2. člen OZ

Pritožnica se zavzema za mehanično, formalistično in akontekstualno uporabo pogodbenega prava in med drugim zanemarja, da v vseh pogodbenih razmerjih učinkujejo tudi temeljna načela. Od teh sta v tej zadevi v ospredju načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, ki mu je neomejena oblast enega pogodbenika nad drugim tuja, ter načelo vestnosti in poštenja, ki od pogodbenikov zahteva, da sta drug do drugega obzirna.

Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita. V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija nemožnost izpolnitve d

Zakonita predkupna pravica predstavlja določeno omejitev lastninske pravice v javno korist, vendar 67. člen URS predpisuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zakon lahko torej predvidi omejitev lastninske pravice. ZKZ in ZG tako predstavljata zakonsko podlago za omejitev lastninske pravice. Zakonita predkupna pravica je ena najšibkejših oblik omejevanja lastninske pravice na nepremičninah in ne posega bistveno v svobodo do razpolaganja. Ne omejuje lastnika pri odločitvi o prodaji nepremičnine, temveč ga omeji zgolj pri tem, komu jo bo prodal. Skladno z navedenim prisilne določbe ZG in ZKZ ne posegajo nedopustno v ustavno pravico druge toženke do zasebne lastnine (33. člen URS).

Pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi krivdnem) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbeno določilo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi članica uprave svojo funkcijo opravljala brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožnici (še) lahko zaupa, utemeljeno ni ugotavljalo, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnica prizadevala za reintegracijo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1). Tožnici po odpoklicu s funkcije članice uprave, ker ji toženka skladno z veljavnim določilom pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je toženka dokazovala, za odločitev niso bila bistvena. Upoštevaje, da toženka ni uveljavljala, da niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje, da tožnik ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije na drugem delovnem mestu, pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni izpodbijala (na primer zaradi napak volje), niti ni zatrjevala, da bi bila pogodbena določba nejasna, je za odločitev bistveno le vprašanje, ali določba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, da bi bila nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ in 14. členom ZDR-1).

Pri razlagi pogodbe je treba upoštevati, da vsako besedilo dobi vsebino s kontekstom, v katerega je postavljeno; upoštevati je treba vse okoliščine primera, tudi tiste, ki leže izven same izjave volje.

Odstopnik prevzemniku največkrat že po zakonu odgovarja za obstoj, in če se tako zaveže, še za iztožljivost terjatve. Toda prevzemniku odstopnikova beseda o lastnostih terjatve včasih ne zadošča: veliko več mu lahko pomeni dolžnikova pripoznava dolga. Če se dolžnik tega zaveda, pa s svojo izjavo prispeva k prevzemnikovi odločitvi, da privoli v odstop, narekuje načelo vestnosti in poštenja daljnosežnejše pravne posledice kot pri pripoznavi dolga v dvostranskem razmerju ni. V njem ne bi imelo nobenega smisla, da bi se dolžnik odpovedoval svojim ugovorom iz temeljnega posla. Drugače pa je dolžnikovo pripoznavo dolga pri cesiji smiselno presojati tudi z vidika morebitne odpovedi ugovorom, ki jih dolžniku zagotavlja dispozitivni drugi odstavek 421. člena OZ. Odločilno je, kako se izjava glasi, in okoliščine primera.

Toženkinega ravnanja, da po pogodbi o zaposlitvi ni vztrajala v delovnem razmerju pri toženki vsaj 12 mesecev, ni mogoče šteti za konkludenten odstop od pogodbe o štipendiranju s posledico vrnitve štipendij po 111. členu OZ. Tožnik ji je bil skladno s pogodbama o štipendiranju dolžan ponuditi zaposlitev v enem mesecu po končanem izobraževanju na medicinski fakulteti; gre za bistveno sestavino pogodbe o štipendiranju (104. člen OZ). Ker tega ni storil, je bila toženka svoje obveznosti prosta, njena sklenitev pogodbe o zaposlitvi (tudi če jo je tožnik sprejel kot izpolnitev njene obveznosti iz pogodbe o štipendiranju) na podlagi objave prostega delovnega mesta zdravnika brez specializacije pa ni bila posledica njenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju, temveč izraz njene avtonomije volje in svobodne izbire zaposlitve, enako velja za odpoved. Zaradi odpovedi mimo štipendijskega razmerja sklenjene pogodbe o zaposlitvi pred potekom 12 mesecev zaposlitve pri tožniku pogodba o štipendiranju ni bila razvezana. Glede na to tudi drugi odstavek 111. člena OZ (po katerem ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila razvezano pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala) v zadevi

