41. člen SZ-1

Neutemeljena je (posredna) graja neizvedbe dokaznega predloga za zaslišanje toženca. Ker njegova lastninska pravica na stanovanju v obravnavani stavbi ni bila sporna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo in odločilo na podlagi pisnih dokazov (upoštevajoč 450. člen ZPP).

Tožnik je pravilno postavil tožbeni zahtevek glede navedenih vplačil v rezervni sklad tako, da je zahteval plačilo na posebni fiduciarni račun.

Preuranjeno bi bilo domnevati, da bo upravnik kršil zakon, če bo v imenu etažnih lastnikov izterjal manjkajoča sredstva od etažnega lastnika, ki ni vplačal ustreznega deleža v rezervni sklad. Nezakonitega razpolaganja upravniku dejansko ne bi mogla preprečiti niti izpolnitev na poseben transakcijski račun. Ni pa sama izterjava neplačanih sredstev že (nezakonito) razpolaganje. Iz tega razloga se vsebinsko utemeljenega zahtevka za plačilo dolgovanih sredstev etažnega lastnika v rezervni sklad ne sme zavrniti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet glasovanja na glasovnici le način financiranja vzdrževalnih del, ki so bila predhodno že sprejeta v načrtu vzdrževanja. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je rezultat dokazne ocene predloženih listinskih dokazov, česar toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Dokazno oceno je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.

Poleg formalne pravilnosti zapisnika se za veljavnost sklepa o višjem vplačilu v rezervni sklad zahteva tudi izpolnjenost zakonsko predpisanih predpostavk. Višji prispevek se lahko določi zgolj v povezavi z načrtom vzdrževanja. Ta je bil veljavno sprejet. Etažni lastniki so glasovali o vsakem predlaganem vzdrževalnem delu posebej, posamezni sklepi so bili sprejeti z zadostno večino in v njih je bil določen način financiranja (plačilo iz sredstev rezervnega sklada stavbe). Pred glasovanjem je bil za večino del predstavljen okvirni strošek. Sredstva rezervnega sklada niso namenjena zgolj poravnavi stroškov vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, temveč tudi drugih (dodatnih) del, vezanih na učinkovitejšo rabo energije, plačilu izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, odplačevanju v te namene najetih posojil in zalaganju stroškov izterjave plačil v rezervni sklad.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da glede na okoliščine obravnavanega primera, za odločitve v zvezi z rezervnim skladom za vhod na naslovu Ulica 7 zadostuje večina etažnih lastnikov na omenjenem naslovu in ne na ravni celotne stavbe. Ker so etažni lastniki vhoda na naslovu Ulica 7 leta 1995 sklenili pogodbo o upravljanju, ki z uveljavitvijo SZ-1 ni prenehala veljati, in je bila tožeča stranka stranka imenovana za upravnika vhoda (in ne celotne večstanovanjske stavbe), ni v nasprotju s SZ-1, če do ureditve enotnega rezervnega sklada vodi sredstva obveznega rezervnega sklada posebej za ta vhod. Zavzeto stališče sodišča prve stopnje dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je novela SZ-1E v 41. členu uredila situacije, kot je obravnavana. V prvem odstavku namreč določa, da etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki imajo na dan uveljavitve tega zakona določenih več upravnikov (po vhodih), v petih letih od uveljavitve tega zakona določijo enega upravnika, ki za večstanovanjsko stavbo vzpostavi en rezervni sklad. Določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da bi moral biti za vsak vhod imenovan drug upravnik, temveč je bistveno to, da so etažni lastniki odločitve

