344. člen ZPP

Za presojo pravočasnosti odpovedi je odločilno, kdaj se je delodajalec seznanil z dejstvi, ki tvorijo posamezen odpovedni razlog. Ker sta bila podpisnika odpovedi z dejanskimi bistvenimi okoliščinami očitka glede polnjenja električnega vozila seznanjena že 24. 10. 2024, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved, vročena 30. 11. 2024, glede tega očitka podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1). Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.

Tožnica s trditvami o nepravilnih ugotovitvah in sklepanjih sodišča prve stopnje na obstoj drugih dejstev izpodbija dejansko stanje in z njo povezano dokazno oceno, ki v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato dokazne ocene in na njeni podlagi sprejetih ugotovitev ne more uspešno izpodbiti.

Čeprav je tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči, to na njeno dolžnost povrnitve pravdnih stroškov nasprotni stranki ne vpliva. Vložitev odgovora na pritožbo je z zakonom predpisana pravica pravdne stranke. Glede na to je zavrnitev stroškov odgovora na pritožbo s sklicevanjem na 155. člen ZPP lahko utemeljena le v primeru vsebinsko povsem praznega odgovora na pritožbo. Pri odločitvi o stroških postopka se upošteva le končni uspeh strank in ne uspešnost posamezne faze postopka.

Resolucija Državnega zbora po ustavnem redu Republike Slovenije ni predpis, ki bi lahko imel zavezujoče učinke (153. člen Ustave) in je po svoji pravni naravi programski dokument, ki opredeljuje politiko Državnega zbora na določenem področju, kot to pravilno obrazloži tudi sodišče prve stopnje. Resolucija v izpodbijanem delu ne ustvarja nobenih pravnih učinkov, s katerimi bi neposredno vplivala na pravni položaj fizičnih ali pravnih oseb. Vprašanje, ali kateri od predpisov nalaga upoštevanje Resolucije pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah, za odločitev v tem upravnem sporu ni bistveno. Tudi taka morebitna določba zakona ali podzakonskega predpisa namreč ne spreminja pravne narave same Resolucije. Način in dopustnost uporabe določb Resolucije v drugih upravnih postopkih je tako lahko predmet presoje le v upravnem sporu zoper akte, ki so v njih izdani.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica med opravljanjem delovnih nalog pri toženkinem naročniku vzela brusilnik nožev z namenom, da bi si ga prilastila. S tem je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima hkrati tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine (prva in druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da z dnem 19. 11. 2018 niso nastopili pogoji za prenehanje plačevanja prispevkov za tožnikovo poklicno zavarovanje. Iz odgovora Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. z dne 27. 9. 2021 izhaja, da je tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, in sicer po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2, in ne po prvem odstavku tega člena, na katerega se sklicuje pritožba, zato niso odločilne pritožbene navedbe, da naj tožnikova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, ne bi znašala 42 let in šest mesecev. S tem, ko iz obvestila Kapitalske družbe d. d. izhaja, da tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, izhaja tudi ugotovitev, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine.

Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku stranke izrecno opozorilo, da je treba pritožbo vložiti v dveh izvodih in da sodišče, če pritožba ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak bo pritožbo takoj zavrglo.

V postopku javnega naročanja gre oškodovanemu ponudniku pravno varstvo v odškodninskem postopku tako v primeru, ko lahko uspešno uveljavlja izpodbojnost pogodbe, kot tudi v primeru drugih kršitev pravil o javnem naročanju, ki ne sodijo med razloge za izpodbojnost pogodbe po 44. členu ZPVPJN. ZPVPJN ne določa roka za vložitev odškodninske tožbe zaradi kršitve drugih pravil javnega naročanja. ZPVPJN tudi ne določa, da bi bilo uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe procesna predpostavka odškodninske tožbe.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da se sodne takse za nepravdne postopke, med katere sodi tudi postopek delitve solastnine, obravnavajo kot skupni strošek postopka, ki se po končanem postopku v skladu s 35. in 126. členom ZNP razdeli med vse udeležence nepravdnega postopka. Taksa s tem torej izgubi naravo sodne takse in se jo obravnava kot skupni strošek postopka (enako, kot morebitni strošek izvedenca ipd.).

Pravica strank predlagati izločitev je po 72. členu ZPP časovno omejena. Zahtevo mora stranka podati takoj, ko izve za izločitveni razlog, najpozneje pa do konca glavne obravnave oziroma do izdaje odločbe. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP se nanaša le na obstoj okoliščin, ki lahko vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika oziroma strokovnega sodelavca. Pri tem razlog ne more biti zgolj v tem, da stranka ni zadovoljna z odločitvami v postopku, ali da meni, da so bile storjene v postopku procesne kršitve. V konkretnem primeru se pritožnika konkretno sklicujeta na takšno procesno kršitev, ki naj bi bila storjena s tem, da je sodnica pritožbenemu sodišču poslala tudi prepozen odgovor na pritožbo nasprotne stranke. Takšna odločitev je skladna z določbo prvega odstavka 345. člena ZPP, po katerem pošlje sodišče prve stopnje pritožbo in odgovor na pritožbo, če je bil vložen, z vsemi spisi sodišču druge stopnje v pristojno odločanje.

Višje sodišče pri odločitvi ni upoštevalo navedb, ki sta jih toženca dala v odgovoru na pritožbo, vloženem po odvetniku. Za prvotoženko zato, ker odvetnik tudi po pozivu sodišča ni predložil pooblastila stečajnega upravitelja, pooblastilo prvotoženke, dano odvetniku pred začetkom stečajnega postopka nad njo, pa je z dnem začetka stečajnega postopka prenehalo. Za drugotoženca zato, ker se izpodbijani sklep nanj ne nanaša. Sodišče zaradi prekinitve postopka, do njegovega nadaljevanja, ne sme izdati sklepa o ustavitvi postopka. O umiku tožbe bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju še odločalo, ko (če) bo pred tem ugotovilo, da se pravdni postopek proti prvotoženki lahko nadaljuje, ker so izpolnjeni zakonski pogoji in bo izdalo sklep o nadaljevanju postopka.

Odgovor na odgovor na pritožbo v določbah ZPP ni predpisan, zato sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP zanj ni utemeljena in po presoji sodišča presega tudi namen BPP iz določbe 1. člena ZBPP.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Pri tem institutu velja načelo, da nepoznavanje prava oziroma zmotno tolmačenje zakonskih določil škodi. To pa pomeni, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke.

ZPP v 328. členu in v 344. členu ne določa, da bi bilo potrebno pred odločitvijo o predlogu za popravo sodbe le-tega vročiti nasprotni stranki v odgovor. Da je temu tako, kaže možnost začeti s postopkom za popravo sodbe tudi po uradni dolžnosti, ki ne terja obveščanja strank pred odločitvijo sodišča. Do zamude ne more priti pred zapadlostjo odškodninske terjatve, ki zapade takrat, ko oškodovancu nastane - praviloma s koncem zdravljenja. Pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka in rente se upošteva zaslužek, ki bi ga tožnica prejela glede na normalen tek stvari, če do poškodbe in s tem do odsotnosti z dela oziroma nezmožnosti za delo ne bi prišlo. Gre torej za zaslužek, ki ga tožnica zaradi poškodbe (od prenehanja delovnega razmerja, med katerim je prišlo do nezgode) ni mogla oziroma ne more doseči. Škoda, ki se kaže v prikrajšanju na zaslužku, se določa na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive časa škodnega dogodka. Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju s strani stranke predhodno zatrjevanih dejstev in ne more služiti ugotavljanju dejstev, ki jih stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, predhodno ni zatrjevala (t. i. inform

Po določbi prvega odstavka 173. člena ZDavP-2 se "dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune", pri čemer po stališču Ustavnega sodišča ne sme biti nobenega dvoma, da mora premoženje (v tem primeru: terjatev), na katerega se poseže v postopku davčne izvršbe, pripadati davčnemu dolžniku, kar pa po presoji višjega sodišča nadalje nujno pomeni, da mora terjatev tudi obstajati, saj se le na ta način sploh lahko potrdi, da terjatev pripada davčnemu dolžniku. Upoštevajoč ureditev postopka davčne izvršbe višje sodišče ne vidi razloga za drugačno razlago določbe 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje.