevati plačilo na poseben transakcijski račun etažnih lastnikov, kjer se zbirajo sredstva rezervnega sklada, in ne na račun upravnika. Razpolagalna sposobnost etažnih lastnikov je zaradi stroge namenskosti in nepovratnosti sredstev rezervnega sklada zelo omejena. Kakršen koli prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov na sredstvih rezervnega sklada mimo dovoljenih namenov uporabe, ki so izrecno in kogentno določeni, ni dovoljen.

Ker so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena SPZ), ki se smejo po zakonu uporabiti samo za poravnavo nekaterih stroškov vzdrževanja skupnih delov stavbe v etažni lastnini, je pravilen zaključek, da toženec ni izkazal, da bi bilo zatrjevano terjatev mogoče pobotati s terjatvijo etažnih lastnikov iz naslova njegovih dolžnih vplačil v rezervni sklad.

Plačilo prispevka za rezervni sklad je zakonska obveznost etažnih lastnikov. Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov, zato so etažni lastniki kot materialnopravni upravičenci aktivno legitimirani od neplačnikov izterjati plačila v rezervni sklad.