42. člen SZ-1

Tožnik je pravilno postavil tožbeni zahtevek glede navedenih vplačil v rezervni sklad tako, da je zahteval plačilo na posebni fiduciarni račun.

Preuranjeno bi bilo domnevati, da bo upravnik kršil zakon, če bo v imenu etažnih lastnikov izterjal manjkajoča sredstva od etažnega lastnika, ki ni vplačal ustreznega deleža v rezervni sklad. Nezakonitega razpolaganja upravniku dejansko ne bi mogla preprečiti niti izpolnitev na poseben transakcijski račun. Ni pa sama izterjava neplačanih sredstev že (nezakonito) razpolaganje. Iz tega razloga se vsebinsko utemeljenega zahtevka za plačilo dolgovanih sredstev etažnega lastnika v rezervni sklad ne sme zavrniti.

Tožnik nima zakonske podlage, da kot upravnik večstanovanjske stavbe zahteva vplačila v rezervni sklad kot zastopnik etažnih lastnikov. Njegov tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na vplačila v rezervni sklad, bi bil utemeljen, če bi ta vplačila predhodno kril sam, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi. Tožnik kot upravnik večstanovanjske stavbe bi lahko bil aktivno legitimiran za izterjavo sredstev rezervnega sklada etažnih lastnikov, če bi vtoževal plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben fiduciarni račun, kjer se ta sredstva vodijo.

Skladno z drugim odstavkom 53. člena SZ-1 pogodba o opravljanju upravniških storitev sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in toliko etažnih lastnikov, kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika. Ker gre za posel rednega upravljanja, zadošča soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev (drugi odstavek 67. člena v zvezi z drugim odstavkom 118. člena SPZ). V skladu s prvim odstavkom 42. člena SZ-1 in drugim odstavkom 119. člena SPZ sredstva rezervnega sklada, ki so skupno premoženje etažnih lastnikov, upravnik res vodi na posebnem transakcijskem računu. V sodnem postopku je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada na račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. A pritožnik spregleda, da mu z izpodbijano sodbo ni naloženo plačilo stroškov rezervnega sklada, ampak, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, obratovalnih stroškov, stroškov vzdrževanja in stroškov upravljanja. Glede teh pa toženec niti ne pojasni, zakaj naj bi bili nepravilno obračunani in preplačilo stroškov ogrevanja zgolj posplošeno zatrjuje.

Iz prvega odstavka 42. člena SZ-1 izhaja, da upravnik v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov vodi fiduciarni račun za sredstva rezervnega sklada, ločeno za vsako večstanovanjsko stavbo posebej. V skladu z določilom drugega odstavka 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih vodi upravnik ločeno na posebnem računu.

V pravdnem postopku, ki se nadaljuje po dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, tvori tožbo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine skupaj s prvo pripravljalno vlogo. Tožeča stranka bi morala zahtevati plačilo na poseben transakcijski račun etažnih lastnikov, kjer se zbirajo sredstva rezervnega sklada, in ne na račun upravnika. Razpolagalna sposobnost etažnih lastnikov je zaradi stroge namenskosti in nepovratnosti sredstev rezervnega sklada zelo omejena. Kakršen koli prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov na sredstvih rezervnega sklada mimo dovoljenih namenov uporabe, ki so izrecno in kogentno določeni, ni dovoljen.

Izvršba na sredstva rezervnega sklada je mogoča samo za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih za stroške vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. Izvršbo na sredstva rezervnega sklada je mogoče dovoliti le do višine sredstev, ki so jih zbrali etažni lastniki tiste večstanovanjske stavbe, zoper katero teče izvršba. V primeru, da je treba sprožiti sodni postopek, je na pasivni strani legitimiran (vsakokratni) etažni lastnik, ne glede na to, ali je bil stranka pogodbe in ali upniku sam kaj dolguje. Sredstva rezervnega sklada namreč pripadajo vsakokratnim etažnim lastnikom in so lahko le ti upniki ali dolžniki v razmerju do nasprotne stranke. Za sklenitev tako pomembne listine, ki ima lastnost izvršilnega naslova, upravnik potrebuje izrecno pooblastilo etažnih lastnikov. Noben zakon upravnika večstanovanjske stavbe brez izrecnega pooblastila ne upravičuje do sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa, po katerem so zavezani etažni

Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, pod pogojem, da zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Ker s tožbenim zahtevkom ni zahteval plačila sredstev rezervnega sklada na poseben račun (kar bi bila dopustna oblika posrednega mandatnega zastopanja), mu toženec vtoževanega zneska ni dolžan plačati. Upravnik ima že na podlagi zakona aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad (tretji odstavek 44. člena SZ-1, šesti odstavek 119. člena SPZ). Skladno s prvim odstavkom 42. člena SZ-1 (in drugim odstavkom 119. člena SPZ) mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Upravnik lahko izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, vendar mora najkasneje v roku 10 dni od vplačila posameznega etažnega lastnika odvesti sredstva, vplačana za namen rezervnega sklada, na transakcijski račun rezervnega sklada (tretji odstavek 42. člena SZ-1). Ta tehnična olajšava pa velja le za primer izvensodnega plačevanja sredstev rezervnega sklada, v primeru sodnega uveljavljanja plačila sredstev rezervneg

Dolg toženca predstavlja dolgovana in neplačana vplačila na fiduciarni transakcijski račun tožeče stranke (upravnika) za sredstva rezervnega sklada.

S sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016 je prišlo do poenotenja sodne prakse pri vprašanju aktivne legitimacije upravnika za izterjavo vplačil v rezervni sklad. Tako lahko upravnik zahteva plačilo le na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Drugačen prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov ni dopusten, kar zajema tudi obliko posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri zastopnik nastopa v svojem imenu, a za račun zastopanega ter zahteva plačilo dolgovanih sredstev na svoj lasten račun.

Po določbi drugega odstavka 119. člena SPZ sredstva rezervnega sklada, ki so skupno premoženje etažnih lastnikov, vodi upravnik ločeno na posebnem računu. Pravilna in popolna izpolnitev v izvršbi ali v pravdi za plačilo sredstev rezervnega sklada je torej izključno plačilo na poseben transakcijski račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1.

Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Upravnik v razmerju do etažnih lastnikov vedno nastopa v svojem imenu, zato tudi poziv za vplačilo v rezervni sklad (ki se šteje za verodostojno listino v smislu določb ZIZ) sestavi in pošlje v svojem imenu. Tako ravna tudi v primeru, če je treba zaradi izterjave vložiti predlog za izvršbo.

Protispisnost obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin, in ne, če sodišče dokaze napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Toženec je tako kot solastnik stanovanja do višine svojega solastninskega deleža dolžan plačevati sredstva v rezervni sklad. Na njegovo obveznost ne vpliva dejstvo, ali kot solastnik uporablja stanovanje oziroma kakšni so razlogi da ga ne uporablja.

Čim je namreč prenehala pogodba, po kateri je bil upravnik tožena stranka, je odpadla podlaga za kakršnokoli razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada, zato je bila tožena stranka dolžna prenesti celoten znesek na računu rezervnega sklada.

Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je v sodni praksi izčiščeno in izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 263/2015. Upravnik imar možnost zbirati sredstva rezervnega sklada na svojem računu in jih nato v desetih dneh od plačila prenesti na poseben transakcijski račun, kar tehnično olajšuje izvensodno plačevanje sredstev rezervnega sklada. Nikakor pa to ne velja za sodne postopke, v katerih je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada na račun, o katerem govori prvi odstavek 42. člena SZ-1.

Vodenje sredstev računa rezervnega sklada ureja 42. člen SZ-1, po katerem mora upravnik zagotoviti, da se vsa plačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Zakon predpisuje vodenje sredstev na posebnem transakcijskem računu, pri čemer pa ne postavlja pogoja, da bi bili imetniki tega transakcijskega računa etažni lastniki in ne upravnik.

Sodišče druge stopnje pri tem še dodaja, da je plačilo prispevka v rezervni sklad zakonsko določeno in se je etažni lastnik tudi ne more razbremeniti na način, da v obnovo skupnega dela stavbe vloži svoja sredstva, saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča (41. - 47. člen Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1). Vendar pa, kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedeni zadevi, je tožeča stranka upravičena za izterjavo vplačil v rezervni sklad le, če zahteva njihovo plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo, slednjega pa tožeča stranka niti ni zatrjevala

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da ji je na podlagi tretjega odstavka 42. člena SZ-1 treba priznati aktivno legitimacijo za izterjavo sredstev rezervnega sklada. V prvem odstavku 42. člena SZ-1 je sicer res določeno, da mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Vendar pa ima upravnik po tretjem odstavku 42. člena SZ-1 dolžnost, da jih prenakaže na poseben transakcijski račun, če izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, kar pomeni le, da jih lahko izvaja preko svojega računa, torej jih sme tudi izterjevati.