Predmet vzdrževanja je energetska prenova stavb, ki vključuje toplotno izolacijo fasade, obnovo strehe pred potekom pričakovane dobe in hidravlično uravnoteženje ogrevalnega sistema. Pred tem večstanovanjska stavba ni imela toplotne izolacije fasade. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predvideno vzdrževanje presega posle rednega vzdrževanja. Torej vzdrževanja s katerim se ohranjajo pogoji bivanja in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote. Za izvedbo v tem primeru predvidene prenove je skladno z veljavnimi predpisi potrebno pridobiti kvalificirano 75 odstotno soglasje vseh etažnih lastnikov. Odločanje o načrtu vzdrževanja šteje za posel rednega upravljanja (tretji odstavek 26. člena SZ-1) le, če gre dejansko za zadeve, ki se nanašajo na redno vzdrževanje. Torej za posle, ki se skladno z veljavnimi predpisi štejejo za redno vzdrževanje. Drugačno razlaganja določila tretjega odstavka 26. člena SZ-1 bi pomenilo obid zakona, saj bi omogočalo, da se z navadno solastniško večino sprejema tudi odločitve o povišanju vplačil v rezervni sklad zaradi izvedbe poslov, ki ne predstavljajo rednega vzdrževanja. To pa ni skladno z naravo in namenom sr

Prvi odstavek 11. člena SPZ določa, da se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, vendar pa je ta domneva izpodbojna. Gre za primer, ko mora tožena stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja. Čim bolj je stranka oddaljena (odrezana) od informacijskega vira, nosi pa trditveno breme, toliko manj možnosti ima, da zadosti zahtevam po substanciranju dejanskih navedb. V takem primeru pa velja, da je treba omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb kot tudi dopustiti določene poizvedovalne dokaze, da se zagotovi poštenost postopka.

Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena SPZ), zato so etažni lastniki kot materialnopravni upravičenci aktivno legitimirani od neplačnikov izterjati plačila v rezervni sklad. Ne glede na to, ali so upravnik in etažni lastniki sklenili poseben dogovor, pa ima upravnik aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad že na podlagi zakona (šesti odstavek 119. člena SPZ), če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Upravnik lahko svoje upravičenje za izterjavo vplačil v rezervni sklad prenese na drugo osebo, ki mora od etažnega lastnika terjati plačilo v svojem imenu, vendar na poseben račun, na katerem se rezervna sredstva zbirajo. Ker je bila med upravnikom in tožnikom s pogodbo na tožnika prenesena pravica do izterjave prispevkov v rezervni sklad, tožnik pa je plačilo terjal v svojem imenu in na račun etažnih lastnikov, je tožnik upravičen vložiti predmetno tožbo. Določitev višjega zneska mesečnega vplačila v rezervni sklad pri odločanju o načrtu vzdrževanja se na podlagi tretjega odstavka 26. člena SZ-1 in prvega odstavka 41. člena SZ-1 šteje za posel rednega upravljanja, o

Zgolj zahteva po predpisani obliki načrta vzdrževanja ne more biti razlog, da se volja etažnih lastnikov, če je bilo zahtevano soglasje doseženo, ne upošteva. Odločitev, da se zbor ponovi čez 30 minut, je bila sprejeta na podlagi predhodno sprejetega sklepa in torej na podlagi odločitve etažnih lastnikov o tem, kako se bo v primeru nesklepčnosti sklical ponovljeni zbor. Obe odločitvi sta skladni s tretjim odstavkom 37. člena SZ-1 - znotraj zakonskega časovnega okvira in tudi praktični z vidika porabe časa. Namen zakonskih določb o sklicevanju zbora etažnih lastnikov je zagotoviti potrebne informacije in možnost udeležbe na zboru lastnikov.

Dolg toženca predstavlja dolgovana in neplačana vplačila na fiduciarni transakcijski račun tožeče stranke (upravnika) za sredstva rezervnega sklada.

Določbe o zvišanju prispevka v rezervni sklad je treba razlagati ozko, ker je potrebno upoštevati, da vplačila v rezervni sklad postanejo skupno premoženje vseh etažnih lastnikov zgradbe, da se ta sredstva lahko zbirajo in ne porabijo tudi dalj časa in da jih vplačnik ne more zahtevati nazaj, niti ne ob morebitni odtujitvi svoje etažne lastnine, kar vse so razlogi, da mora biti namen teh sredstev, zlasti še če se vplačujejo v višjem znesku, predviden in ocenjen, kar pa se stori z načrtom vzdrževanja iz 26. člena SZ-1. Ker se povišanje vplačil etažnih lastnikov v rezervni sklad lahko določi le v veljavno sprejetem načrtu vzdrževanja, ki vsebuje vse predpisane sestavine, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da le sklep etažnih lastnikov o povišanju vplačil v rezervni sklad ne zadostuje za veljavno povišanje vplačil v rezervni sklad.

