385. člen ZPP

Upoštevaje določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP, postane denarni znesek, dosežen s prodajo premoženja, ki ga je zaobjemala izločitvena pravica, del unovčene stečajne mase: (1) ali po izteku roka iz sedmega odstavka 299. člena ZFPPIPP, če v tem roku izločitveni upnik pravice iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP ni prijavil v stečajnem postopku; (2) ali po izteku roka za vložitev tožbe na ugotovitev prerekane prijave z navedeno vsebino; (3) ali kadar je po pravočasni vložitvi navedene tožbe s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da te pravice domnevni izločitveni upnik ni imel, ker ni imel izločitvene pravice. V zaostrenih pogojih insolvence, ki običajno intenzivno in negativno prizadeva mnoge subjekte, se ne zdi pretirano pričakovanje, da izločitveni upnik zanj škodljivim ločitvenim pravicam oporeka pred prenehanjem njegove domnevne izločitvene pravice. Če ugovorov v navedeni smeri dotlej ni podal in tako ni uspel omajati obstoja zanj škodljivih pravic ločitvenih upnikov, njegov posebni položaj v pogledu zahtevka iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP ne pretehta nad posebnim položajem, ki ga v stečajnem postopku uživajo upniki s priznanimi (ali ugotovljenimi) ločit

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da višje sodišče ni bilo stvarno pristojno odločiti o pritožbi zoper sklep okrožnega sodišča o ugovoru zoper sklep istega sodišča, s katerim je to priznalo hrvaško sodno odločbo. Na podlagi tretjega odstavka 42.b člena ZIZ in 44. člena Bruseljske uredbe I (Uredbe Sveta št. 44/2001) v zvezi s Prilogo IV je za odločitev o pritožbi pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Po presoji zakonodajalca zgrešena stvarna pristojnost pred sodiščem prve stopnje ni tako huda kršitev, ker so si sodišča prve stopnje enakovredna ter ker pravilnost in kvaliteto sojenja zagotavlja dvostopenjski postopek. Enako pa ni mogoče sklepati pri delitvi pristojnosti med višjimi in Vrhovnim sodiščem, ker gre za sodišča na različnih hierarhični ravni, zoper odločitev sodišča, ki odloča o pritožbi, pa ni več rednega pravnega sredstva.

Upravnik ima aktivno procesno legitimacija za izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo.

Glede na besedilo tretjega odstavka 1. člena ZST-1, ki napotuje na smiselno uporabo procesnih predpisov, ki pritožbo in (ob določenih pogojih) tudi druga (izredna) pravna sredstva večinoma dopuščajo, če niso z zakonom posebej izključena, bi moral zakonodajalec, če bi želel izključiti dodatna pravna sredstva v postopku odmere sodne takse, to v zakonu izrecno določiti. Zaradi posledic neplačila odmerjene sodne takse (premoženjske posledice (taksa zaradi domnevnega umika vloge) ter morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi poteka prekluzivnih rokov (dokončna izguba sodnega varstva)) je mogoče utemeljeno pričakovati, da bodo stranke v večini primerov ravnale v skladu z oblastnim aktom in bodo plačale (tudi) napačno odmerjeno sodno takso. Zato je po prepričanju Vrhovnega sodišča prav, da imajo že v postopku odmere sodne takse zagotovljeno pravno sredstvo (pritožbo), o katerem odloča instančno sodišče (25. člen URS). Po naravi stvari se z instanco namreč poveča verjetnost, da bo taksa pravilno odmerjena.

Upnik v predlogu za izvršbo ni razkril dejanske podlage uveljavljane terjatve, dolžnik pa je v ugovoru navedel, da ugovarja celotnemu znesku predlagane izvršbe in da iz njegovih poslovnih listin ni razviden ne znesek, ki ga predlaga upnik, ne zadeva, na podlagi katere je vložil predlog za dovolitev izvršbe. Predlagal je, naj upnik predloži poslovne listine, iz katerih bodo razvidne terjatve in obresti ter zaslišanje svojega direktorja. Tu povzete navedbe dolžnika niso ne priznanje ne zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, temveč izjava nevednosti, ki v danih okoliščinah zadosti zahtevani obrazložitvi ugovora.

Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je mogoče na podlagi ZUS-1 izključiti uporabo specifičnih določb ZPP tudi v primerih, ko ZUS-1 tega ne določa izrecno oziroma če posameznih institutov ne ureja drugače temveč jih enostavno izpusti, in če da, ali to velja tudi za izredno pravno sredstvo zahteve za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo zoper pravnomočno sodno odločbo lahko vloži le državno tožilstvo (prvi odstavek 385. člena ZPP). V konkretnem primeru je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil toženec osebno. Ker toženec te pravice nima, je njegova zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Odločitev o zavrženju revizije je pravilna že iz razloga, ker v sporih majhne vrednosti, kot je predmetni, po izrecni določbi osmega odstavka 458. člena ZPP revizija ni dovoljena.

