43. člen SZ-1

Rezervni sklad ima pravno naravo skupnega namenskega premoženja. Na ta način se zbirajo finančna sredstva za bodoče izdatke v zvezi s stavbo v etažni lastnini, med drugim za stroške z vzdrževanjem skupnih delov. Ker so bila poravnavi vtoževanega zneska namenjena sredstva rezervnega sklada in ker so ta sredstva zadoščala za celotno poplačilo opravljenih vzdrževalnih del, bi morala upravnica te stroške v celoti pokriti iz rezervnega sklada.

Če stanje v stanovanju ne zagotavlja normalne uporabe stanovanja, lahko najemnik obvesti stanovanjsko inšpekcijo, ki odredi lastniku izvedbo potrebnih del za zagotavljanje normalne uporabe stanovanja ali pa lahko dela na stroške lastnika izvede sam, nato pa lahko pride do pobotanja (43. člen SZ-1). Najemnine ne more samovoljno znižati ali prenehati plačevati. Tudi pritožnik v pritožbi priznava, da je bil seznanjen s tem, da se lahko obrne na inšpekcijsko službo.

Sodišče druge stopnje pri tem še dodaja, da je plačilo prispevka v rezervni sklad zakonsko določeno in se je etažni lastnik tudi ne more razbremeniti na način, da v obnovo skupnega dela stavbe vloži svoja sredstva, saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča (41. - 47. člen Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1). Vendar pa, kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedeni zadevi, je tožeča stranka upravičena za izterjavo vplačil v rezervni sklad le, če zahteva njihovo plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo, slednjega pa tožeča stranka niti ni zatrjevala

Posamezni etažni lastnik je aktivno legitimiran za tožbo v zvezi s sredstvi rezervnega sklada - izterjati sredstva rezervnega sklada oziroma zahtevati njihovo izročitev. Za izdajo začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. Vendar to ni ovira, da sodišče o obstoju nekaterih dejstev ne bi moglo odločiti s stopnjo prepričanja, oziroma se na podlagi procesnega gradiva prepričati s stopnjo gotovosti.

V izpodbijani sodbi odločitve o pravdnih stroških ni, saj so tožniki te stroške priglasili šele po njeni izdaji. Takšna zahteva po povrnitvi stroškov je dovoljena, saj gre za spor majhne vrednosti, v katerem lahko pride do zaključka postopka in izdaje sodne odločbe brez oprave naroka; o stroških bo sodišče prve stopnje šele odločalo.

Upravnikov zahtevek iz naslova izdatka za drugega, ki se sicer poravna iz rezervnega sklada, je zaradi stroge namenskosti in nepovratnosti teh sredstev lahko utemeljen le, če takšno zalaganje in delitev zahtevajo posebne okoliščine (npr. posebno naročilo ustrezne večine etažnih lastnikov ali nezadostnost sredstev sklada).

Materialne podlage za uveljavljanje vplačil v rezervni sklad (v svojem imenu) upravnik nima. Ker sredstev v rezervni sklad ni vplačal, materialna podlaga za ta del zahtevka (zahtevek za plačilo sredstev rezervnega sklada) niso določila o neupravičeni obogatitvi; da bi etažni lastniki nanj prenesli materialno upravičenje, pa ne zatrjuje.

V primeru, ko je sklep o plačevanju povišanega prispevka v rezervni sklad sprejet zaradi realizacije načrtovanih vzdrževalnih del, za njegov sprejem zadošča, soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot 50 % deležev na skupnih delih.

Le etažni lastniki sami (vsi ali samo eden izmed njih) lahko od neplačnika zahtevajo plačilo prispevka v rezervni sklad, upravnik pa lahko po posebnem zakonskem pooblastilu nastopa zgolj v njihovem imenu in za njihov račun.

Upravnik le upravlja s sredstvi rezervnega sklada, ki predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov, zato lahko le etažni lastniki oziroma eden izmed zahteva plačilo od neplačnika.

Tožeča stranka plačila storitve ne more terjati od „vmesnega“ in tudi že bivšega upravnika, ki storitve ni naročil niti zaradi prenehanja upravljanja ne gospodari več s sredstvi rezervnega sklada. Da bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi kršitev upravnikovih obveznosti v času upravljanja pa tožeča stranka ni trdila.

Tožniki so sicer aktivno legitimirani za vložitev tožbe na plačilo neizvršenih plačil v rezervni sklad s strani neplačnika, vendar pa iz dejstev v tožbi ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavljajo v tožbenem zahtevku. Posamezni etažni lastnik, ki ni plačal sredstev v rezervni sklad (na račun rezervnega sklada), nič ne dolguje drugemu etažnemu lastniku, kot to zahtevajo tožniki. Z tožbenim zahtevkom namreč terjajo od toženca, da njim (na njihov račun) plača vtoževano denarno terjatev, ne pa v korist in na račun rezervnega sklada, ki so ga ustanovili etažni lastniki za kritje stroškov rednega vzdrževanja.