45. člen SZ-1

Etažni lastniki kot solastniki splošnega skupnega dela zaradi nedovoljene uzurpacije s strani enega etažnega lastnika stavbe in njene najemnice vlagajo tožbo na plačilo uporabnine (njim) na podlagi s strani večine etažnih lastnikov sprejetega sklepa, s katerim so pooblastili upravnika, da v imenu vseh etažnih lastnikov in na njihov račun sproži postopek za plačilo uporabnine. Še posebej v skupnostih z velikim številom etažnih lastnikov lahko vztrajanje pri samostojnem procesnem položaju vsakega od etažnih lastnikov privede do znatnih zastojev v postopku. Za priznanje sposobnosti biti stranka je pomembno zakonsko pooblastilo upravnika za zastopanje etažnih lastnikov v poslih upravljanja, kar zajema tudi zastopanje etažnih lastnikov v teh razmerjih pred sodišči.

Pogoji za priznanje lastnosti stranke etažnim lastnikom v predmetni zadevi niso podani. Stanovanjski zakon omogoča skupnosti etažnih lastnikov, da se registrirajo kot pravna oseba, vendar je njihova pravna sposobnost omejena na sklepanje poslov v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše. Zato ni nobene podlage, da bi v sporu, ki presega okvir upravljanja in se nanaša na stvarnopravna razmerja, lastnost stranke priznali etažnim lastnikom, ki niti niso organizirani v skupnost lastnikov. Poleg tega etažni lastniki v predmetni zadevi nimajo premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo. V poštev bi prišla kvečjemu sredstva rezervnega sklada, vendar je po prvem odstavku 45. člena SZ-1 na premoženje rezervnega sklada dovoljena izvršba samo za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih v skladu s prvim odstavkom 44. člena. Uporabno dovoljenje, ki je bilo podlaga za prevzem posameznih delov stavbe (in z njimi povezanih skupnih delov), je bilo izdano tudi za sporna parkirna mesta, ta so bila takrat fizično že vrisana. Ob vpisu etažne lastnine so bila ta parkirna mesta vpisana kot posamezni del in ne kot skupni del, tožeča stranka ni izkazala, da bi bila sporna parkirna

Izvršba na sredstva rezervnega sklada je mogoča samo za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih za stroške vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. Izvršbo na sredstva rezervnega sklada je mogoče dovoliti le do višine sredstev, ki so jih zbrali etažni lastniki tiste večstanovanjske stavbe, zoper katero teče izvršba. V primeru, da je treba sprožiti sodni postopek, je na pasivni strani legitimiran (vsakokratni) etažni lastnik, ne glede na to, ali je bil stranka pogodbe in ali upniku sam kaj dolguje. Sredstva rezervnega sklada namreč pripadajo vsakokratnim etažnim lastnikom in so lahko le ti upniki ali dolžniki v razmerju do nasprotne stranke. Za sklenitev tako pomembne listine, ki ima lastnost izvršilnega naslova, upravnik potrebuje izrecno pooblastilo etažnih lastnikov. Noben zakon upravnika večstanovanjske stavbe brez izrecnega pooblastila ne upravičuje do sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa, po katerem so zavezani etažni

Sodišče druge stopnje pri tem še dodaja, da je plačilo prispevka v rezervni sklad zakonsko določeno in se je etažni lastnik tudi ne more razbremeniti na način, da v obnovo skupnega dela stavbe vloži svoja sredstva, saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča (41. - 47. člen Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1). Vendar pa, kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedeni zadevi, je tožeča stranka upravičena za izterjavo vplačil v rezervni sklad le, če zahteva njihovo plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo, slednjega pa tožeča stranka niti ni zatrjevala

Tožniki so sicer aktivno legitimirani za vložitev tožbe na plačilo neizvršenih plačil v rezervni sklad s strani neplačnika, vendar pa iz dejstev v tožbi ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavljajo v tožbenem zahtevku. Posamezni etažni lastnik, ki ni plačal sredstev v rezervni sklad (na račun rezervnega sklada), nič ne dolguje drugemu etažnemu lastniku, kot to zahtevajo tožniki. Z tožbenim zahtevkom namreč terjajo od toženca, da njim (na njihov račun) plača vtoževano denarno terjatev, ne pa v korist in na račun rezervnega sklada, ki so ga ustanovili etažni lastniki za kritje stroškov rednega vzdrževanja.