417. člen OZ

Tožnica je svoje trditve o ničnosti pogodbe utemeljevala na dejstvu, da je prva toženka odvetnica, ki opisanega pravnega posla, zaradi zavezanosti višjim moralnim standardom, ne bi smela skleniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zloraba odvetniškega poklica ni bila zatrjevana (in še manj izkazana). Enako kot sodišče prve stopnje je tudi Komisija presodila, da v konkretni zadevi prva toženka ni ravnala v nasprotju s pravili in načeli odvetniškega poklica in v nasprotju s Kodeksom. Odkup terjatve (t. j. cesija po 417. členu OZ) namreč sam po sebi ne pomeni pridobivanja neupravičene koristi, za dolžnico pa tudi ne ustvarja nove obveznosti oz. kakorkoli poslabšuje njenega obstoječega pravnega položaja. Takšnega enkratnega pravnega posla ni šteti za komercialno udejstvovanje prve toženke. Tudi odvetniki lahko nastopajo v pravnem prometu in sklepajo dopustne pravne posle, tega jim ne prepoveduje ne Kodeks ne ZOdv. Za presojo etičnosti poslovanja pa je bistveno, da pri tem ravnajo transparentno, pošteno in brez zlorabe svojega položaja oz. strokovnega znanja na škodo druge stranke. V konkretni zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, ravnanje v nasprotju z navedenim niti

Odločitev o pasivni (stvarni) legitimaciji toženca je pravilna, saj sta za identifikacijo posameznika ključni prav njegova enotna matična številka občana (EMŠO) in davčna številka. Naslov je bistveno manj pomemben in precej bolj nezanesljiv podatek predvsem zaradi možnosti njegove (večkratne) spremembe. Ključno je, da sta bili tako EMŠO, kot tudi davčna številka toženca (poleg pravilnega naslova v tujini) navedeni v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi. To ne bi bilo mogoče, če se dani podatki ne bi ujemali s podatki iz uradnih zbirk podatkov o državljanih Republike Slovenije.

Dolžnikova terjatev za povrnitev nepremoženjske škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ni izvzeta iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja, saj se ne nanaša na predmete in prejemke, ki so po 79. in 101. členu ZIZ izvzeti iz izvršbe oziroma na katere je po 102. členu ZIZ izvršba omejena (389. člen ZFPPIPP). Čeprav je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo zadoščenje in je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, to še ne utemeljuje sklepanja, da je takšna odškodninska terjatev (vselej) izvzeta iz pravnega prometa oziroma da je ni dopustno odstopiti s pogodbo (417. člen OZ). Ker se odškodnina izraža v premoženjski vrednosti, to nujno predpostavlja, da se strogo osebna terjatev v določenem trenutku pretvori v premoženjsko. Presoja, ali je takšna terjatev lahko predmet odstopa, pobota in izvršbe (in dedovanja), je zato odvisna od vprašanja, ali oziroma kdaj se je v zadostni meri materializirala, da je izgubila osebno naravo in postala premoženjska. Takšno pretvorbo terjatve za povrnitev nepremoženjske škode je predvidel tudi zakonodajalec, ki pa jo je vezal (šele) na priznanje s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom (184. člen OZ). Ustavno sodišče je presodi

Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lahko predmet pravnega prometa, če so jo upravičenci že uveljavljali v določenem denarnem znesku v predlogu državnemu odvetništvu za sklenitev poravnave. Upniki stečajnega postopka so lahko oškodovanci v smislu ZVPSBNO. Odmera odškodnine po pravilih ZVPSBNO se ne opravi na način, uveljavljen po splošnih pravilih obligacijskega prava, ko se pravična denarna odškodnina za ugotovljeno škodo zmanjša za sorazmeren del oškodovančevega prispevka k njenemu nastanku in nato naloži v plačilo oškodovalcu v idealnem deležu (ali drugače povedano: sodišče sprva ločeno opravi presojo o prispevku obeh strank po temelju obveznosti in nato naloži v plačilo sorazmeren del pravične odškodnine za utrpelo škodo), temveč se določi neposredno s tehtanjem vseh zakonskih meril.

V tem kontekstu pritožba materialno pravno neutemeljeno uveljavlja, da je bil na podlagi določila četrtega odstavka 146. člena SPZ prenos maksimalne hipoteke med družbo A. d.d. in B. d.d. izključen. Navedeno določilo namreč po prepričanju sodišča druge stopnje pride v poštev pri prenosu le ene ali več posameznih terjatev iz pogodbenega razmerja s cesijo, ki jo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 417. člena opredeljuje kot pogodbo, ki jo upnik sklene s kom tretjim, s katero prenese nanj svojo terjatev. Ker gre v primeru pogodbe o pripojitvi z dne 28. 10. 2022 za korporacijski pravni posel, na podlagi katerega je prišlo do spremembe oziroma prenehanje korporacijskega razmerja z vsebino, ki je določena v drugem odstavku 581. členu ZGD-1, po prepričanju sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ, ki pride v poštev samo v primeru odstopa terjatev, zavarovane z maksimalno hipoteko.

Materialnopravni zaključek, da je toženka dolžna tožniku plačati vtoževano terjatev, sodišče prve stopnje opira na presojo, da je A. A. iz naslova unovčenja garancije v zvezi s pogodbami o leasingu na podlagi zakonske subrogacije pridobil terjatev zoper toženko (275. člen OZ), nato pa to terjatev, katere odstop ni bil zakonsko prepovedan, odstopil tožniku, pri čemer toženka zoper terjatev ni uspešno uveljavljala nobenega ugovora (417., 421. člen OZ). Odgovornost A. A. za dolgove do toženke je zakoniti zastopnik toženke očitno utemeljeval z njegovo vlogo družbenika podjetja B., d. o. o. Družbeniki d. o. o. pa za dolgove družbe, razen v primeru spregleda pravne osebnosti, ne odgovarjajo z osebnim premoženjem.

