458. člen ZPP

V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Toženka s pritožbenimi navedbami in listinskimi dokazi v smeri plačevanja zneskov, ki jih je sicer dolžna plačati po izpodbijani sodbi, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Gre torej za nedopusten in zato neupošteven pritožbeni razlog. Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob zgoraj opisani pasivnosti toženke pa, ko se je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe, to je dne 10.9.2025 (glej 451., 452. in 453. člen ZPP).

Dokazni predlog stranke mora biti izrecen in substanciran, sicer sodišče dokaza ni dolžno izvesti. Toženec zato sodišču ne more očitati procesne kršitve zaradi neizvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem, ki ga sploh ni predlagal.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da odvetniku, če se zastopa sam, ne pripada nagrada po OT. Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroškov zastopanja samega sebe.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna. Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

V sporih majhne vrednosti ni revizije, zato je ni mogoče dopustiti.

Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja. Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe. Tožeča stranka bi eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke, kar ni skladno z institutom prekarija. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin

Toženka je v pritožbi navajala tudi, da naj bi plačilo, ki ga zahteva tožnica v tem postopku, plačala A. A. v zadevi II P 420/2025. Toženka teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti v pritožbi ni navedla, zakaj teh navedb in dokazov, ki jih je priložila pritožbi, ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, oziroma v roku 8 dni po vročitvi pripravljalne vloge tožnice z dne 26. 6. 2025. V skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Zgoraj navedenih pritožbenih navedb in priloženih dokazov pritožbeno sodišče zato ni smelo upoštevati pri odločanju.

Pritožnica zatrjevane protispisnosti ne konkretizira, iz nadaljnjih pritožbenih navedb pa je razvidno, da sodišču prve stopnje v resnici očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje. V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je lahko veljaven del sicer neveljavne pogodbe, pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje (zadostnega) soglasja volj pogodbenih strank in ne za vprašanje obličnosti. Prerekanje trditev nasprotne stranke mora biti določno in obrazloženo. Zgolj navedbe, kot jih je podal toženec: "da prereka vse terjatve domnevno neporavnanih vplačil v rezervni stanovanjski sklad, stroške upravljanja, vzdrževanja ter obratovanja večstanovanjske hiše, ki jih tožeča stranka iz naslova zemljiškoknjižne lastnice dveh stanovanj izterjuje", ne zadostijo standardu obrazloženih trditev, s katerimi bi na ravni konkretnosti prerekal trditve tožnika, da je bil dolžan plačati stroške, izhajajoče iz predloženih računov, v vtoževani višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z navzočnostjo pooblaščenca, ki lahko opravlja vsa procesna dejanja, ki jih je na podlagi prvega odstavka 279.c člena ZPP na pripravljalnem naroku potrebno opraviti, je zadoščeno zakonski zahtevi po strankini navzočnosti. Če se stranka, na zahtevo sodišča po osebni navzočnosti na pripravljalnem naroku iz šestega odstavka 279.c člena ZPP,

V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje). Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil. Tožnica je garancijo za toženca neus

V sporih majhne vrednosti mora toženka vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo (oziroma v odgovoru na dopolnitev tožbe, če spor izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine), v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko odgovori le na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge, s katero je odgovorila na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo. Dejstva in dokazi, navedeni v drugih vlogah, se ne upoštevajo. V sporu majhne vrednosti zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, čeprav vplivajo na obstoj terjatve. To velja tudi za (delna) plačila, opravljena po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo (oziroma odgovora na dopolnitev tožbe) in pred iztekom rokov za pripravljalni vlogi. Ta dejstva lahko toženka uveljavlja z ugovorom v izvršilnem postopku, če bi ga tožnica predlagala tudi za že plačani del terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Če se pritožbeni razlogi med seboj prekrivajo, je za pravilno opredelitev pritožbenega razloga odločilen ne le rezultat, temveč tudi zatrjevani vzrok napake. Le če sta oba dejanske narave, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopus

Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. za zaslišanje prič) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka. Sodišče prve stopnje je imelo za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič ustavno dopusten razlog, in sicer, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla spremeniti končne dokazne ocene sodišča oziroma ne bi mogla vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedenega izhaja tudi, da je bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, zato so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa naroka iz drugega odstavka 454. člena ZPP, posledično pa ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da montaža tende na streho predstavlja napako v izvršenem poslu. Pravdni stranki sta se dogovorili za montažo na steno; po ogledu in izmerah komercialista in s strani toženke podanih podatkov je bila predlagana tenda z montažo na steno. Da bi bil med strankama dogovorjen določen način montaže na steno, tožnica ni trdila. Med pravdnima strankama je bila dogovorjena le montaža na steno. Način/vrsta montaže na steno ni bil poseben predmet dogovora. Res je bila po poskusu montaže na steno dogovorjena montaža te iste tende na streho. Vendar pa je to toženka sprejela na podlagi informacij tožnice, ki niso bile strokovno ustrezne oz. pravilne. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila montaža na steno - ne glede na odstopanje posredovanih podatkov - izvedljiva.

Neutemeljena je (posredna) graja neizvedbe dokaznega predloga za zaslišanje toženca. Ker njegova lastninska pravica na stanovanju v obravnavani stavbi ni bila sporna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo in odločilo na podlagi pisnih dokazov (upoštevajoč 450. člen ZPP).

Zahteva strank za izvedbo naroka mora biti jasna in nedvoumno izražena, česar v obravnavani zadevi nobena od pravdnih strank ni storila. Ker oprava naroka za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti ni obligatorna, če so zato izpolnjeni zakonski pogoji, pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti in pravice do izjavljanja. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč lahko dokazni predlog zavrne, če ni substanciran ali če izvedba dokaza ni potrebna. Za tak položaj gre v obravnavanem primeru. Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj je dolžnost stranke, da se obrazloženo izjavi o navedbah nasprotne stranke. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka s strani tožeče stranke navedenih dejstev ni prerekala, takih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Breme stranke je, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Njene pasivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Prav tako pomanjkljivih trditev stranke ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti predlagani dokazi.

Pritožnica ne more uspeti z očitkom o neveljavni sklenitvi Pogodbe o dobavi toplote, ker ne trdi, da je upravnik z njeno sklenitvijo ravnal v nasprotju s kakšno pogodbeno omejitvijo njegovih pooblastil ali v nasprotju s kakšnim od sprejetih sklepov etažnih lastnikov, s čimer bi prekoračil svoja zakonsko ali pogodbeno določena pooblastila. Poleg tega bi v konkretnem primeru tudi v odsotnosti sklenjene Pogodbe o dobavi toplote že na podlagi določb EZ-1 in Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (SON) nastalo pogodbeno razmerje med skupnostjo lastnikov poslovnih prostorov in tožnico zaradi dejanskega odjemanja toplote.

Sodišče je upoštevalo standard, na katerega napotuje omenjena določba Pravilnika, po katerem je neto tlorisna površina, površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5 standarda SIST ISO 9836), ni pa razpolagalo s podatki o površinah, za katere je treba omenjeno neto površino zmanjšati (neogrevana klet, garaža, balkon, loža, terasa). Kot je navedlo tega podatka ni v nobenih dokumentih razen zgolj ročno zapisanega na kopiji dela tlorisa načrta stanovanja toženke, podatke, ki jih je uporabila tožeča stranka pa je toženka izrecno prerekala. Sodišče je zato odločilo, da navedeni parameter za določitev ogrevane površine posameznega dela stanovanja določi tako, da najde najboljši približek.