776. člen OZ

Izpodbijana sodba temelji predvsem na podrobni in izčrpni dokazni oceni sodišča prve stopnje in subsumpciji ugotovljenih dejstev pod določbo prvega odstavka 776. člena OZ. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala izključno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer je dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen. Tega ni mogoče obiti z uveljavljanjem istih pritožbenih očitkov pod plaščem katerega od dovoljenih pritožbenih razlogov.

Pravdni postopek se po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP z začetkom stečajnega postopka prekine. Ker so bila v tej pravdi do prekinitve že opravljena vsa procesna dejanja v zvezi s pritožbo zoper izdano sodbo, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 207. člena ZPP kljub začetemu stečajnemu postopku smelo opraviti pritožbeni preizkus in odločiti o pritožbi. Res je, da pravdni stranki v sporu majhne vrednosti v pripravljalnih vlogah ne smeta več navajati novih dejstev in dokazov. Izjema pa je primer, ko je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo ali navedbe v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni substancirano ugovarjal višini tožbenega zahtevka, zato tožničine trditve o dejstvih, s katerimi se je tožnica odzvala na toženčeve trditve v odgovoru na tožbo, niso bile nedopustne novote. Pritožbeni pomislek o domnevni nesklepčnosti tožbe je torej brez podlage. Nenazadnje bi upoštevanje morebitnih prepoznih trditev lahko pomenilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da toženka pridobi kredit z namenom, da se poplačajo tožnikovi dolgovi, deloma pa tudi dolgovi, ki jih je imela toženka.

Stranki sta sklenili dogovor o prenosu delnic na toženo stranko ob plačilu kupnine tožene stranke, plačane s kreditom tožeče stranke pri Banki ..., in stroškov. Sklenili sta mandatno pogodbo oziroma pogodbo o naročilu. Poleg pogodbene je določba 776. člena OZ tudi zakonska podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka.

Med stroške, ki so v zvezi z opravljanjem posla, in do povrnitve katerih je mandatar upravičen na podlagi prvega odstavka 776. člena OZ, spadajo tudi zneski, ki jih je mandatar plačal svojemu sopogodbeniku na podlagi posla, ki ga je sklenil (v svojem imenu in) za račun naročnika. Torej tudi obratovalni stroški, ki jih je za račun naročitelja plačal dobavitelju blaga oziroma storitve. Toženka je od mandatne pogodbe odstopila, zaradi česar je pogodba s potekom odpovednega roka prenehala. Od takrat dalje tožnica za plačevanje obratovalnih stroškov za toženko ni imela nobene podlage. Kar jih je plačala, jih je plačala kljub izrecni (odpovedi) prepovedi toženke in že zato iz teh poslov, skladno z določbo 204. člena OZ, ni pridobila nobenih pravic poslovodje brez naročila. Dokazi (računi dobaviteljev in izpiski prometa na računu) ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage glede stroškov, ki naj bi jih tožnica v posameznem mesecu plačala za toženko. To, da bi med dokazi iskalo in izbiralo pomembna dejstva, tudi ni naloga sodišča.

Revizija se ne dopusti.

Iz vsebine pooblastila 20. 7. 2000 izhaja, da je pooblastilo neomejeno in lahko tožnica po lastni izbiri in po potrebi pooblašča druge osebe za posamezna opravila ali celotne postopke, za katere je pooblaščena. To pomeni, da je tožnica lahko pooblastila druge osebe tudi za posamezna opravila, ki so povezana z denacionalizacijskim in zapuščinskim postopkom. Tožnica je bila torej za pridobitev podatkov za vložitev denacionalizacijske zahteve upravičena pooblastiti odvetnika.

Tožena stranka ni zahtevala razveljavitve pogodbe, zato glede na opisane razloge niso relevantni njeni ugovori, da je bila postavitev tunelov potrebna, ker je tožeča stranka odgovorna za škodni dogodek in da zato tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pri ocenjevanju dokazov, ki jih je izvedlo za ugotovitev dogovorov med prvim in drugim tožnikom ter toženko oziroma kupcem, izhajalo iz napačnega izhodišča, da je M. toženkina priča. Njegovo zaslišanje so namreč v dokaz svojih navedb predlagali tudi tožniki. Ob tako pojasnjenem napačnem izhodišču je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo le, da so izpovedi pravdnih strank oziroma prič na strani toženke nasprotujoče, sicer pa njihove verodostojnosti ni ocenjevalo, kar je v nasprotju z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V skladu z omenjeno določbo je treba presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj z logično prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti, v končni oceni je treba upoštevati še uspeh celotnega postopka v smislu celote procesnega dogajanja, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Na podlagi zgoraj opisanega napačnega pristopa je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni uspela dokazati svojih trditev, v bistvenem povzetih v 5. točki obrazložitve predmetne odločbe. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je upravnik stanovanjske stavbe. Pooblastila upravniku določa 118. člen SPZ. Med drugim skrbi za porazdelitev in izterjavo obveznosti, upravlja z rezervnim skladom in s skupnim denarjem … Predmet zahtevka v obravnavani zadevi so stroški, ki jih je tožeča stranka kot upravnik zaračunala tožencu kot etažnemu lastniku. Konkretnih pripomb na posamezne postavke toženec ni imel in tudi v pritožbi ne pove konkretno, katerim postavkam nasprotuje. Pavšalne navedbe pa niso upoštevne. Tako ni dvoma, da je toženec nastale stroške tožeče stranke, ki se nanašajo na upravljanje stanovanjske stavbe, dolžan plačati. Glede očitka sodišču, da ni preklicalo glavne obravnave kljub temu, da je toženec za to prosil, je pojasniti, da sodišče lahko preloži narok, vendar le v primeru, če so za to utemeljeni razlogi (115. člen ZPP). Toženec je bil pozvan, da svoj izostanek utemelji in za to predloži dokaze, a je sodišču sporočil le to, da ima obveznosti. Sklicevanje na obveznosti pa je premalo, da bi sodišče lahko narok preklicalo iz upravičenih razlogov.

Stališče, da povračilo stroškov stečajnega postopka ne more biti predmet posebne pravde, je materialnopravno zmotno.

Zapovedana večja skrbnost odvetnika pri opravljanju poklicne dejavnosti je merilo za določitev potrebnega ravnanja odvetnika in obenem merilo za presojo, ali je ravnal tako, da mu ni mogoče očitati, da je kršil pogodbo oz. merilo za določitev krivde. Ker je skrbnost ravnanja odvisna od okoliščin primera, je v vsakem primeru posebej treba napolniti pravni standard te, tako imenovane večje skrbnosti. Mandatarjevo izpolnitveno ravnanje je obligacija prizadevanja. Pravna narava razmerja torej pove, da se posel odvija (opravlja) na nevarnost naročnika. Tveganje glede uspeha posla bremeni naročnika. Uspeh posla torej ni merilo mandatarjeve (ne)pravilne izpolnitve. Neuspeh posla zato sam po sebi še nima značilnosti kršitve madnatarjeve (izpolnitvene) obveznosti.

Toženec (odvetnik) ni bil upravičen do plačila za opravljene odvetniške storitve v sodnih postopkih, če je bila odločitev sodišča za tožnika neuspeh, in če toženec pri zastopanju tožnika v sodnih postopkih ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, oziroma če si toženec z ustrezno poklicno (odvetniško) skrbnostjo ni prizadeval (uspešno) opraviti posel.

1. Lastniki posameznih poslovnih prostorov so se dogovorili za ključ delitve stroškov in ta dogovor je podpisal tudi toženec. 2. Ni sporen obstoj dogovora, po katerem je za neposredno plačilo dobaviteljem zadolžena tožeča stranka. Obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ji mora zato toženec v delu, kolikor po sklenjenem dogovoru odpade nanj, povrniti (776. člen Obligacijskega zakonika).

Iste razloge je v določenih primerih mogoče upoštevati tako pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Komisijska pogodba je posebna vrsta mandatne pogodbe, pri kateri nastaneta dve ločeni pravni razmerji. V primeru komisijske pogodbe gre za posredno zastopanje, pri katerem komisionar deluje v interesu komitenta (za njegov račun), vendar v svojem imenu. Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem, kot je značilno za neposredno zastopanje. Vsa pravna dejanja, ki jih komisionar opravi za račun komitenta, pa učinkujejo neposredno le nanj. Komisionar sam (in izključno sam!) je stranka pogodbe, ki jo je sklenil za račun komitenta. Uveljavljanje pravnih napak na stvari po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje nepravilne izpolnitve pogodbe.