Udeleženec nepravdnega postopka, ki ni državni tožilec, sam nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj jo lahko vloži le Državno tožilstvo, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo. Torej tožnik ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP in je pravilna odlločitev toženke, da se zavrne njegova prošnja za dodelitev BPP.

Iz določb 163. člena ZPP izhaja, da je treba v primeru, ko sodišče izda odločbo v sporu brez razpisanega naroka v postopku v sporih majhne vrednosti, uporabiti sedmi odstavek 163. člena ZPP in ne tretjega, kot je nepravilno zaključilo sodišče druge stopnje. V obravnavanem primeru je s strani sodišča druge stopnje nepravilno uporabljen 163. člen ZPP privedel do absurdnega zaključka, da mora toženec (ki se je uspešno branil zoper neutemeljen tožbeni zahtevek za zgolj 84,13 EUR) sam kriti svoje stroške prvostopenjskega postopka, ki približno petkrat presegajo vrednost spornega predmeta. Iz sodbe ESČP Čolić v. Hrvaška z dne 18. 11. 2021 izhaja, da mora biti pravica do dostopa do sodišča "dejanska in učinkovita", ne pa samo "teoretična ali iluzorna", in da lahko naložitev znatnega finančnega bremena po zaključku postopka (v obliki stroškov postopka) pomeni omejitev pravice do dostopa do sodišča v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP. To pomeni, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru poleg kršitve 163. člena ZPP (zaradi kršitve načela sorazmernosti) kršilo tudi toženčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Hkrati je kršilo

Predlog je nedopusten, ne le prepozen, kot je sicer pravilno štelo sodišče prve stopnje, saj je bil prejšnji postopek pravnomočno končan s sklenitvijo sodne poravnave. Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati le s posebnim izrednim pravnim sredstvom - tožbo na razveljavitev sodne poravnave (in zahtevo za varstvo zakonitosti), ne pa z drugim izrednimi pravnimi sredstvi (kot je obnova postopka).

Zoper pravnomočno odločitev ni več rednih pravnih sredstev. Zoper pravnomočne odločbe so možna zgolj še izredna pravna sredstva, ki so našteta v šestindvajsetem poglavju ZPP. To so revizija, zahteva za varstvo zakonitosti, tožba za razveljavitev sodne poravnave in obnova postopka. Zahteve za razveljavitev sklepa med naštetimi izrednimi pravnimi sredstvi torej ni. Omenjeno zahtevo je tožnik vložil sam, posebnost izrednih pravnih sredstev pa je tudi v tem, da jih stranka lahko vloži samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP).

Za opredelitev napake, ki jo je dopustno odpraviti s popravnim sklepom, ni bistveno, kakšen sklep je z napako obremenjen, temveč, ali gre za katero od napak, naštetih v 328. členu ZPP. Ostale napake, ki zajemajo napako pri oblikovanju volje sodišča, se odpravijo skladno s pravili postopka. Pravilo iz prvega odstavka 328. člena ZPP velja tudi za sklep o razdelitvi. ZFPPIPP določa postopek, v katerem upniki uveljavljajo vsebinsko napačno poplačilo. V postopku pred sodiščem prve stopnje je temu namenjen ugovor proti načrtu razdelitve, o katerem odloči sodišče s sklepom o razdelitvi, pravno sredstvo proti sklepu o razdelitvi pa je pritožba.

Zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče zavrne predlog za prenos pristojnosti, pritožba ni dovoljena.

Kontekst sporne zadeve se v bistveni okoliščini, tj. sporazumu dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, razlikuje od primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti oziroma neupoštevnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku. S tem ko je zapuščinsko sodišče dopustilo, da dediča dednopravno razmerje v pritožbenem postopku uredita skladno z dednim dogovorom, ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Obstoj navedenih sumljivih okoliščin pomeni zadržek za sklenitev dednega dogovora. Po sodnih praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi sama nemoralna v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP.

V delovnih in socialnih sporih zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Odvetnik, ki je po tretjem odstavku 14. člena OT podal predlog za priznanje in odmero stroškov zastopanja po uradni dolžnosti, ima v primeru, ko sodišče ne odloči v tridesetih dneh, aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravnih sredstev po ZVPSBNO. Ima pa Vrhovno državno tožilstvo prav, da je glede na ugotovljene okoliščine trimesečna zamuda z izdajo odločbe o priznanju in odmeri stroškov v znesku 95,16 EUR) pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo mogoče zagotoviti že z ugotovitvijo kršitve pravice in ni utemeljena prisoja denarne odškodnine.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo zoper pravnomočno sodno odločbo lahko vloži le državno tožilstvo. Ker toženec te pravice nima, je njegova zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena.