133. člen OZ

Sodišče mora glede na okoliščine konkretnega primera zapolniti pravni standard škode, ki presega normalne meje, ne pa ugotavljati, kaj je normalna škoda. Zadostuje ugotovitev, da je škoda prekomerna; važne so posledice toženčevega delovanja.

Po stališču višjega sodišča vprašanje odprave protipravnosti, s katero sodišče prve stopnje utemeljuje odločitev o prekinitvi postopka, vpliva le na vrsto škode in posledično na pravno podlago zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje ni odvisna od nadaljnjih ravnanj toženke oziroma od izvršitve obveznosti, ki jo je toženki naložilo ustavno sodišče. V vsakem primeru bo moralo sodišče ugotavljati predpostavke odškodninske odgovornosti, kamor spada tudi protipravnost ravnanja toženke. Za ponovno prekinitev postopka v tej fazi postopka torej ni pravne podlage.

Čeprav depresija ni najbolj pogosta/vsakdanja/običajna/normalna/po rednem teku stvari nastala posledica, v nenormalnih okoliščinah, v katerih se je znašel tožnik, predstavlja verjeten in zato predvidljiv odziv. Redka in posamična pojavnost (t. i. sporadičnost) tovrstnih opustitev ne more biti (edini) razlog, da toženka ne bi odškodninsko odgovarjala. Odločilno je, da nastala posledica dejanja ni povsem neverjetna. Čeprav je malo verjetna, je še vedno predvidljiva. Pojem predvidljivost je namreč širši od pojma običajnost.

Zmotna je pravna razlaga pritožnice, da pravni posli, s katerimi eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca odtuji stvar iz skupnega premoženja na tretjega, nimajo pravnih učinkov. Ti posli so po ustaljeni sodni praksi izpodbojni in ne nični. Z nedovoljenim razpolaganjem (odsvojitvijo skupne stvari) skupno premoženje spremeni svojo obliko, tako da vanj spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja s strani drugega zakonca. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da je nepremičnina še vedno skupno premoženje pravdnih strank, saj je last pravne osebe, na katero jo je nedovoljeno prenesla. Ker tožnica ni več lastnica sporne nepremičnine, prav tako tudi ne njena skupna lastnica, s tožbenim zahtevkom na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu SPZ ne more uspeti.

Predmetni postopek je predlagalni nepravdni postopek, ki se vodi po predlogu predlagateljice za odmero odškodnine zaradi razlastitve in odvzetih stvarnih pravic. Za takšne nepravdne postopke velja, da sodišče ne more odločati, če predloga ni, ko je vložen predlog za ureditev nekega razmerja, pa lahko sodišče uredi zgolj to razmerje. Pa tudi če bi bil predlog podan, sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku ne more določiti uporabnine oziroma odškodnine za uporabo tuje nepremičnine, za kar si nasprotni udeleženec (smiselno) prizadeva, saj to ne more biti predmet nepravdnega postopka. Ker sodišče prve stopnje potem, ko je od cenilke prejelo vsebinsko prazno dopolnitev cenilnega poročila, ni vztrajalo pri zahtevi po dopolnitvi, ter se ni opredelilo do pripomb nasprotnega udeleženca, je le-temu kršilo njegovo pravico do izjavljanja, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, posledično pa je, ker odločitev v tem delu temelji izključno na cenilnem poročilu, po presoji pritožbenega sodišča sklep sodišča prve stopnje v tem delu do te mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno

Tožnika sta zahtevek na odstranitev terase utemeljevala tudi s posplošenimi trditvami, da terasa, po tleh obložena z lesom, ki stoji ob sami meji z vrstno stavbo tožnikov, predstavlja požarno nevarnost, da gre torej za vir nevarnosti, ki ga je treba odstraniti. V skladu s 133. členom OZ bi bil takšen zahtevek lahko utemeljen, če bi tožnikoma s postavitvijo takšne terase grozila večja škoda. Ta škodna nevarnost mora biti konkretna in gotova, ne pa pogojena s kakšnim popolnoma negotovim bodočim dogodkom. Trditev tožnikov, da obstaja možnost požara, ne utemeljuje konkretne in neposredne nevarnosti. Zato zahtevek na tej trditveni in pravni podlagi ne more biti utemeljen. Tožnika utemeljeno opozarjata, da poročilo o stanju hrupa družbe E., d. o. o., ki je bilo pridobljeno izven pravde, po naročilu nasprotne stranke, ni dokaz, ki bi ga lahko upoštevalo, saj ima le naravo navedb stranke. Ker je prvostopno sodišče kot dokaz upoštevalo mnenje strokovnjaka, ki sta ga pred pravdo angažirala prvi toženec in druga toženka, med pravdnim postopkom pa sta mu tožnika nasprotovala, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika utemelj

Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da o obstoju "škodnega dogodka" govorimo že takrat, ko so presežene mejne vrednosti hrupa po upravnih (podzakonskih) predpisih, t.j. po Uredbi o mejnih vrednostih hrupa iz l. 2005 oziroma iz leta 2018. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, in sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati): - v kolikšni meri je bilo poseženo v interes oškodovanca (tožnika) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa), - kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste, - kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in - kaj je za zmanjšanje škode storil tožnik. Na koncu pa je treba vse te kriterije vzeti v ozir in v iskanju pravične rešitve ustrezno tehtati med družbeno koristjo železniškega prometa in prizadetimi interesi tožnika zaradi prekomernega hrupa ter med nasprotuj

V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila d

Dokaz z izvedencem izvaja sodišče in ne pravdni stranki (252. člen ZPP). S tem, ko sodišče izvedencu ni zastavilo prav vseh vprašanj, ki jih je predlagala pritožnica, ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka. Tudi če je odpravo škode financiral le eden od zakoncev, to dejstvo zaradi režima skupnega premoženja ne izključuje aktivne legitimacije obeh za povračilni zahtevek. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče pri presoji, ali so zamudne obresti že dosegle glavnico, moralo upoštevati čas zapadlosti terjatve, torej 1. 1. 2001, in ne trenutek, od katerega jih je, upoštevajoč ugovor zastaranja, prisodilo (23. 3. 2006). Pritožnica sodišču neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi pri odločanju preseglo trditveno podlago tožnikov. Ti so v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek utemeljili na odškodninski podlagi in zanj podali ustrezne trditve. S tem, ko je sodišče njihov zahtevek presojalo tudi po tretjem odstavku 156. člena ZOR, trditvene podlage ni preseglo. Kdaj škoda preseže normalne meje, sodišče namreč ugotavlja v okviru pravilne uporabe materialnega prava v vsakem posamičnem primeru. Tretje toženka je ukr

Gradnja javnega dobra brez dvoma predstavlja nujen pogoj bivanja in dejavnost, ki jo širša družbena skupnost priznava kot potrebno in koristno. Hkrati med strankama ni bilo sporno, da je naročnica in investitorka gradbenega projekta, ki ga je izvajala toženka, pristojna občina. Gre torej za situacijo, ko naj bi zatrjevana škoda nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojen organ.

Zahtevek na delno odstranitev pomožnega objekta – dela ostrešja, je po svoji naravi, glede na navedbe tožeče stranke, zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti v smislu določila 133. člena OZ. Po pravni naravi je to odškodninski zahtevek, ki zasleduje vzpostavitev stanja pred podaljšanjem ostrešja, da ne bo več nevarnosti padca snega ali izlitja vode in požarne nevarnosti.

Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe. Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP. Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji m

ZPP v 308. členu določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Vprašanje, ali gre za „isto stvar“, se tudi v razmerju do sodne poravnave rešuje po istih pogojih identitete zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana objektivna in subjektivna identiteta spora. Pritožbeni očitek, da je tožnik zaradi sklenjene sodne poravnave omejen pri izbiri zahtevka, ker mu sodna poravnava omogoča zgolj zahtevati vzpostavitev v prejšnje stanje, zaradi česar je po mnenju pritožbe sodišče napačno uporabilo določilo 164. člena OZ, ni utemeljen, saj ima tožnik v skladu s to določbo pravico izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode (vzpostavitev v prejšnje stanje ali denarni zahtevek), objektivna identiteta med zahtevkom iz sodne poravnave in obravnavanim sporom pa ni podana. Le če okoliščine primera opravičujejo vzpos