Odstopnik terjatve odgovarja le za njeno izterljivost (424. člen OZ), za katero se morata stranki vselej posebej dogovoriti. V skladu z drugim odstavkom 424. člena OZ se za večjo odgovornost, kot je odgovornost za izterljivost, ni mogoče dogovoriti. Navedena določba je kogentne narave in je stranki z dogovorom ne moreta obiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je določba 2.3. Pogodbe, v kolikor bi jo šteli kot dogovor o solidarnem poroštvu toženke, nična, saj presega z zakonom določeno omejeno odgovornost odstopnika terjatve.

Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.

Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično. Pri

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pritožnik v pritožbi navaja, da mora v primerih, kot je konkretni, pravdno sodišče, upoštevaje določbe četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP, tožbeni zahtevek tožeče stranke po nadaljevanju prekinjenega postopka zaradi posledic postopka osebnega stečaja, razumeti kot ugotovitvenega ter ga kot takega obravnavati ne glede na to, da je bil postavljen kot dajatveni zahtevek (v času pred začetkom stečajnega postopka osebnega stečaja toženca,ko je bila vložena tožba). S tem, ko je pravdno sodišče po uradni dolžnosti, zaradi izpolnjenosti pogojev, po objavi sklepa o preizkusu terjatev, nadaljevalo pred tem prekinjeni postopek, je že po sili zakona dajatveni zahtevek na plačilo zahtevanih 2.500,00 EUR postal zgolj ugotovitveni.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pritožba ima prav, da v konkretnem primeru upnica od začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. dalje ni imela več pravice izterjevati davčnega dolga od dolžnika A. A. na podlagi osebne odgovornosti le-tega za obveznosti navedene družbe. Vendar, kot rečeno, pravni temelj za vodenje predmetne izvršbe za izterjavo davčnega dolga v obravnavani zadevi ni subsidiarna osebna odgovornost družbenika A. A. za obveznosti (sedaj že izbrisane) družbe A. k. d., temveč je podlaga dolžnikovo hipotekarno jamstvo na solastnem deležu do 1/3 na nepremičnini ID znak št. 01, do katerega je upnica upravičena na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju Z 46/2015 z dne 3. 2. 2015. Zgolj dejstvo začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. na pravni položaj A. A. kot hipotekarnega dolžnika oziroma na njegovo odgovornost za poplačilo upničine terjatve s solastnim deležem do 1/3 nepremičnini, na kateri ima upnica prisilno hipoteko, v ničemer ne vpliva. Ko gre za hipoteko za tuj dolg, se namreč vzpostavi pravno razmerje kot pri poroštvu. S to razliko, da jamči zastavitelj za tujo obveznost z vrednostjo zastavljene stvari, porok pa z vsem svojim premoženjem. Po določilu drugega odstavka 1022

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba samostojno, redno pravno sredstvo in v obrazložitvi pritožbe mora pritožnik svoje argumente, ki naj bi utemeljevali pritožbo vselej jasno in opredeljeno navesti. Kar pomeni, da se tega svojega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. Povedano drugače,pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati na navedbe pritožnika iz njegovih pripravljalnih vlog pred sodiščem prve stopnje, če v pritožbi niso jasno in opredeljeno navedene.

Stranki se lahko dogovorita, naj s pobotom prenehajo njune medsebojne terjatve (t.i. pogodba o pobotu). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj zahteva tožeča stranka ugotovitev ničnosti kompenzacij, v okviru katerih sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta izvršili medsebojni pobot. Pobot je predlagala tožeča stranka in toženo stranko prosila za potrditev, tožena stranka pa bi sami kompenzaciji lahko tudi nasprotovala, kar bi pomenilo, da do prenehanja medsebojnih obveznosti sploh ne bi prišlo. Ni šlo torej za enostransko izjavo volje, ki bi učinkovala že sama po sebi, ko bi bila dana, nasprotna stranka pa bi le sprejela posledice, ki izvirajo iz pobotanja, temveč je bila dogovorjena privolitev nasprotne stranke v samo izvedbo pobota, sicer do njega ne bi prišlo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo torej za soglasje obeh pravdnih strank. Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Cesija je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim preide obstoječa terjatev od cedenta na cesionarja. Cesionar lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja, in v sodelovanju s svojim pravnim p

Novi upnik lahko predlaga izvršbo, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ). Gre za dokazno pravilo. Omenjeno določilo ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Trditveno in dokazno breme glede morebitnih nepravilnosti pri upoštevanju delnih plačil in posledičnih nepravilnosti pri obračunu neplačanega preostanka terjatve, vključno z nepravilnim upoštevanjem določb tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe (oziroma 19. člena ZPotK-1) glede znižanja skupnih stroškov kredita zaradi predčasnega odplačila kredita s plačiloma 15.000 oziroma 30.000 EUR pa, pod pogojem, da je upnik podal ustrezno specifikacijo izterjevane terjatve, nosijo dolžniki, ki bi ustrezno substancirane trditve in dokaze zanje morali podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ugotavljanje teh dejstev namreč presega uradni preizkus, ki ga mora opraviti izvršilno sodišče na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ. 19. Z dnem razdrtja kreditne pogodbe so namreč predčasno za