190. člen ZPP

Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.

Aktivna procesna legitimacija tožeče stranke je podana, ker je bila v času sprejema izpodbijanega skupščinskega sklepa in v času vložitve tožbe imetnica delnic tožene stranke v deležu, ki je dosegal dvajsetino osnovnega kapitala. Prenos delnic na toženo stranko tekom sodnega postopka ni povzročil prenehanja aktivne procesne legitimacije tožeče stranke. Določitev upravičencev do dividende ne sme biti odvisna od tega, ali je bila zakonsko določena minimalna višina bilančnega dobička namenjena za izplačilo dividende delničarjem že s sklepom skupščine o uporabi bilančnega dobička ali pa šele z oblikovalno sodbo, s katero je bil ta sklep spremenjen. Z oblikovalno sodbo je treba sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička spremeniti tako, da ta predstavlja podlago za obligacijsko pravico do izplačila dividende tistih delničarjev, ki bi to pravico pridobili tudi v primeru, če bi bil ustrezen sklep sprejet že na skupščini.

Namen vračanja premoženja po ZIKS in ZDen je poprava krivic obsojencem, zato se premoženje vrača njim ali njihovim dedičem. Ker 145. člen ZIKS določa, da se v primeru, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izročitev premoženja prevzemniku terjatve in ga je vrnilo pokojnemu obsojencu, torej v njegovo zapuščino.

Ker prenosna družba z izčlenitvijo ne preneha in še naprej obstaja kot pravna oseba ter ima zato še naprej sposobnost biti stranka pravdnega postopka, prevzemna družba v njen procesni položaj v pravdi ne more vstopiti avtomatično. Pravila ZPP dopuščajo, da pravni naslednik pravne osebe prevzame pravdo, ne da bi bilo za to potrebno soglasje nasprotne stranke, zgolj v primeru prenehanja pravne osebe (205. in 208. člen ZPP). Prenos dela premoženja od prenosne na prevzemno družbo pomeni odtujitev dela premoženja. Nedvomno pomeni tudi ločitev procesne in stvarne legitimacije, če do prenosa premoženja pride med pravdo. Zato se lahko po drugem odstavku 190. člena ZPP pravda s prevzemno družbo nadaljuje samo, če v to privolita obe stranki.

Z nakupom stanovanja je A. A. skladno z določbo 107. člena s SZ-1 stopil v pravice in obveznosti toženke kot dotedanje lastnice stanovanja.

Stranka postopka (v procesnem smislu) v pravdnem postopku je tisti, ki od sodišča zahteva varstvo svojih pravic (tožnik), ter tisti, proti kateremu je to pravno varstvo zahtevano (toženec), kar preneseno na samostojni postopek z izvedencem pomeni, da je stranka tisti, ki vloži predlog (predlagatelj), in tisti, proti kateremu je predlog vložen (nasprotni udeleženec).

Tožnik materialnopravno zmotno meni, da je prišlo do zakonskega prenosa terjatve s tožnika na zavarovalnico. Četrti odstavek 963. člena OZ namreč določa, da ne glede na pravilo o prehodu zavarovančevih pravic na zavarovalnico te pravice ne preidejo nanjo, če je škodo povzročil delavec pri zavarovancu, razen če jo je povzročil namenoma. Ker tožniku izplačana zavarovalnina ni pokrila celotne škode, lahko preostanek zahteva od povzročitelja. Toženec mu mora tako plačati še 666,54 EUR, kolikor manj je tožnik prejel od zavarovalnice zaradi odbitne franšize, dolžan pa je tudi zamudne obresti od dne vložitve tožbe do plačila. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik v postopku ni uresničeval svojih pravic z ustrezno skrbnostjo, saj pred vložitvijo tožbe (oziroma po prejemu odgovora nanjo) ni preveril, ali mu je bil pretežni del odškodnine za škodo že povrnjen s strani zavarovalnice. Vendar pa ugotovljeno neskrbno vedenje ne daje podlage za ugotovitev, da je tožnik oziroma njegov odvetnik ravnal s ciljem, ki je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Za kaznovanje udeležencev pravdnega postopka se namreč po drugem odstavku 11. člena ZPP zahteva namerno ozir

Ker tretji ni niti motilec niti naročnik motenja, tožnik s tožbo zaradi motenja posesti (v kateri zahteva vzpostavitev prvotnega stanja) proti tretjemu ne bi mogel uspeti. Člen 190 ZPP zato v obravnavani zadevi ne pride v poštev.

Lokacijsko evidentiranje območja stvarne služnosti v katastru nepremičnin je predmet posebne vrste katastrskega postopka in glede na določila ZKN ni obvezno, temveč je stvar proste izbire. Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari. Obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine).

V skladu s četrtim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba med drugim nedovoljena tudi, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Pri tem je treba upoštevati pritožnikov vseobsegajoči položaj, kakršnega ima glede na sodbo, ki je bila izdana, v celotnem postopku uveljavljanja svoje pravice. Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, kot tudi v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Če po vložitvi pritožbe odpade, ker si stranka z vloženo pritožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, je treba pritožbo zavreči ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena.

190. člen ZPP ne učinkuje vedno. Tako v teoriji kot v sodni praksi se zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, torej ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu SPZ) in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah.

Po drugem odstavku 190. člena ZPP lahko tisti, ki je pridobil pravico, o kateri teče pravda, vstopi v pravdo le, če v to privolita obe pravdni stranki.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Prekinitev zaradi postopka alternativnega reševanja sporov lahko traja najdlje tri mesece. Razlog za nadaljevanje postopka torej nastopi po samem zakonu. To pomeni, da mora sodišče postopek po izteku roka v vsakem primeru nadaljevati.

Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo). Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe. V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širit

Pritožnika utemeljeno izpostavljata, da sodišče prve stopnje ni ravnalo materialnopravno pravilno, ko je presojalo upravičenost vstopa nove tožeče stranke v pravdo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da se pravda še ni začela, saj tožba toženi stranki še ni bila vročena. Ta ugotovitev pritožbeno ni sporna, pa tudi iz podatkov spisa izhaja, da je bil poziv toženi stranki, da odgovori na tožbo, poslan po izdaji izpodbijanega sklepa.

Pritožnik ni več solastnik nepremičnin, ki se delijo v tem postopku, zato postopek na njegov pravni položaj nima več nobenega vpliva. V posameznem sodnem postopku ne more biti udeležen vsakdo, pač pa le subjekti, na katerih pravice in obveznosti se postopek nanaša. Če se ne, za udeležbo v postopku nimajo pravnega interesa.

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

Izvenpravdni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. Trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota se izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve. Zato sodišče v postopku upošteva konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. Po določbi prvega odstavka 190. člena ZPP tožeča stranka ni dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve in, v kolikor vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku, to pomeni, da za odločitev sodišča vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, niso relevantna. Objektivne meje pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve.