59. člen SZ-1

Ker je za delitev stroškov ogrevanja bistvena ogrevana površina stanovanja, t. j. neto tlorisna površina toženkinega stanovanja brez balkona in shrambe, je neutemeljeno toženkino sklicevanje na Tehnična navodila in primere za izračun površin prostorov in delov stavb Ministrstva za okolje in prostor, ki so namenjena izmeri uporabne površine stanovanja. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da toženka v tem postopku ne more uspeti oziroma doseči spremembe neto tlorisne površine ter posledično ogrevane površine stanovanja. Tožeča stranka kot upravnik je pri ugotavljanju in delitvi stroškov ogrevanja za posamezno stanovanje vezana na neto tlorisno površino stanovanja, ki je razvidna iz uradnih evidenc. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno presojalo na dveh podlagah. Glede povračila stroškov, ki jih je tožeča stranka v imenu toženke založila oziroma plačala dobaviteljem in izvajalcem storitev, je uporabilo določila o verziji. Glede stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z izvedbo hišniških del, čiščenja okolice in snega ter ugotavljanjem stroškov ogrevanja, ki jih izvaja sama, pa se je oprlo na pogodbo o upravljanju. Temeljno načelo pravdnega postopka je na

Upravnik je svojo aktivno legitimacijo zadovoljivo utemeljil s Pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Trditev, da zahtevek izvira iz tega razmerja, zadošča, ker tožena stranka podrobnejših podatkov o iztoževani terjatvi ne zahteva.

Zgolj dejstvi, da je tožeča stranka upravnik stavbe in da je izdelala obračun obratovalnih stroškov v smislu 59. člena SZ-1, njene aktivne stvarne legitimacije ne izkazujeta. Tožeča stranka bi lahko aktivno legitimacijo pridobila s pogodbo o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanjo prenesli svoja materialnopravna upravičenja oziroma, v kolikor etažni lastniki nanjo niso prenesli materialnopravnih upravičenj, če je stroške založila iz lastnih sredstev.

Stanovanjski zakon ne daje pravne podlage za sklep, da je upravnik aktivno legitimiran, da od etažnega lastnika zahteva plačilo obratovalnih stroškov v svojem imenu in za svoj račun.

Aktivna legitimacija upravnika za izterjavo stroškov dobaviteljev in izvajalcev storitev je podana, če ta navedbe dejstva o prikrajšanju tožeče stranke. Sklicevanje na 30. in 59. člen SZ-1 ne zadošča.

Trditev, da je tožena stranka upravniku dolžna plačati vtoževano terjatev na podlagi 30. člena SZ-1 ter 59. člena SZ-1, ne zadošča za utemeljenost tožbenega zahtevka. V svojem imenu lahko upravnik vloži tožbo le, če navede tudi dejstva o prikrajšanju na strani tožeče stranke.

Tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe na podlagi zakona ni aktivno legitimirana za izterjavo vplačila v rezervni sklad. Upravnik je zgolj zastopnik etažnih lastnikov, kar pomeni, da zakonska pooblastila izvaja v imenu in na račun etažnih lastnikov. Upravnik je resda dolžan etažnega lastnika pisno pozvati k plačilu prispevka v rezervni sklad, pri čemer ima poziv lastnost verodostojne listine, a hkrati ni predpisano, da bi to lahko storil v svojem imenu. Pravilnosti gornjega stališča ne omaje niti določba 59. člena SZ-1, ki etažnim lastnikom nalaga, da upravniku redno izpolnjujejo vse obveznosti, saj tudi ta ne predstavlja ustrezne podlage za to, da bi upravnik plačilo lahko terjal v svojem imenu. Sredstva rezervnega sklada pripadajo etažnim lastnikom, s tem pa tudi upravičenje za njihovo izterjavo. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, tudi ne izhaja, da bi etažni lastniki takšna svoja upravičenja prenesli na tožečo stranko s pogodbo o upravljanju stavbe.

Ker je tožnik kot upravnik večstanovanjske hiše poravnal stroške izvajalcem gradbenih del iz lastnih sredstev in je tako za toženo plačal nekaj, kar bi bil po določbah SZ-1 dolžan plačati toženec sam, je po določbi čl. 197 OZ upravičen od toženca kot lastnika stanovanja zahtevati povračilo stroškov, ki jih je plačal zanj.

Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Po 213. členu ZPP namreč sodišče izvede samo tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev.

Etažni lastnik za obratovalne stroške najemnika odgovarja subsidiarno. Pisni opomin iz 59. člena SZ-1 ni procesna predpostavka za tožbo.

Če je odločitev o preureditvi in načinu financiranja kurilnice sprejela več kot polovica etažnih lastnikov, takšna odločitev v skladu z 2. odstavkom 30. člena SZ-1 zavezuje tudi tiste etažne lastnike, ki se s takšno odločitvijo niso strinjali, in morajo zato v skladu z 59. členom SZ-1 ravno tako redno in v roku izpolniti vse obveznosti do upravnika v skladu z izstavljenim mesečnim obračunom.