Pritožba ima prav, da o "škodnem dogodku" ne govorimo šele takrat, ko so presežene kritične vrednosti hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih iz l. 2005, kot je napačno utemeljevalo sodišče prve stopnje, temveč že v primeru, ko je presežena nižja jakost hrupa, t.j. mejna vrednost po omenjeni uredbi. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, poleg tega pa je treba med nasprotujočimi si interesi strank opraviti tehtanje ter najti pravično ravnovesje. In sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati): - v kolikšni meri je bilo poseženo interes v oškodovancev (tožnikov) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa), - kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste, - kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in - kaj so za zmanjšanje škode storili tožniki.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo? - Ali bi bilo sodišče druge stopnje dolžno pozvati pravdni stranki, da se lahko, glede na to, da se kot temelj odškodninske odgovornosti druge toženke po novem uporablja 26. člen Ustave RS in ne več 133. člen Obligacijskega zakonika, o tem izjavita oziroma podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na navedeno novo pravilno uporabo materialnega prava relevantni oziroma bi ju moralo povabiti na sejo? - Ali je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku kršilo pravilo o materialnem procesnem vodstvu? - Ali je sodišče glede na okoliščine konkretnega primera pravilno opravilo presojo vseh mogočih ukrepov za zmanjšanje hrupa tako s strani države kot tožnikov ter ali je med nasprotujočima si interesoma (družbeno koristjo avtoceste) in prizadetimi interesi tožnikov (prekomernega hrupa) našlo pravično ravnovesje?

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tako z vprašanjem, ali predstavljajo zatrjevani odvzemi svetlobe, zamakanja in podobni vplivi, prepovedane stvarnopravne imisije, kot z vprašanjem, ali predstavlja sporni del zidu vir nevarnosti v smislu obligacijsko pravnega imisijskega varstva. Ukvarjalo se je z dvema sklopoma dejanske in pravne podlage. Tožnika sta uspela zgolj s pravnim varstvom, ki sta ga utemeljevala na zidu kot viru nevarnosti oziroma grozeči škodi. To okoliščino je treba upoštevati pri odločanju o stroških. Tožencem je že naloženo, da odstranijo in izravnajo zemljino nad armirano betonskim delom zidu. Odstranitve omenjene zemljine sama po sebi narekuje tudi odstranitev tam zasajenih dreves in grmičevja, saj bodo s tem ostala brez substrata za svojo rast.

Vir nevarnosti mora odstraniti tisti, ki mora za varnost skrbeti. Enako kot je treba lastniku nepremičnine, iz katere izvirajo prekomerne imisije, prepustiti način njihove odprave (zaradi načela čim manjšega poseganja v njegovo lastninsko pravico), je treba tudi v primeru popularne tožbe tistemu, ki je dolžan odpraviti grozečo nevarnost, prepustiti, kako bo to storil.

Glede imisij, ki izvirajo iz splošno koristnih dejavnosti, veljata tretji in četrti odstavek 133. člena OZ, ki izključujeta uporabo prvega in drugega odstavka tega člena. Kadar škoda izvira iz splošno koristne dejavnosti, oškodovanec torej nima odstranitvenega in opustitvenega zahtevka po prvem odstavku 133. člena OZ. Ima pa pravno varstvo za zagotovitev ukrepov za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje po četrtem odstavku 133. člena OZ, ki je blažje varstvo v primerjavi z varstvom iz prvega in drugega odstavka 133. člena OZ. Upnik mora najprej zatrjevati in izkazati grozečo škodo, ki presega običajne meje, nato pa zahtevati le tiste ukrepe, ki so glede na splošno potrebnost in koristnost dejavnosti dolžnika in s tem povezanim javnim interesom upravičeni. V primeru, ko škoda izvira iz dovoljene splošno koristne dejavnosti, oškodovanec torej ima sodno varstvo, vendar je zahtevku mogoče ugoditi le pod pogojem, da škoda presega običajne meje. Civilnopravno razmerje je namreč vzpostavljeno le v delu, kolikor škoda presega običajne meje. Sodišče mora upoštevati, prvič, da je glede na sodno prakso treba odgovorni osebi prepustiti, da sama izbere med ukrep