Ker toženec ni zaključil izobraževanja v roku, kot je bil nazadnje določen v aneksu k pogodbi o štipendiranju, je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo štipendije v skladu s pogodbo o štipendiranju. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ima terjatev za vračilo štipendije v obravnavanem sporu naravo kadrovske štipendije, da gre v skladu z alinejo f) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 za individualni delovni spor, ter da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki po določbi 202. člena ZDR-1 zastara v petletnem roku. Terjatvi, pri katerih je od ene potrebno obračunati davke in prispevke, od druge pa ne, nista istovrstni. Terjatvi tudi nista vzajemni, saj je v tem razmerju udeležena tudi država, kot upravičenka. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi toženčeva obveza zapadla najkasneje 30. 5. 2013. Pogodbene obresti se namreč skladno z 382. členom OZ lahko dogovorijo za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti.

Glede na potek dogodkov, kot so ugotovljeni s strani prvostopenjskega sodišča, je utemeljeno sklepati, da ni bilo pričakovati izpolnitve niti v primeru postavitve dodatnega primernega roka s strani toženke. Zato toženkino ravnanje, ko se na ponudbo za zaposlitev, ki je bila dana po 9 mesecih, ni odzvala, dejansko predstavlja konkludenten odstop od pogodbe. Toženka je bila tako prosta obveznosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi, vendar navedeno ne pomeni, da je bila prosta tudi obveznosti vračila prejetih denarnih sredstev.

Sodišče prve stopnje je glede na pravilne in dovolj raziskane pravno odločilne okoliščine v zadevi sprejelo odločitev, ki je materialno pravno pravilna ter v zadostni meri in pravilno razumeva stališča VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021. Pravilno razumeva stališče VSRS, da določba prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ureja samo učinke prenosa pravno poslovne pridobitve poslovnega deleža med družbo na eni strani in med pridobiteljem ter odsvojiteljem na drugi strani, ki so v razmerju do družbe le legitimacijski in omejeni (družba se na legitimacijski učinek vpisov sodni register ne more sklicevati v primeru, ko odsvojitev oziroma pridobitev poslovnega deleža še ni vpisana v sodni register, a je do nje prišlo, družba pa je s tem seznanjena). Neomejeno sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register lahko vodi v zlorabe (kršitev načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ), ko bi prejšnji imetnik, kljub veljavnemu prenosu poslovnega deleža (tretji odstavek 481. člen ZGD-1) še vedno izvrševal pravice iz poslovnega deleža.

ZDR-1 v 40. členu določa, da se za vključitev konkurenčne klavzule zahteva, da je delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. V določenih primerih se sicer na podlagi 3. člena ZS v obligacijskopravnih zadevah lahko analogno uporabijo določbe ZDR-1, vendar morajo biti za takšno analogno uporabo podani utemeljeni razlogi. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila analogna uporaba določb ZDR-1 dopustna v primeru, če bi bilo obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljivo delovnem razmerju (pogodbi o zaposlitvi). Glede na ugotovitev, da sta stranki prirejena gospodarska subjekta, Pogodba pa je obligacijskopravne narave (brez elementov pogodbe o zaposlitvi), po mnenju pritožbenega sodišča določbe ZDR-1 ne pridejo v poštev. Določbe ZDR-1 so namreč namenjene zaščiti šibkejše stranke (delavca), v obligacijskih razmerjih, pa veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ).

Pridobitev doktorata ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo med drugim prevzela odgovornost, da bo pravočasno doktoriral. Sodišče je tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo kot pogodbeno kazen. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo toženka plačala določen denarni znesek za vsak mesec zamude, če mladi raziskovalec ne bo pravočasno doktoriral. Gre za s pogodbo dogovorjeno posledico toženčeve zamude z izpolnitvijo. Gospodarska pogodba je zgolj tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V konkretnem primeru pa tožnica ni gospodarska družba, ne glede na to, da med njene dejavnosti sodi tudi dejavnost izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je ureditev uvoza v garažo, ki tožniku ne omogoča parkiranja njegovega osebnega vozila, zgolj stvarna napaka ali gre za neizpolnitev Pogodbe o dokončanju del in odpravi napak.

Odstopljeni dolžnik (toženka) proti cesionarju (tožnici) uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala (do takrat, ko je izvedela za odstop,) proti cedentu (prodajalcu). Takšen ugovor je tudi ugovor glede dogovorjene pristojnosti sodišča v Poreču. Presoja sodišča prve stopnje, da gre zaradi cesije za nekakšno novo, drugačno terjatev in da je zato ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča neutemeljen, je zmotna. Upoštevaje dogovor sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno odločati o tej zadevi.

Glede pravice do izobraževanja v ZODPol ni določb, na podlagi katerih bi se pravice do izobraževanja v Policiji že zaposlenega delavca ne štelo za pravico iz delovnega razmerja, temveč za kakšno drugo pravico. Obravnavani spor za povrnitev stroškov izobraževanja delavca, ki izhaja iz delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencem, se šteje za individualni delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, t. j. spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, o katerem je pristojno odločati delovno sodišče. To potrjuje tudi stališče sodne prakse v primerljivih zadevah, ki spore zaradi vračila stroškov izobraževanja iz delovnega razmerja opredeljuje kot delovne spore (prim. III R 20/2007 in VIII R 37/2008). Zmotno je stališče pritožbe, da toženec ni dolžan vrniti stroškov izobraževanja, ker je za opravljeno dejansko delo prejel plačo. Po drugem odstavku 95. člena ZODPol je udeleženec izobraževanja dolžan policiji povrniti stroške izobraževanja, če v roku, določenem v pogodbi o izobraževanju, ne zaključi izobraževanja. Tožeča stranka je upravičena zahtevati povrnitev tistega, kar je izplačala tožencu za čas odobrenega izobraževanja oziroma praktičn

Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno za odločitev opredelilo vprašanje, ali je tožeča stranka pogodbo odpovedala zaradi krivdnih razlogov na strani tožene stranke. Le v tem primeru je namreč tožeča stranka upravičena od nje zahtevati vrnitev že plačanega zneska. Utemeljeno je v skladu z 2. in 3. členom Obligacijskega zakonika pri odločanju sledilo ureditvi, kot izhaja iz Pogodbe.

Prepoved pobotanja po 316. členu OZ ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita drugače. Nobene pravne ovire za pobot terjatve ni, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve. Ker je namen prepovedi pobotanja zaščita interesa upnika, da prejme izpolnitev, kot se ta glasi, je takšno pravilo že po naravi stvari smiselno zgolj v primerih, ko gre za individualno določene stvari, ki po naravi niso primerne za pobotanje. To pa ne velja v primeru, ko je predmet hrambe denar kot generična stvar.

V izhodišču velja, da se pogodbe lahko sklepajo neoblično (torej tudi ustno), kar velja tudi za posojilno pogodbo. To je odraz pogodbene svobode oziroma načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (2. in 3. člen OZ). Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ) in da se glede na določbo 51. člena OZ za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon tako posebej določa. Za posojilno pogodbo zakon posebne oblike ne določa. Toženka je kot univerzalna pravna naslednica po sili zakona v celoti vstopila v pravni položaj zapustnika. Podedovala je tako aktivo kot pasivo zapuščine, zato so nanjo prešli tudi dolgovi zapustnika in jih je dolžna poravnati, kot da bi si predmetni denar izposodila sama. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, da zakonske zamudne obresti tečejo od 21. 4. 2013 dalje in ne šele od vložitve tožbe.