391. člen ZPP

Upravnik ima aktivno procesno legitimacija za izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo.

V postopku za oprostitev plačila sodne takse po utrjenem stališču sodne prakse velja prepoved ne bis in idem. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ponoven predlog, zavrglo, je zato pravilna. Ponovno odločanje o tovrstnem predlogu (torej po pravnomočni odločitvi o oprostitvi) bi bilo mogoče le v primeru spremenjenih okoliščin, ki jih druga dolžnica tudi po presoji pritožbenega sodišča niti ni zatrjevala.

Zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja pravno vprašanje glede narave posebnih okoliščin, ki narekujejo raziskovanje lastninsko pravnega stanja s strani priposestvovalca in posledično (ne)obstoja dobre vere na strani posestnika oziroma domnevnega priposestvovalca. V spornem primeru je ključno vprašanje obstoja posebnih okoliščin, ki sprožijo obveznost priposestvovalca, da izpolni raziskovalno dolžnost glede lastninske pravice oziroma lastninskega stanja nepremičnine, na kateri zatrjuje lastninsko upravičenje, pridobljeno s priposestvovanjem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva ne izpostavlja vprašanja, kjer sodne prakse sodišča še ni, izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje pa ne odstopa od utrjenih stališč, ki jih je do sedaj zavzelo v zvezi z navedenim pravnim vprašanjem. Zato v zahtevi izpostavljeno vprašanje ne omogoča zaključka, da bi bila meritorna odločitev Vrhovnega sodišča lahko pomembna za zagotovitev pravne varnosti enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok, tako glede ukrepov trajnejšega značaja kot glede začasnih odredb, se lahko začne po uradni dolžnosti, kar pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, poseže v pravnomočno odločbo. Preden višje sodišče zavrže pritožbo, češ da podpisnik pritožbe nima deponiranega generalnega pooblastila oziroma nima opravljenega pravniškega državnega izpita, mora vselej skrbno preveriti okoliščine vložitve pritožbe in dejstva, na katera opre svojo odločitev, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Nepravilna uporaba navedenih določb namreč vodi v zavrženje pritožbe, to pa pomeni odklonitev vsebinskega odločanja o pritožbi, in, če je taka odklonitev brezbrižna, poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Prav posebno pozornost mora višje posvetiti pritožbam v nepravdnih postopkih, ki tečejo v zvezi z otrokom oziroma varovanjem njegovih koristi, še posebej, kadar je pritožnik center za socialno delo, ki mu zakon (v enakem obsegu, kot to velja za sodišče) nalaga, da mora izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo n

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo zoper pravnomočno sodno odločbo lahko vloži le državno tožilstvo. Ker toženec te pravice nima, je njegova zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena.

Odškodninska odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave je skrajno sredstvo. Tožnika sta imela na podlagi prvega odstavka 286.b člena v povezavi z 349. členom ZPP dolžnost opozoriti sodišče, da se z udeležbo odvetnika četrte do šeste tožene stranke v ponovnem sojenju ne strinjata. Na ta način bi lahko dosegla drugačno stroškovno odločitev. Zaradi neizčrpanja razpoložljivih pravnih sredstev posledično ni mogoče govoriti o protipravnosti stroškovne odločitve.

Ko Vrhovno državno tožilstvo zatrjuje, da je sodna praksa višjih sodišč po uveljavitvi ZNP-1 raznotera, tega ne izkaže ne s predložitvijo in niti ne z navedbo odločb višjih sodišč. Na tej razlogovalni podlagi torej zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče dopustiti oz. o njej vsebinsko odločiti. V materialnopravnem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa se izkaže, da ta v resnici napada samo konkretno odločitev o stroških postopka. Ker je tako, je očitno, da pogoj objektivne koristi iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ni izkazan. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (374. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

V konkretnem primeru so (bili) za korist mladoletne dedinje dolžni skrbeti center za socialno delo, skrbnik in nenazadnje sodišče, a izid preteklega postopka ustrezne skrbi za otroka ne izpričuje: skrbnik mladoletne dedinje ni imel dovoljenja pristojnega centra za socialno delo za odpoved dedovanju, zapuščinsko sodišče pa ob tem ni ustrezno uporabilo svojih oficioznih pooblastil. Provstopenjsko sodišče bo moralo v novem postopku zato najprej razčistiti, ali je bila mladoletna dedinja sploh ustrezno zastopana, saj je njen skrbnik za zastopanje pooblastil istega odvetnika kot sodedinja, kar v resnici pomeni obid pravil o zastopanju po posebnem skrbniku zaradi obstoja konflikta interesov, ne glede na morebitno pravnomočnost (osnovnega) sklepa o dedovanju pa sodišče dodatnih sklepov o dedovanju tudi sicer ne bo moglo utemeljiti s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 17/2020 z dne 25. 9. 2020, saj je bilo materialno pravo uporabljeno na škodo otrokove koristi.

Presoja o izpolnjenosti pogojev iz 367.a člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je zahtevi uspelo izkazati, da za tožnico kljub pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku ni bil dosežen namen sodnega varstva. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Ker odgovor na v zahtevi zastavljena vprašanja ne bi mogel imeti vpliva na odločitev v konkretnem primeru, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izkazani in je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.

Pravni interes je predpostavka za dopustnost uveljavljanja pritožbe.

Ker je edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, je sodišče s strani toženca vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo.

Vrhovno državno tožilstvo je v izvršilnem postopku vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izvršilni postopek se je nadaljeval kot pravdni postopek, v katerem je tožnik umaknil tožbo, toženec pa se je z umikom strinjal. Vrhovno sodišče je o umiku tožbe obvestilo Vrhovno državno tožilstvo, ki je glede na to umaknilo zahtevo za varstvo zakonitosti

Tožnica je zoper zgoraj omenjeni popravni sklep že vložila pritožbo, o kateri je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom III Cp 44/2019 z dne 21.3.2019. Ker je tako sklep postal pravnomočen, tožnica iz razloga že razsojene stvari iz 319. člena ZPP (res iudicata) predmetnega sklepa ne more ponovno izpodbijati z obravnavano pritožbo zoper sodbo. Njene pritožbene navedbe v tej smeri so zato neupoštevne. Prvotno zdravniško potrdilo se je na podlagi ne samo skopih, ampak celo zavajočih informacij s strani same tožnice res glasilo na prepoved opravljanja dela z rokami, vendar ne gre za neresnično potrdilo v smislu zdravniške napake. Zdravnica je namreč potrdilo izdala na podlagi informacije, da delavec po vasi opravlja pridobitno delo. V takšni situaciji je, kljub potrebni zdravniški skrbnosti, pretirano pričakovanje, da bi morala izdati nekakšno konkretnejše potrdilo. Je pa po drugi strani, kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, mogoče od tožnice, ki je na podlagi detektivke zalotila umazanega delavca v domačem hlevu, ko je z levo roko dvignil vedro, v katerega je prej nalil približno 2 litra vode, zahtevati večjo skrbnost v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zahteva izkazuje izključno predlagateljičin subjektivni interes v povezavi z načinom uporabe stanovanja. Ker zahteva ni izkazala obstoja javnega interesa za odločanje, jo je Vrhovno sodišče zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 367.a člena ZPP zavrglo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča. Predlagatelj ni vzpostavil konkretne povezave med očitano procesno kršitvijo in obstojem pomembnega pravnega vprašanja iz 367.a člena ZPP. Predlagatelj ni navedel okoliščin, zakaj očitek o bistveni kršivi določb pravdnega postopka v okoliščinah konkretnega primera odpira razpravo o pomembnem pravnem vprašanju, katerega rešitev je v javnem interesu. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi neizpolnjenosti pogojev iz 367.a člena ZPP zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).

V zemljiškoknjižnem postopku imata načelo zaupanja v zemljiško knjigo in načelo formalnosti postopka prednost pred nevarnostjo morebitnega materialnopravno napačnega vpisa, do katerega lahko pride v primeru odtujitve stvari (nepremičnine), o kateri teče pravda. Zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o dovolitvi predlaganega vpisa ne more odločati o razširjenih subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe (190. člen ZPP) in ugotavljati dobre vere kot predpostavke pridobitve stvarne pravice, temveč vpis dovoli, če predlagatelj predloži listino, ki je podlaga za vpis njegove pravice. Odprava napak glede izpolnjevanja materialnopravnih pogojev za pridobitev pravice je pridržana za pravdni postopek z ustrezno tožbo.

Zahtevo za varstvo zakonitosti tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP). Očitno je, da od obravnave vloge ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, saj bi bilo treba sporno vprašanje najprej sploh jasno opredeliti. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izkazani, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).