Sodna praksa stoji na stališču, da se višina prispevka v rezervni sklad v smislu 41. člena SZ-1 lahko zviša (le), če tako določijo etažni lastniki v načrtu vzdrževanja, sprejetem po 26. členu SZ-1. Bistveno je torej, da se o zvišanju prispevka v rezervni sklad ne more odločati samostojno, ampak vedno le v povezavi s sprejetim načrtom vzdrževanja.

Toženec, ki je lastnik stanovanja, ki ga je oddal v najem, je glavni dolžnik za plačilo stroškov stanovanjskega sklada in subsidiarni dolžnik za plačilo obratovalnih stroškov ter glavni dolžnik za plačilo stroškov vzdrževanja.

Toženec je tako kot solastnik stanovanja do višine svojega solastninskega deleža dolžan plačevati sredstva v rezervni sklad. Na njegovo obveznost ne vpliva dejstvo, ali kot solastnik uporablja stanovanje oziroma kakšni so razlogi da ga ne uporablja.

Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo spada vse dolžnikovo premoženje (224. člen ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 11. člena SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V stečajno maso torej spada tudi nepremičnino premoženje, katerega zemljiškoknjižni lastnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Tisti, ki meni, da je na takšni nepremičnini pridobil lastninsko pravico na izviren način, pa lahko v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka prijavi izločitveno pravico na tem premoženju (prim. 299. člen ZFPPIPP). Če upnik izločitvene pravice ne prijavi, ta ne preneha. Preneha le ovira za prodajo tega premoženja v stečajnem postopku. Šele ko upravitelj v skladu z določili ZFPPIPP proda premoženje, ki bi lahko bilo predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico. V tem primeru lahko upnik zahteva le, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). To pravico pa izgubi, če je ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena

Oba načrta predvidenih del vsebujeta obe sestavini, ki ju za načrt vzdrževanja predvideva zakon: predviden načrt opravljenih del (obnova fasadnega ovoja, sanacija nepohodne strehe s hidroizolacija in toplotno izolacijo) in predvideni način zagotavljanja denarnih sredstev za izvedbo načrtovanih del (nepovratna sredstva, vplačila iz rezervnega sklada, neposredna plačila etažnih lastnikov). Ker sta torej oba načrta vzdrževanja vsebovala oba zakonsko zahtevana elementa, je bilo o njiju dopustno glasovati in je zbor etažnih lastnikov na podlagi ustrezne večine sprejel zakonit sklep o dvigu vplačil v rezervni sklad v skladu z določbo 41. člena SZ-1.

Pravica do izjavljanja je kršena tudi takrat, ko sodišče odločitev opre na dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju ni mogla izjaviti. Določbe o zvišanju prispevka v rezervni sklad je treba razlagati ozko, ker je potrebno upoštevati, da vplačila v rezervni sklad postanejo skupno premoženje vseh etažnih lastnikov zgradbe, da se ta sredstva lahko zbirajo in ne porabijo tudi dalj časa, in da jih vplačnik ne more zahtevati nazaj, niti ne ob morebitni odtujitvi svoje etažne lastnine, kar vse so razlogi, da mora biti namen teh sredstev, zlasti še, če se vplačujejo v višjem znesku, predviden in ocenjen, kar pa se stori z načrtom vzdrževanja. Zgolj sklep etažnih lastnikov o povišanju vplačil v rezervni sklad ne zadostuje.

Ne drži, da je namestitev energetske fasade vedno posel, ki presega redno upravljanje in da to izhaja iz sodne prakse, konkretno iz sodbe tega pritožbenega sodišča I Cp 2169/2015. To je odvisno od dejanskih okoliščin vsakokratnega primera - konkretno od poteka pričakovane dobe trajanja, ki v navedenem primeru ni bila dosežena, tu pa očitno ni bila sporna; v pritožbenem postopku niti ne bi več mogla biti izpodbijana, ker gre za spor majhne vrednosti in se dejansko stanje ugotavlja samo pred sodiščem prve stopnje.